Roman Turnšek je nedavno zapisal: "Elda Viler je bila pevka, za katero so se dobesedno potegovali najboljši skladatelji, pisci besedil in aranžerji. Pela je najtežje, najzahtevnejše pesmi in ob poslušanju njenega petja, njenih interpretacij je postajalo jasno, da lahko poje vse«.
Poje za sprostitev, kot sama pravi, je njeno življenje pesem. »Če pesem tako ljubiš, kot jo ljubim jaz, je to praznik. To so sanje, ki sem jih vedno sanjala,« je nekoč dejala.
1. Koliko skladb ste v svojem življenju posneli in na katero ste najbolj ponosni? Posnela sem okrog 300 skladb. Uspešna je vsaka, ki ima sporočilo in teh ni bilo malo. 2. Vaše skladbe niso bile »futr za folk«, kot ste nekoč poimenovali enostavnejše zvrsti, zato tudi verjetno ni bilo pravega zaslužka. Kako ste se prebijali? Skladbe, ki so mi jih dodelili, so bile zahtevne. Bila sem ponosna, da so mi avtorji zaupali. Večino teh skladb je na Slovenski popevki ocenjevala strokovna žirija. Interpretacije so štele kot napredek. Kot edina slovenska pevka sem leta 1978 prejela plaketo za izjemne rezultate na polju estrade. Prebijala sem se težko, ob moževi rami in v krogu družine. 3. Zakaj ste se leta 1991 umaknili z glasbenega prizorišča? Leta 1991 mi je bil odvzet status svobodne umetnice. Prizadeli so me in začelo se je zelo težko obdobje v mojem življenju. Leta 1998 je mož resno zbolel, slutil svoj odhod in naslednje leto preminil. Nato je zbolel sin, čez osem mesecev je odšel tudi moj oče. 4. Kdo vas je prepričal, da ste se leta 1997 ponovno vrnili na glasbene odre? Ko je moj mož odhajal, sem mu obljubila, da bom spet zapela in se vrnila na sceno. Po njegovi smrti mi je bila v veliko pomoč hčerkina spodbuda. Zapeli sva skupaj pesem Čez sedem rek. To pesem me je učil še mož tik pred smrtjo in ni vedel, da se mi bo v duetu pridružila tudi hčerka Ana Dežman.
5. Kakšen je bil ponovni začetek? Je bila odločitev težka? Odločitev ni bila lahka, toda morala sem na novo trnovo pot spet od začetka. Izpolnila sem moževo željo in se obenem upirala sinovi hudi psihični bolezni. 6. Politika vas je leta 1991 pregnala iz kulturnega prizorišča. Je to spodbudilo vaše zanimanje zanjo, ali vas je od nje odvrnilo? Nekdo mi je dejal, da mi statusa ne bi odvzeli, če bi bila v politiki. Politika me nikoli ni zanimala. Ko pa se je zgodila ta tragedija v mojem življenju, sem se po moževi smrti spominjala, kako sva se veliko pogovarjala o politiki in življenju. Krivice, ki so tudi njega doletele, so ga zelo bolele. Razvrednotena je postala umetniška vrednost, pravičnosti v družbi ni bilo več, slovensko sceno je prevevala duhovna beda. V medijih ni vladala avtoriteta niti kvaliteta. Tako sem premišljevala in nadaljevala njegove misli, besede, dejanja. Mož mi je zapustil veliko lepega in z menoj živi, dokler ne bom tudi sama odšla. Zdaj se zanimam za politiko, zato da bom lahko pomagala sinu, hčeri in drugim.7. Marca ste postali članica velike družine SDS. Kaj je botrovalo vaši odločitvi?Sem ter tja se je zgodilo, da me je kdo povabil v kakšno stranko, pa se nisem opredelila. Tokrat pa sem se odločila zelo hitro – tudi zaradi simpatij s strani mojega moža. Vedno je govoril o modrosti Janeza Janše, ki je pametno govoril in stal za svojo besedo.
