Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.
Verz iz Zdravljice, ki ga jo je France Prešeren napisal novembra 1844 in nas spominja na borbo našega naroda za svoj jezik, svojo državo in blaginjo. In hkrati verz, ki v tem času, ko se borimo z epidemijo koronavirusa in krizo, ki zaradi tega nastaja po celem svetu, ostaja aktualen in ostaja želja mnogih med nami: da bi s skupnimi močmi premagali epidemijo in vrnili življenje nazaj v normalne tire.
Na današnji dan se z državnim praznikom poklanjamo spominu na velikega Slovenca in osrednjo osebnost slovenske poezije.
Največji slovenski pesnik, kot ga lahko ponosno označimo, se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, v kmečki družini kot tretji otrok Mine in Šimna. Kot osemletni deček se je preselil k stricu na Kopanje pri Grosuplju. Od tam se je vpisal v realko v Ribnici, kjer so prepoznali njegovo nadarjenost. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani in tam spoznal nekaj osebnosti, ki so ga spremljale vse življenje: Andrej Smole, Matija Čop, Miha Kastelic. Odločil se je za študij prava na Dunaja. Med študijem ga je začela zanimati tudi poezija in v ta čas sodijo Prešernovi prvi pesniški poskusi. Leta 1928 je diplomiral in postal doktor prava.
Sledila so leta velikih življenjskih preizkušenj. Umrl mu je oče, nato sta v Božji mir odšla še njegova najboljša prijatelja Matija Čop ter Andrej Smole. Matiji Čopu je Prešeren posvetil sonet v Krstu pri Savici - slovenskem nacionalnem epu, kjer je med drugim v Črtomirjevem govoru zapisal:
Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.
To je bilo vodilo mnogih Slovencev in Slovenk, ki so se skozi zgodovino borili za naš jezik, kulturo, ozemeljsko celotnost, lastno in neodvisno oblast. Tudi France Prešeren je za svobodo slovenskega jezika, predvsem njegovega zapisa, bil črkarsko pravdo. Želel je, da se pri nas piše naša abeceda in ne sposojenke iz nemškega jezika ali znaki iz cirilice.
Življenjsko krizo mu je dodatno poglobila Primičeva Julija, pesnikova velika neizpolnjena ljubezen, do katere je gojil globoka čustva. Iz notranjega navdiha je črpal vsebino za pisanje pesnitev, ki so jih objavljali v zborniku Kranjska čbelica. Zadnja leta Prešernovega življenja so prinesla za Slovence najpomembnejšo stvaritev, Zdravljico, ki jo je napisal leta 1844, objavil pa šele leta 1848, po Marčni revoluciji. France Prešeren je umrl eno leto po objavi, na četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga dva dni pozneje v Kranju. V Bleiweisovih Novicah so zapisali, da so bile njegove zadnje besede: »vzdignite me, zadušiti me hoče.«
France Prešeren je v slovenski prostor vnesel nove pesniške oblike, skozi katere je negoval in bogatil slovenski jezik. S svojim znanjem in ob boku Matije Čopa se je boril za obstoj slovenščine, se zoperstavil pritisku uvajanja nove abecede in pritiskom drugih slovanskih jezikov (predvsem srbščine). Svoje življenje je posvetil boju za slovenstvo, za svojo domovino in za našo kulturo. Na današnji dan se spominjamo izjemnega človeka, ki je pustil neizbrisno sled v naši zgodovini in zapisal izjemne verze, ki so postali naša himna:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak prost bo vsak, ne vrag,
le sosed bo mejak!
Spoštovane Slovenke in Slovenci, iskrene čestitke ob današnjem kulturnem prazniku!
