Dvorec Bukovje iz kasarne JLA v kulturni hram
sreda, 29. 6. 2011Objavljamo nagovor Janeza Juriča Vančya ob obisku predsednika SDS Janeza Janše na dvorcu Bukovje. Delal sem na železnici, kamor so hodili oficirji JLA nakupovati prevozne karte za vojake, če so ti odhajali na dopust, prekomando ali pa domov. Tako sem nekega dne ravno zaključil z delom in sem se odpravljal domov. Oficir zastavnik, ki je tudi tam na postaji urejal karte, me je povabil, da me spotoma odpelje s seboj domov, ker me je poznal in je vedel, da stanujem v bližini njihove kasarne – Bukovja. Odpeljali smo se kar z vojaškim reševalnim vozilom. Ko smo prispeli do kasarne, me je zastavnik še povabil, naj si ogledam, kako so čisto na novo preuredili dvorec. Takrat so ravno zaključevali z obnovitvenimi deli. Seveda sem si lahko ogledal le malo zunanjosti, znotraj le avlo in hodnik s stopniščem ter lepe »štukature« nad njimi in še to pod budnim očesom stražarja, ki naju je s puško spremljal. Res sem moral pohvaliti dobro opravljeno delo. Z obnovitvijo je kasarna pridobila čisto drugačen, bolj prijeten videz. Iz otroških let sem vedel, da je prej vse izgledalo nekako mrko in dotrajano, s prebarvanimi špasnimi zelenimi barvami. Sedaj pa je vse nekako bolj svetlo, sveže in moderno. Ko sem si ogledal dvorec ogledal, sem pohvalil:»Lepo ste to napravili!«
»Jeli, zar nije lepo, kako smo sve sad na novo svredili,« je bil ves ponosen zastavnik.
»Samo, da nam neče sad sve ovaj Janez da uzme.«
»Oh, on pa že ne, on je pa tako samo novinar,« sem ga hitel tolažiti.
»Ne znaš ti još njega, on ti je lukav,« mi je z povzdignjenim prstom dopovedoval.Kaj kmalu potem so se pričela dogajanja, označena z JBTZ in sam sem se še večkrat, ko sem hodil mimo kasarne, spomnil teh besed.Potem je prišla naša velika in težko pričakovana pomlad. Vmes je za nas krajane, takrat še Otiškega vrha, živeče okoli Bukovja, nastopilo težko obdobje agresije JLA. Tu kasarna, nasproti nje, na drugi strani reke Drave, pa zaustavljena in ukleščena motorizirana kolona. Okrog in okrog pa naši TO-jevci, ki so vedno tesneje zapirali in stiskali obroč okoli vse bolj paničnih vojakov, še bolj pa paničnih ofcirjev JLA. Sledila so dolga in mučna pogajanja in nato dogovor: enote JLA se morajo umakniti za obzidje kasarne. Od tu so sovražno in srepo zrli z naprejenimi puškami in spremljali vsak gib nas mimoidočih.Nato pride nepojmljivo vesela novica, gospod Verheugen, menda nekje iz Bruslja objavi:
»Vse enote JLA morajo brezpogojno zapustiti teritorij Slovenije!«Takrat sem ravno sedel na skednju, kjer sem s slamoreznico rezal krmo za živali, pri sebi pa imel majhen tranzistor, na katerem smo vseskozi napeto spremljali dogajanja. Od veselja in sreče so mi tekle solze sreče. Visoko v zrak sem vzdignil tranzistor in stekel doli k mami, ki je spodaj na njivi nekaj delala. Vedel sem, kako srečna bo šele ona, saj je skoraj ves čas dramatičnih dni preživela v kleti sama s kužkom. Slamoreznica je še dolgo v prazno pela svoj: »Sek, sek, sek…«Preden sem mami v svoji evforiji in ganjenosti sploh uspel dopovedati to veselo novico, je radio že veselo igral razvedrilo v nov poletni dan. Midva pa sva objeta stala na njivi. Prvo, kar ji je prišlo na misel, je bilo: »Kaj misliš, kaj bodo pa sedaj imeli v tej kasarni, če bo šla vojska ven?« »Vseeno, karkoli, samo teh pa ne bo več«, sem ji odgovoril.
»E, pa kje si sada ti zastaviče, zdaj ti pa res lahko pritrdim, imel si prav.«Danes z veseljem prav tu, v tem dvorcu, v naši sredi pozdravljam gospoda Janeza Janšo, s katerim imava po čistem naključju tudi enake kratice, J.J. Gospod Janša, hvala vam v imenu krajanov občine Dravograd, predvsem pa v imenu vseh, ki ljubijo kulturo, za vaša prizadevanja in naklonjenost, da je prešel ta dvorec iz vojaško nedotakljivega objekta, v hram kulture. Da je za dejavnost kulture še kako prikladen, dokazujejo vedno bolj številne in uspele prireditve in veliko število umetnikov, ki so tod že gostovali.Vsi skupaj imejmo radi to našo domovino Slovenijo, jaz pa še malo za spoznanje bolj, to naše ljubo Bukovje. Gospod Janez in spoštovana družba, oglejte si ta dvorec in zunaj poduhajte, sedaj, ko je akacija že odcvetela, omamni vonj lipovih alej, ki je najlepši vonj, kajti diši tako, kot je takrat dišalo v naši težko pričakovani pomladi in svobodi!
»Jeli, zar nije lepo, kako smo sve sad na novo svredili,« je bil ves ponosen zastavnik.
»Samo, da nam neče sad sve ovaj Janez da uzme.«
»Oh, on pa že ne, on je pa tako samo novinar,« sem ga hitel tolažiti.
»Ne znaš ti još njega, on ti je lukav,« mi je z povzdignjenim prstom dopovedoval.Kaj kmalu potem so se pričela dogajanja, označena z JBTZ in sam sem se še večkrat, ko sem hodil mimo kasarne, spomnil teh besed.Potem je prišla naša velika in težko pričakovana pomlad. Vmes je za nas krajane, takrat še Otiškega vrha, živeče okoli Bukovja, nastopilo težko obdobje agresije JLA. Tu kasarna, nasproti nje, na drugi strani reke Drave, pa zaustavljena in ukleščena motorizirana kolona. Okrog in okrog pa naši TO-jevci, ki so vedno tesneje zapirali in stiskali obroč okoli vse bolj paničnih vojakov, še bolj pa paničnih ofcirjev JLA. Sledila so dolga in mučna pogajanja in nato dogovor: enote JLA se morajo umakniti za obzidje kasarne. Od tu so sovražno in srepo zrli z naprejenimi puškami in spremljali vsak gib nas mimoidočih.Nato pride nepojmljivo vesela novica, gospod Verheugen, menda nekje iz Bruslja objavi:
»Vse enote JLA morajo brezpogojno zapustiti teritorij Slovenije!«Takrat sem ravno sedel na skednju, kjer sem s slamoreznico rezal krmo za živali, pri sebi pa imel majhen tranzistor, na katerem smo vseskozi napeto spremljali dogajanja. Od veselja in sreče so mi tekle solze sreče. Visoko v zrak sem vzdignil tranzistor in stekel doli k mami, ki je spodaj na njivi nekaj delala. Vedel sem, kako srečna bo šele ona, saj je skoraj ves čas dramatičnih dni preživela v kleti sama s kužkom. Slamoreznica je še dolgo v prazno pela svoj: »Sek, sek, sek…«Preden sem mami v svoji evforiji in ganjenosti sploh uspel dopovedati to veselo novico, je radio že veselo igral razvedrilo v nov poletni dan. Midva pa sva objeta stala na njivi. Prvo, kar ji je prišlo na misel, je bilo: »Kaj misliš, kaj bodo pa sedaj imeli v tej kasarni, če bo šla vojska ven?« »Vseeno, karkoli, samo teh pa ne bo več«, sem ji odgovoril.
»E, pa kje si sada ti zastaviče, zdaj ti pa res lahko pritrdim, imel si prav.«Danes z veseljem prav tu, v tem dvorcu, v naši sredi pozdravljam gospoda Janeza Janšo, s katerim imava po čistem naključju tudi enake kratice, J.J. Gospod Janša, hvala vam v imenu krajanov občine Dravograd, predvsem pa v imenu vseh, ki ljubijo kulturo, za vaša prizadevanja in naklonjenost, da je prešel ta dvorec iz vojaško nedotakljivega objekta, v hram kulture. Da je za dejavnost kulture še kako prikladen, dokazujejo vedno bolj številne in uspele prireditve in veliko število umetnikov, ki so tod že gostovali.Vsi skupaj imejmo radi to našo domovino Slovenijo, jaz pa še malo za spoznanje bolj, to naše ljubo Bukovje. Gospod Janez in spoštovana družba, oglejte si ta dvorec in zunaj poduhajte, sedaj, ko je akacija že odcvetela, omamni vonj lipovih alej, ki je najlepši vonj, kajti diši tako, kot je takrat dišalo v naši težko pričakovani pomladi in svobodi!
Janez Jurič Vančy25. junij 2011