Dvajset let po mednarodnem priznanju
nedelja, 15. 1. 2012Objavljamo prispevek dr. Dimitrija Rupla ob 20. obletnici priznanja Slovenije s strani EU. Pred dvajsetimi leti, januarja 1992, je Demosova vlada – potem ko je preuredila bistvene (notranje) politične ustanove in ko je preizkusila svoje obrambne zmogljivosti – v relativno kratkem času dosegla tudi zunanje oz. diplomatsko priznanje. Pred 15. januarjem je Slovenijo priznalo 12 držav (vključno z baltskimi državami, Ukrajino, Islandijo, Švedsko, Nemčijo in Svetim sedežem), v drugi polovici januarja pa 31 držav. Posebej so nas razveselila priznanja članic Evropske unije, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Argentine in Brazilije. V začetku in spomladi leta 1992 so nas priznale še Rusija (14. februarja), Japonska (17. marca), Združene države Amerike (7. aprila) in Kitajska (27. aprila). Dvajset let nazaj je mednarodna skupnost Sloveniji izstavila odlično spričevalo o njeni zrelosti in sposobnosti za vsestransko delovanje na svetovnem prizorišču.Zaporedja priznanj so znana, manj znani pa so njihova ozadja, osebne simpatije in predsodki. Če (kljub temu, da niso bila zanemarljiva) zanemarimo prizadevanja osamosvojitvene vlade, slovenskih diplomatov, zamejcev in izseljencev, so bili za slovensko priznanje odločilni evropski konservativni in liberalni državniki od papeža Janeza Pavla II. in Helmuta Kohla do Aloisa Mocka in Hansa Dietricha Genscherja. Evropski socialistični voditelji so v začetku nasprotovali osamosvajanju, kasneje pa tudi priznanju Slovenije (in Hrvaške) z očitki, ki bi jih lahko povzeli s tremi stavki:
1. Drobljenje obstoječih in nastajanje novih držav (npr. na narodnostni podlagi) je v nasprotju z modernimi povezovalnimi in združevalnimi težnjami (kot je npr. Evropska unija).
2. Razpad Jugoslavije bo sprožil dezintegracijske procese v drugih državah, npr. v Sovjetski zvezi, kjer bi zato lahko prišlo do neodgovornega ravnanja z jedrskim orožjem.
3. Srednje- in vzhodnoevropska demokratična (»žametna«, »protikomunistična«, »pomladna«…) gibanja pomenijo zanikanje dosežkov II. svetovne vojne, in ni naključje, da jih podpirajo evropske konservativne stranke, Nemčija (»Četrti Reich«) in Vatikan.Sogovornikom, ki so imeli takšna stališča smo – oboroženi z ideološkimi, zgodovinskimi in zemljepisnimi argumenti – oporekali vse leto 1991. Težava, pa tudi rešitev je bila v tem, da se je takrat evropskim socialistom podrl svet. Za Jugoslavijo in za Sovjetsko zvezo so bile seveda značilne različne narodnostne in medrepubliške težave, bistven pa je bil vsesplošen polôm komunističnih sistemov. Očitki na račun slovenske osamosvojitve in zadržki glede priznanja so se dokončno in popolnoma izpraznili z razpadom Sovjetske zveze konec leta 1991.Ko razstavimo in pojasnimo vse te zaplete in razplete, se postavljata dve temeljni vprašanji:
1. Zakaj je Sloveniji uspelo doseči mednarodno potrjeno državnost šele leta 1991, ne pa kdaj prej, recimo v letih 1848, 1867, 1917 ali vsaj leta 1945?
2. Kako bo Slovenija ohranila državnost in mednarodni ugled v prihodnosti?Večkrat smo slišali ali brali, da so Slovenci leta 1991 uresničili tisočletne ali vsaj nekaj stoletij trajajoče sanje o narodni neodvisnosti oz. o samostojni državi. Takšne domneve se pokažejo kot netočne, če jih primerjamo z empiričnim gradivom oz. z dejstvi. Še v začetku dvajsetega stoletja so naši odlični predstavniki izjavljali, da so Slovenci »planinski Hrvati«. Ob koncu prve svetovne vojne Slovenci še niso veliko razpravljali o samostojnosti, ampak so v Majniški deklaraciji iz leta 1917, ki ni bila slovenski, ampak predlog Jugoslovanskega kluba, izjavili, da si skupaj s Hrvati in Srbi želijo samostojno jugoslovansko državo v okviru Avstro-Ogrske. Zanimivo je, da so se Slovenci pri takšnem predlogu sklicevali na hrvaško zgodovinsko pravo. Po razpadu Avstro-Ogrske se je pojavila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, vendar je trajala le nekaj tednov in je ni nihče priznal. Nič drugače ni bilo, če ni bilo še slabše, s slovensko samostojnostjo v času druge svetovne vojne in po njej. Slovenskim voditeljem, ki jim je bila nemara všeč Neodvisna država Hrvaška, ni uspelo prepričati Nemcev niti v to, da bi okupirali vso Slovenijo, namesto da so si jo razdelili kot vojni plen z Italijani in Madžari. Po »osvoboditvi« je bilo razmišljanje o državni samostojnosti kaznivo dejanje; velika večina jugoslovanskih državljanov slovenske narodnosti je bila do takšnih idej izrazito zadržana, redke posameznike, ki bi bili nagnjeni k njim, pa so imeli za čudake, celo za škodljive in nevarne ljudi. Jugoslovanski komunistični sistem je (leta 1972) izločil celo tako zmerne avtonomiste, kot je bil Stane Kavčič. (Da ne govorimo, kaj se je leto prej dogajalo s hrvaškimi nacionalisti Tripalom in Savko Dabčević-Kučar.)V nekaterih izseljenskih krogih, predvsem v ZDA, so res pisali o slovenski državi, toda to pisanje je ostalo internega značaja: v Ameriki ga niso razumeli, doma pa večinoma niso niti vedeli zanj. Za slovenske avtorje pred II. vojno in po njej sta bila pojma slovenskega naroda in slovenske države vprašljiva in problematična. Josip Vidmar je leta 1932 napisal Kulturni slovenstva, Edvard Kardelj je leta 1939 objavil Razvoj slovenskega narodnega , podobno je navsezadnje še leta 1970 razmišljal avtor razprave » naroda« Dušan Pirjevec. Ta je v strahu, da bi jugoslovanska država prevzela tudi pristojnosti slovenskega naroda, predlagal ločitev naroda in države. Z državo naj bi se ukvarjal nekdo drug! Slovenci nismo razvili, predvsem pa nismo propagirali ideje neodvisnosti, samostojnosti in državnosti pred izidom 57. številke Nove revije leta 1987 oz. pred drugo Majniško deklaracijo iz leta 1989. Svojo državnost smo dotlej prepuščali drugim narodom oz. smo si zanjo prizadevali z opiranjem na druge narode ali države oz. z zanašanjem na njihovo pomoč. Pri Slovencih se je ideja o samostojnem državnem življenju razvila izredno pozno.To seveda vodi k vprašanju o razlogih za takšno politično zadržanost. Razlogov zanjo najbrž ni mogoče iskati le pri nekakšnih osebnih človeških, značajskih ali psiholoških posebnostih Slovencev, oz. bi morali – prav tako kot za omenjeno zadržanost – poiskati razloge tudi za te posebnosti. Pri tem je treba navesti zgodovinska, zemljepisna, demografska in sociološka dejstva! Ne smemo pozabiti Prešernove prostodušne ugotovitve, da »v naših krajih tisti, ki ukazujejo, govorijo nemško; slovensko pa služabniki«. V zadrego nas spravljajo tudi Cankarjeve jezne sodbe o Slovencih kot hlapcih.Slovenci po eni strani niso bili dovolj razviti in primerno organizirani za samostojno življenje, po drugi strani so si njihovo ozemlje lastili ali prilaščali večji in manjši sosednji (dominantni, kolonialni) narodi. Nastanek samostojne slovenske države so preprečevali pritiski in grožnje iz evropskih multinacionalnih in nadnacionalnih središč od Dunaja, Beograda, Hitlerjevega Berlina, Mussolinijevega Rima, Stalinove Moskve… in celo (resda kratek čas) do Bruslja. Slovenski (pa še kateri) neodvisnosti so nasprotovali zaradi nevednosti ali zaradi takšnih in drugačnih interesov, predvsem pa zaradi strahu pred nestabilnostjo in – kot smo videli – iz strahu pred padanjem domin oz. pred verižnimi reakcijami. Ameriška ekonomista Alberto Alesina in Enrico Spolaore sta v knjigi Velikost držav (The Size of Nations) napisala, da so posebno ugodne okoliščine za »politični separatizem« nastopile s koncem hladne vojne in z razmahom svobodne trgovine, saj po njunem mnenju majhne države ne morejo uspevati v svetu s samozadostnimi ekonomijami (*Več o tem v: Dimitrij Rupel, Slovenija na svetovnem prizorišču, Ljubljana 2011, str. 57-78).Slovencem je v preteklosti primanjkovalo izobraženih in prodornih elit, to pomanjkanje pa je seveda posledica slovenske maloštevilnosti in z njo povezane omejenosti političnih, vojaških, diplomatskih strokovnjakov in talentov. Pri tem kaže spomniti na politični vihar, ki se je leta 2003 sprožil ob nameri, da bi ustanovili slovensko diplomatsko akademijo. Navsezadnje je imela Slovenija zaradi domačih intrig in ovir kar precej težav celo pri predsedovanju Evropski uniji leta 2008. Budni stražarji ideološke neoporečnosti še danes zavračajo predloge, ki so povezani s širjenjem nacionalnih oz. državotvornih ved in znanj (**Tu mislim na nepremostljive težave, na katere so na Ministrstvu za visoko šolstvo in tehnologijo naleteli predlogi programov Evropske pravne fakultete in Fakultete za državne in evropske študije. Šlo je za programe mednarodnih in slovenskih študijev oz. »slovenoslovja«.). Tu smo pri drugem vprašanju: kako si lahko Slovenija zagotovi zanesljiv mednarodni položaj v prihodnosti? Občutljivih – večinoma čustvenih in nepremišljenih – točk je več: od različnih nevladnih pobud in peticij v zvezi z ukinjanjem vojske oz. v zvezi z izstopom iz obrambnih zavezništev do naraščajoče jugo-nostalgije in balkanizacije. Prihodnja leta bodo težavna zaradi mednarodnih finančnih kriz, predvsem pa zaradi pojavov, ki so jih sociologi (***Glej Daniel Bell, The Cultural Contradictions of Capitalism, New York, 1976) prvič in previdno napovedovali že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za »uživaško« miselnost, katere glavno geslo je: Uživaj zdaj, plačaj kdaj drugič!Večina evropskih demokratičnih sistemov je slabo pripravljenih za prihodnje izzive iz preprostega razloga, ker jih obvladujejo štiri- ali petletni mandati. Politične predstavnike najbolj zanimajo ali skrbijo kratkoročni načrti, medtem ko so brezbrižni do prihodnosti, ki sega preko njihovega mandata. Ta problem utegne prizadeti Slovenijo v zvezi z znanim Arbitražnim sporazumom, ki se v naslovu – značilno! – ne nanaša na državno mejo, ampak na Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (****Neuresničeni sporazum »Drnovšek-Račan« iz leta 2001 se uradno imenuje Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o skupni državni meji. Kot je znano, Arbitražni sporazum izrecno razlikuje med državno mejo in »stikom« (Slovenije z odprtim morjem), ki ga je po vsem videzu mogoče razložiti kot služnostno pravico.). Mednarodna priznanja, ki so se vsula v slovensko naročje pred dvajsetimi leti, pomenijo usoden zgodovinski prelom. Narodom ni mogoče doseči nič večjega od samostojne državnosti, kar pomeni, da je treba takšen dosežek skrbno zavarovati. Zavarovati ga je mogoče tudi v Evropski uniji, vendar pod predpostavko, da bo Slovenija ohranila državno suverenost ne glede na prihodnje spremembe evropske pogodbe. To se lahko posreči le z vključevanjem vseh slovenskih produktivnih in intelektualnih zmogljivosti, medtem ko bi se z izključevanjem polovice teh zmogljivosti (čemur smo bili priče v nekdanjem komunističnem režimu, do neke mere pa še kdaj pozneje) zagotovo približali razvrednotenju in celo izničenju slovenske neodvisnosti. Izgubili bi državo, ki so nam jo s težavo in tupatam s slabo vestjo priznali pred dvajsetimi leti.Dr. Dimitrij Rupel *Prispevek je objavljen v Informativno-promotivni reviji “Sinfo” (januar 2012).
1. Drobljenje obstoječih in nastajanje novih držav (npr. na narodnostni podlagi) je v nasprotju z modernimi povezovalnimi in združevalnimi težnjami (kot je npr. Evropska unija).
2. Razpad Jugoslavije bo sprožil dezintegracijske procese v drugih državah, npr. v Sovjetski zvezi, kjer bi zato lahko prišlo do neodgovornega ravnanja z jedrskim orožjem.
3. Srednje- in vzhodnoevropska demokratična (»žametna«, »protikomunistična«, »pomladna«…) gibanja pomenijo zanikanje dosežkov II. svetovne vojne, in ni naključje, da jih podpirajo evropske konservativne stranke, Nemčija (»Četrti Reich«) in Vatikan.Sogovornikom, ki so imeli takšna stališča smo – oboroženi z ideološkimi, zgodovinskimi in zemljepisnimi argumenti – oporekali vse leto 1991. Težava, pa tudi rešitev je bila v tem, da se je takrat evropskim socialistom podrl svet. Za Jugoslavijo in za Sovjetsko zvezo so bile seveda značilne različne narodnostne in medrepubliške težave, bistven pa je bil vsesplošen polôm komunističnih sistemov. Očitki na račun slovenske osamosvojitve in zadržki glede priznanja so se dokončno in popolnoma izpraznili z razpadom Sovjetske zveze konec leta 1991.Ko razstavimo in pojasnimo vse te zaplete in razplete, se postavljata dve temeljni vprašanji:
1. Zakaj je Sloveniji uspelo doseči mednarodno potrjeno državnost šele leta 1991, ne pa kdaj prej, recimo v letih 1848, 1867, 1917 ali vsaj leta 1945?
2. Kako bo Slovenija ohranila državnost in mednarodni ugled v prihodnosti?Večkrat smo slišali ali brali, da so Slovenci leta 1991 uresničili tisočletne ali vsaj nekaj stoletij trajajoče sanje o narodni neodvisnosti oz. o samostojni državi. Takšne domneve se pokažejo kot netočne, če jih primerjamo z empiričnim gradivom oz. z dejstvi. Še v začetku dvajsetega stoletja so naši odlični predstavniki izjavljali, da so Slovenci »planinski Hrvati«. Ob koncu prve svetovne vojne Slovenci še niso veliko razpravljali o samostojnosti, ampak so v Majniški deklaraciji iz leta 1917, ki ni bila slovenski, ampak predlog Jugoslovanskega kluba, izjavili, da si skupaj s Hrvati in Srbi želijo samostojno jugoslovansko državo v okviru Avstro-Ogrske. Zanimivo je, da so se Slovenci pri takšnem predlogu sklicevali na hrvaško zgodovinsko pravo. Po razpadu Avstro-Ogrske se je pojavila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, vendar je trajala le nekaj tednov in je ni nihče priznal. Nič drugače ni bilo, če ni bilo še slabše, s slovensko samostojnostjo v času druge svetovne vojne in po njej. Slovenskim voditeljem, ki jim je bila nemara všeč Neodvisna država Hrvaška, ni uspelo prepričati Nemcev niti v to, da bi okupirali vso Slovenijo, namesto da so si jo razdelili kot vojni plen z Italijani in Madžari. Po »osvoboditvi« je bilo razmišljanje o državni samostojnosti kaznivo dejanje; velika večina jugoslovanskih državljanov slovenske narodnosti je bila do takšnih idej izrazito zadržana, redke posameznike, ki bi bili nagnjeni k njim, pa so imeli za čudake, celo za škodljive in nevarne ljudi. Jugoslovanski komunistični sistem je (leta 1972) izločil celo tako zmerne avtonomiste, kot je bil Stane Kavčič. (Da ne govorimo, kaj se je leto prej dogajalo s hrvaškimi nacionalisti Tripalom in Savko Dabčević-Kučar.)V nekaterih izseljenskih krogih, predvsem v ZDA, so res pisali o slovenski državi, toda to pisanje je ostalo internega značaja: v Ameriki ga niso razumeli, doma pa večinoma niso niti vedeli zanj. Za slovenske avtorje pred II. vojno in po njej sta bila pojma slovenskega naroda in slovenske države vprašljiva in problematična. Josip Vidmar je leta 1932 napisal Kulturni slovenstva, Edvard Kardelj je leta 1939 objavil Razvoj slovenskega narodnega , podobno je navsezadnje še leta 1970 razmišljal avtor razprave » naroda« Dušan Pirjevec. Ta je v strahu, da bi jugoslovanska država prevzela tudi pristojnosti slovenskega naroda, predlagal ločitev naroda in države. Z državo naj bi se ukvarjal nekdo drug! Slovenci nismo razvili, predvsem pa nismo propagirali ideje neodvisnosti, samostojnosti in državnosti pred izidom 57. številke Nove revije leta 1987 oz. pred drugo Majniško deklaracijo iz leta 1989. Svojo državnost smo dotlej prepuščali drugim narodom oz. smo si zanjo prizadevali z opiranjem na druge narode ali države oz. z zanašanjem na njihovo pomoč. Pri Slovencih se je ideja o samostojnem državnem življenju razvila izredno pozno.To seveda vodi k vprašanju o razlogih za takšno politično zadržanost. Razlogov zanjo najbrž ni mogoče iskati le pri nekakšnih osebnih človeških, značajskih ali psiholoških posebnostih Slovencev, oz. bi morali – prav tako kot za omenjeno zadržanost – poiskati razloge tudi za te posebnosti. Pri tem je treba navesti zgodovinska, zemljepisna, demografska in sociološka dejstva! Ne smemo pozabiti Prešernove prostodušne ugotovitve, da »v naših krajih tisti, ki ukazujejo, govorijo nemško; slovensko pa služabniki«. V zadrego nas spravljajo tudi Cankarjeve jezne sodbe o Slovencih kot hlapcih.Slovenci po eni strani niso bili dovolj razviti in primerno organizirani za samostojno življenje, po drugi strani so si njihovo ozemlje lastili ali prilaščali večji in manjši sosednji (dominantni, kolonialni) narodi. Nastanek samostojne slovenske države so preprečevali pritiski in grožnje iz evropskih multinacionalnih in nadnacionalnih središč od Dunaja, Beograda, Hitlerjevega Berlina, Mussolinijevega Rima, Stalinove Moskve… in celo (resda kratek čas) do Bruslja. Slovenski (pa še kateri) neodvisnosti so nasprotovali zaradi nevednosti ali zaradi takšnih in drugačnih interesov, predvsem pa zaradi strahu pred nestabilnostjo in – kot smo videli – iz strahu pred padanjem domin oz. pred verižnimi reakcijami. Ameriška ekonomista Alberto Alesina in Enrico Spolaore sta v knjigi Velikost držav (The Size of Nations) napisala, da so posebno ugodne okoliščine za »politični separatizem« nastopile s koncem hladne vojne in z razmahom svobodne trgovine, saj po njunem mnenju majhne države ne morejo uspevati v svetu s samozadostnimi ekonomijami (*Več o tem v: Dimitrij Rupel, Slovenija na svetovnem prizorišču, Ljubljana 2011, str. 57-78).Slovencem je v preteklosti primanjkovalo izobraženih in prodornih elit, to pomanjkanje pa je seveda posledica slovenske maloštevilnosti in z njo povezane omejenosti političnih, vojaških, diplomatskih strokovnjakov in talentov. Pri tem kaže spomniti na politični vihar, ki se je leta 2003 sprožil ob nameri, da bi ustanovili slovensko diplomatsko akademijo. Navsezadnje je imela Slovenija zaradi domačih intrig in ovir kar precej težav celo pri predsedovanju Evropski uniji leta 2008. Budni stražarji ideološke neoporečnosti še danes zavračajo predloge, ki so povezani s širjenjem nacionalnih oz. državotvornih ved in znanj (**Tu mislim na nepremostljive težave, na katere so na Ministrstvu za visoko šolstvo in tehnologijo naleteli predlogi programov Evropske pravne fakultete in Fakultete za državne in evropske študije. Šlo je za programe mednarodnih in slovenskih študijev oz. »slovenoslovja«.). Tu smo pri drugem vprašanju: kako si lahko Slovenija zagotovi zanesljiv mednarodni položaj v prihodnosti? Občutljivih – večinoma čustvenih in nepremišljenih – točk je več: od različnih nevladnih pobud in peticij v zvezi z ukinjanjem vojske oz. v zvezi z izstopom iz obrambnih zavezništev do naraščajoče jugo-nostalgije in balkanizacije. Prihodnja leta bodo težavna zaradi mednarodnih finančnih kriz, predvsem pa zaradi pojavov, ki so jih sociologi (***Glej Daniel Bell, The Cultural Contradictions of Capitalism, New York, 1976) prvič in previdno napovedovali že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za »uživaško« miselnost, katere glavno geslo je: Uživaj zdaj, plačaj kdaj drugič!Večina evropskih demokratičnih sistemov je slabo pripravljenih za prihodnje izzive iz preprostega razloga, ker jih obvladujejo štiri- ali petletni mandati. Politične predstavnike najbolj zanimajo ali skrbijo kratkoročni načrti, medtem ko so brezbrižni do prihodnosti, ki sega preko njihovega mandata. Ta problem utegne prizadeti Slovenijo v zvezi z znanim Arbitražnim sporazumom, ki se v naslovu – značilno! – ne nanaša na državno mejo, ampak na Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (****Neuresničeni sporazum »Drnovšek-Račan« iz leta 2001 se uradno imenuje Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o skupni državni meji. Kot je znano, Arbitražni sporazum izrecno razlikuje med državno mejo in »stikom« (Slovenije z odprtim morjem), ki ga je po vsem videzu mogoče razložiti kot služnostno pravico.). Mednarodna priznanja, ki so se vsula v slovensko naročje pred dvajsetimi leti, pomenijo usoden zgodovinski prelom. Narodom ni mogoče doseči nič večjega od samostojne državnosti, kar pomeni, da je treba takšen dosežek skrbno zavarovati. Zavarovati ga je mogoče tudi v Evropski uniji, vendar pod predpostavko, da bo Slovenija ohranila državno suverenost ne glede na prihodnje spremembe evropske pogodbe. To se lahko posreči le z vključevanjem vseh slovenskih produktivnih in intelektualnih zmogljivosti, medtem ko bi se z izključevanjem polovice teh zmogljivosti (čemur smo bili priče v nekdanjem komunističnem režimu, do neke mere pa še kdaj pozneje) zagotovo približali razvrednotenju in celo izničenju slovenske neodvisnosti. Izgubili bi državo, ki so nam jo s težavo in tupatam s slabo vestjo priznali pred dvajsetimi leti.Dr. Dimitrij Rupel *Prispevek je objavljen v Informativno-promotivni reviji “Sinfo” (januar 2012).