Duhovi neuvrščenosti v Beogradu

Lobiranje za članstvo v Varnostnem svetu OZN, povezano s praznovanjem 50. obletnice neuvrščenosti, ki je bila značilna za drugačen politični sistem, zgrešen prispevek k strategiji slovenske zunanje politike? V slovenski javnosti se tu in tam, tudi s strani izkušenih državnikov, oglašajo ocene, da Slovenija nima primerne politične oz. gospodarske strategije. To velja tudi za zunanjo politiko. Dokaz za to se skriva v dejstvu, da so na Ministrstvu za zunanje zadeve v začetku tekočega mandata začeli pripravljati novo zunanjepolitično strategijo, vendar je kljub odličnim sodelavcem niso niti dokončali niti objavili. Razlaga takšne presenetljive in po vsej priliki tudi primerno honorirane premišljenosti – saj so pri pisanju strategije sodelovali uveljavljeni eksperti za mednarodne odnose – je v tem, da so si voditelji slovenske zunanje politike na tem področju zaželeli kar najbolj svobodno rokovanje, ki bi ga zapisana strategija preveč utesnjevala.

Najnovejši dokaz svobodnega rokovanja je udeležba aktualnega slovenskega zunanjega ministra na proslavi petdesete obletnice neuvrščenosti v Beogradu. To udeležbo so utemeljevali s prizadevanjem, da bi Slovenija zbrala čim več podpore za svojo kandidaturo v OZN, tj. za mesto nestalne članice Varnostnega sveta. Ta ambicija in to prizadevanje sta seveda hvalevredna, čeprav ne brez tveganja.

Tveganje ni le v tem, da se lahko slovenska kandidatura – še posebej, ker je od prejšnjega članstva v VS (1998-1999) minilo komaj desetletje in ker je konkurenca precej resna – ponesreči. Tveganje je povezano z vprašanjem, kje Slovenija išče podporo, in zakaj jo išče tam, kjer jo išče? Države, ki podpirajo Slovenijo, seveda pričakujejo, da bo Slovenija – ko se enkrat povzpne na visoki položaj – prisluhnila tudi njihovim željam. Glede na zakonito angažiranje Slovenije v Evropi in v Atlantskem zavezništvu bi morala naša politika upoštevati predvsem interese in ambicije svojih zaveznic in sorodnih držav, to pa so demokratične, gospodarsko najbolj razvite države, ki odklanjajo različne romantične, revolucionarne, če ne celo teroristične predstave o mednarodnih odnosih. Lobiranje za članstvo Slovenije v VS OZN, ki se povezuje s praznovanjem 50. obletnice neuvrščenosti, ki je bila značilna za neko drugo državo in za drugačen politični sistem, je nejasen in najbrž zgrešen prispevek k strategiji slovenske zunanje politike, ki mora – celo po lastnih javnih izjavah – kar največ storiti za gospodarsko uspešnost Slovenije in za blaginjo slovenskih državljanov. Ikonografija beograjske proslave pa je jasna: poleg očetov neuvrščenosti Naserja, Nehruja in Tita se na njej prikazujejo zbrani duhovi diktatorjev in ubogih zatiranih ljudstev. Na primer libijskega samodržca Gadafija.Odbor Strokovnega sveta SDS za evropske in zunanje zadeve