Državni molk ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in »quick fix« diplomacija

Danes mineva 20 let od padca Berlinskega zidu (1989), ki ga je leta 1961 na pobudo Hruščova postavil Ulbricht, oz. od razveljavitve t. i. železne zavese, o kateri je govoril Churchill leta 1946. (Zanimivo je, da je Ulbricht vse do zadnjega zanikal, da bi imel namen zgraditi takšen zid.) Do padca Berlinskega zidu je prišlo po prizadevanjih posameznikov (Reagan, papež Janez Pavel II., Gorbačov) in gibanj (Solidarnost na Poljskem, Karta 77 na Češkoslovaškem, Nova revija in nove stranke v Sloveniji…). Slovenija je takrat ujela evropski politični ritem. Temu dogodku in dogodkom, ki so mu sledili, dolguje Slovenija svojo neodvisnost in demokratično ureditev. Danes praznujemo dvajseto obletnico slovesa od komunističnega sistema, primitivizma, zatiranja človekovih pravic, hladne vojne, ideološke discipline, gospodarske in kulturne zavrtosti. Deveti november 1989 je bil slab dan za komuniste in za levičarje po vsem svetu. Takrat se je podrl njihov svet. Lahko se samo sprašujemo o razlogih, zakaj naša država, vlada ali vsaj Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) doma v Sloveniji uradno ne priznavajo oz. ne praznujejo tega dogodka.
 
Prvo leto po državnozborskih volitvah in po izvolitvi nove vlade je MZZ preživelo v vzdušju preurejanja, negotovosti, razočaranja in resnih težav. To je seveda povezano z objektivnim položajem po koncu predsedovanja, ki je bilo vrhunec slovenske zunanjepolitične angažiranosti, širjenja slovenskega vpliva itn. Večino težav pa so si v MZZ v letu 2009 pridelali sami. Splošni vtis je, da je bilo precej izgubljenega časa, veliko praznega teka, predvsem pa resnih napak, zaradi katerih je trpel ugled države. Naj naštejemo nekaj takšnih težav:

    1.    Zadrževani in zavrženi zakoniti sklepi prejšnje (Janševe) vlade glede veleposlanikov: Slovenija je bila v ključnem obdobju pogajanj s Hrvaško brez veleposlanikov v Washingtonu, Moskvi, Berlinu in na Dunaju.

    2.    MZZ je postalo problematično, ker so na njegovo čelo postavili človeka, ki je bil ob božiču 2007 oz. v letu 2008 odgovoren za poskus sabotaže slovenske in evropske zunanje politike. Gre za t. i. washingtonsko depešo. Na podlagi njene objave v slovenskih in srbskih časnikih so v tedanjih opozicijskih krogih zgradili famo, da ZDA vršijo pritisk na Slovenijo/EU v zvezi s priznanjem Kosova, čeprav je Slovenija ravnala povsem neodvisno od ZDA in od te fame, pač v skladu z dogovori v EU.

    3.    Letos je prišlo do dejanskega pritiska ZDA oz. mednarodne skupnosti na slovensko vlado v zvezi z arbitražnim sporazumom s Hrvaško. O tem je v Stockholmu javno govorila hrvaška predsednica vlade Kosorjeva. Ta pritisk je bil uresničen, vendar v slovenski javnosti zaradi tega ni bilo nobenega vznemirjenja. Slovenija je v tem primeru ravnala v nasprotju s svojimi interesi, saj bi morala videti rešitev mejnega vprašanja bolj v kontekstu dobrih odnosov s Hrvaško, kot v kontekstu sicer legitimne skrbi mednarodne skupnosti za nemoteno širitev EU.

    4.    MZZ je bilo v primeru arbitražnega sporazuma uporabljeno za »quick fix« diplomacijo in je zanemarilo izkušnje iz preteklosti. Predvsem se je vdalo političnim premislekom predsednika vlade in predsednika republike, ki sta rešitev slovensko-hrvaškega vprašanja odrinila v prihodnost po koncu svojih mandatov.

    5.    Brez učinka je bil izigran adut, s katerim je Slovenija uveljavljala svojo pravico do zadržkov v primeru kršitev evropskih standardov s strani Hrvaške.

    6.    MZZ je pripravilo nov zakon o zunanjih zadevah, ki mimo ustavnih določb daje predsedniku republike nove pristojnosti pri postavljanju veleposlanikov. Zakon vrača v zakonodajo možnosti za nagrajevanje političnih zaslug.

    7.    Dejansko so se v ospredje in na čelo MZZ, v različne svetovalne in ekspertne skupine, vrnili nekateri jugoslovanski diplomati, kar je imelo za posledico revizijo zunanjepolitične usmeritve Slovenije.

    8.    MZZ je pripravilo novo zunanjepolitično strategijo, ki ne prinaša ničesar novega, vendar zbuja vtis brezbrižnosti glede nacionalnih interesov Slovenije. V strategiji ni praktičnih izhodišč za delovanje MZZ v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU oz. v okviru skupne zunanje službe, ki jo predpostavlja Lizbonska pogodba.

    9.    V zadnjem letu je Slovenija izgubila nekaj svojega ugleda. V tujih medijih pišejo, da je Slovenija sprta z vsemi sosednjimi državami.

    10.    V EU je vse pripravljeno za začetek delovanja evropske zunanje službe. O slovenskih pripravah nanjo slovenska javnost in nepooblaščeni diplomati ne vedo ničesar. Morda se MZZ pripravlja na premike v evropski diplomaciji po tihem, kar zbuja vtis, da utegne nadaljevati z izključevalno politiko, ki se je v letu 2009 pokazala pri postavljanju »pravovernih« veleposlanikov.
 
 
 
Ljubljana, 9. novembra 2009