Države članice se morajo zavedati medsebojnih razlik

Inštitut dr. Jožeta Pučnika je v četrtek 16. aprila 2009 v prostorih Centra Evropa v Ljubljani pripravil okroglo mizo z naslovom »Človekove pravice in Evropska unija«. Podlaga za okroglo mizo je bila knjiga mladega pravnika Mateja Avblja z naslovom »European Common Market and Human Rights«, ki je kot prva izšla v zbirki Perspektive našega inštituta. Zbirka je namenjena promociji mladih intelektualcev z različnih področij. Na okrogli mizi so sodelovali Matej Avbelj, ki zaključuje doktorski študij na European  Univerity Institute v Firencah in trenutno poučuje sodno prakso in pravo Evropske Unije na Evropski pravni fakulteti, Matej Accetto, docent za evropsko pravo s Pravne fakultete v Ljubljani, Eva Irgl, poslanka Državnega zbora in predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti in Matevž Pezdirc z Ministrstva za pravosodje, vodja oddelka za kazensko pravo na Direktoratu za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč.

Kot prvi je svoj pogled na človekove pravice predstavil Matej Avbelj, ki je izpostavil pet ključnih izzivov varstva človekovih pravic v Evropski uniji. Po njegovem mnenju se je veliko spremenilo od ustanovnih pogodb, ki sploh niso vsebovale določb o varstvu človekovih pravic in so zasledovale zgolj ekonomski vidik članstva v uniji, pa do danes, ko se področje varstva človekovih pravic sooča z globalnimi izzivi kot je na primer globalni boj proti terorizmu. Priča smo nekakšnemu stampedu uniformnosti, kar pa po mnenju Avblja ni dobro, saj bodo tako države članice le še bolj varovale svoje nacionalne interese namesto da bi se zavedale razlik.

Matej Accetto se je dotaknil vprašanja varstva človekovih pravic na papirju in pa težav v stvarnosti. Poudaril je, da gre velikokrat za napihnjeno retoriko o človekovih pravicah in da je o varstvu človekovih pravic veliko zapisano, a problemi v vsakdanjem življenju ostajajo. Opozoril je na različne standarde varstva človekovih pravic znotraj držav članic.

Eva Irgl je predstavila delo komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti ter primere, ki jih komisija obravnava pri svojem delu. Komisija ni matično delovno telo Državnega zbora, zato ne more predlagati zakonodaje, lahko pa daje priporočila drugim organom. Komisija tesno sodeluje z varuhinjo človekovih pravic in daje poseben pomen obravnavi poročila varuhinje o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Ljudje, ki se obračajo na komisijo, se le redko sklicujejo na evropsko pravo, kar pa je po mnenju Irglove rezultat slabega poznavanja ureditve varstva človekovih pravic v Evropski uniji.

Da države članice Evropske unije različno razumejo določene procesne pravice v kazenskem postopku in da so različni standardi varstva teh pravic, pa je opozoril Matevž Pezdirc. Težko je vzpostaviti enotni standard procesnih pravic, če obstaja toliko razlik med državami članicami. Ključni premik je bil storjen s sprejetjem enotnega pripornega naloga v letu 2004, sedaj pa si države članice prizadevajo za vzpostavitev enotnega standarda procesnih pravic na ravni EU. Po mnenju Pezdirca je ključno sobivanje pravic na ravni držav članic in na ravni EU.

V živahni razpravi, ki je sledila, so si bili tako govorniki kot udeleženci enotni, da ima varstvo človekovih pravic več razsežnosti in da se morajo države članice tega zavedati. Imamo veliko število predpisov, različni organi so pristojni, še posebej je bila v razpravi izpostavljena vloga Sodišča Evropske skupnosti, ki igra pomembno vlogo pri varstvu človekovih pravic v razmerju do temeljnih svoboščin, na katerih temelji enotni evropski trg. V razpravo o človekovih pravicah je potrebno vključiti strokovnjake z različnih področij in morda razmisliti o tem, da bi v šolski sistem uvedli poseben predmet o človekovih pravicah, saj je, kot so poudarili govorniki, vzgoja in znanje o človekovih pravicah ključno tudi za zavedanje posameznika o tem, kakšne so njegove pravice, kdaj so te pravice kršene in na koga se v takem primeru lahko obrne.  
 Vir: Inštitut dr. Jožeta Pučnika