Družinski zakonik ne varuje družine
petek, 2. 9. 2011Dovolite, da to naše stališče tudi obrazložim.
1.) “Družina” v slovenski ustavi (53.člen ustave) nesporno pomeni “skupnost staršev in otrok”. Celotna slovenska javnost je takrat, ko se je ustava sprejemala, družino tako razumela in tudi takratni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je še vedno v veljavi, je v 2. členu že takrat določal: “Družina je življenjska skupnost staršev in otrok”. Torej skupnost očeta, matere in otroka.Družino, kot jo pojmuje slovenska ustava, pa je država dolžna varovati. Tretji odstavek 53. člena ustave pravi: “Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.” Tako pomembno mesto v ustavi družina uživa zaradi tega, ker predstavlja osnovno celico narodovega obstoja in najboljše okolje za rojstvo in vzgojo otrok. Tudi starša, moški in ženska, uživata posebno varstvo, ker je tudi otrok spolno bitje, je deček ali deklica, in od okolja, primernega za njegov psihični (in spolni, oziroma identitedni) razvoj, se pričakuje, da ga sestavljata moški in ženska (v zakonski ali zunajzakonski skupnosti).Osnovno pojmovanje družine je zelo pomembno, ker se vse druge oblike skupnega življenja z otrokom obravnavajo glede na podobnost s to definicijo. Tako imamo tudi enostarševske družine, posvojiteljske družine, rejniške družine, ip. Celo pri institucionalnem varstvu in vzgoji otrok naj bi sledili okolju tradicionalne družine in v vrtcih zaposlovali tudi moške vzgojitelje.Predlagani Zakonik pa (v 2. členu) uvaja drugačno definicijo: “Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo…” S tem družino enači z istospolno partnersko skupnostjo in ji odvzema razsežnost spolne bipolarnosti, s tem pa vrednoto naravnega oziroma najbolj primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok. S tem država zanemarja svojo ustavno dolžnost varovanja ne le družine ampak tudi materinstva in očetovstva.Da je potrebno spoštovati pomen ključnih ustavnih pojmov, kot so se razumeli v času sprejemanja ustave, dokazuje tudi primer Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je lani junija razsojalo o pritožbi istospolnega para (Shalk in Kopf proti Avstriji), ki je zahteval pravico do sklenitve zakonske zveze. ESČP je njuno zahtevo zavrnilo, v obrazložitvi pa med ostalim zapisalo:”12. člen Konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do sklenitve zakonske zveze, avstrijski vladi ne nalaga dolžnosti, da istospolnim parom zagotovi dostop do poroke. …8. člen, ki vključuje pravico do ustanovitve družine, velja za moškega in žensko. … Potrebno je upoštevati tudi zgodovinski kontekst petdesetih let 20. stoletja, ko je bila Konvencija oblikovana. Takrat se je zakonska zveza jasno razumela v tradicionalnem smislu kot zveza med partnerjema različnih spolov.”
2.) 3. člen dosedanjega zakon (ZZZDR) ne pravi le, da je Zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, ampak tudi, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Ta določba navezuje zakonsko zvezo (in s tem tudi zunajzakonsko skupnost) na družino, ki jo varuje država. Zaradi te določbe je zakonska (in s tem tudi zunajzakonska) skupnost (še preden pridejo otroci) pod posebnim varstvom države, ker se ji priznava poseben družbeni pomen pri zagotavljanju primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok.Zaradi otrok se za vzpostavitev zakonske ali zunajzakonske skupnosti postavlja vrsta zahtev in preprek, kot je na primer sorodstvena klavzula. Zaradi otrok je pomembno, da je življenjska skupnost zakoncev stabilna, so vzpostavljeni mehanizmi pomirjanja medsebojnih sporov in razreševanja vzrokov za ločitev. In celo, če pride do ločitve, so odnosi med zakoncema v mnogočem regulirani tako, da zaščitijo pravice otrok.Zaradi otrok in zaradi reševanja slovenskih demografskih težav bi morala država mladim zakonskim in zunajzakonskim skupnostim nameniti posebno pozornost predvsem pri reševanju njihovih bivalnih in zaposlitvenih težavah.S tem ko družinski zakonik črta določbo, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, zakonsko zvezo in s tem tudi zunajzakonsko skupnost osiromaši njenega bistva. Seveda ima zakonska zveza tudi druge namene, od izpolnjevanja ljubezenskih želja pa do premoženjske varnosti in solidarnosti med partnerjema, vendar je za državo posebnega pomena le zasnovanje družine oziroma vzpostavitev primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok. V družinskem zakoniku ignorirati pomen tega najbolj naravnega in edinega učinkovitega procesa ohranjanja naroda, pa je za nas nesprejemljivo!Eden od poslancev levega trojčka je na seji državnega zbora, 17. maja 2011, sproščeno veselo rekel naslednje: “V krizi je tradicionalna družina in prav je tako, ker Slovenija v 21. stoletju ne sme stati inu obstati katolibanski otok!”Tu smo očitno na različnih bregovih. Za ene je zakonska zveza oziroma “tradicionalna družina” trajna vrednota, ker nudi ne le možnost osebne sreče, ampak tudi otroku dom, narodu pa ohranitev, za druge pa je to anahronistična institucija, ki naj bi jo na njihovo veliko veselje prej ali slej povozil čas.Ne pojmovanje istospolne partnerske skupnosti, pojmovanje družine in zakonske zveze je tisto, kar nas razdvaja in kar je vir vseh teh prepirov.
3.) Istospolna partnerska skupnost je urejena v Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Ustavno sodišče je pred dvema letoma (Ur.l.RS 55/2009) opozorilo, da je dedovanje med partnerjema v tem zakonu neustrezno urejeno, ker gre med istospolnima partnerjema za enako razmerje kot med heterospolnima partnerjema (v zakonski ali zunajzakonski skupnosti). Pri tem je Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev, to je do konca leta 2009.Slovenska demokratska stranka se zaveda te pomanjkljivosti zakona o istospolnih partnerskih skupnosti in je že jeseni 2009 vložila predlog dopolnil, ki je sledil zahtevi Ustavnega sodišča. Žal je koalicija predlog zavrnila. Nato smo še enkrat vložili popravljen predlog, pri katerem smo upoštevali vse pripombe zakonodajno pravne službe, a je bil tudi ta zavrnjen.Sedaj pa predlagatelji ustavne presoje to še nerešeno pomanjkljivost zakona navajajo kot enega krovnih argumentov, da je potrebno referendum preprečiti. Zakonik namreč pomanjkljivost dedovanja rešuje tako, da istospolno partnersko skupnost v celoti izenačuje z zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo. Sklicujejo se na mnenje ustavnega sodišča, ki pravi, da “O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah”. Zamolčali pa so drugi stavek istega mnenja ustavnega sodišča, ki pravi: “Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji.”Glede biološkega potenciala spočetja in vzgoje otrok pa istospolna partnerska skupnost ni enaka zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Zato nekatere določbe Družinskega zakonika ne morejo veljati tudi za istospolno partnersko skupnost. Mnogim problemom bi se izognili, če bi vladna politika opustila nasilno izenačevanje naravne družine z istospolno partnersko skupnostjo ter bi vprašanja istospolnih še naprej urejali v posebnem zakonu, tako kot se na primer tudi rejništvo še naprej ureja v posebnem zakonu.Vladne stranke so torej pred dvema letoma zavrnile naš predlog, s katerim bi se v skladu z zahtevo ustavnega sodišča popravil zakon o istospolnih skupnostih. Očitno zato, da bi lahko sedaj utemeljevale svojo zahtevo za preprečitev referenduma. A celo ta argument nima velike teže. Ustavno sodišče je namreč že takrat v 3. točki svoje odločbe (U-I-425/06-10, Ur.l.RS 17/2009) zapisalo: “Do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti veljajo enaka pravila, kot veljajo za dedovanje med zakoncema po Zakonu o dedovanju”.Z referendumsko zavrnitvijo zakonika torej glede tega ne bodo nastale nobene protiustavne posledice, saj je problem dedovanja rešilo že kar samo Ustavno sodišče. In ko bo zakonik zavrnjen, smo v SDS ponovno pripravljeni predlagati oziroma podpreti vsa potrebna, smiselna in pametna dopolnila zakona o istospolnih partnerskih skupnosti.
4.) Otroci istospolno usmerjenih staršev niso diskriminirani.Zagovorniki prepovedi referenduma trdijo, da so otroci v istospolnih partnerskih skupnostih diskriminirani, kar naj bi odpravljal ta zakonik. Če bi bil na referendumu zavrnjen, naj bi torej protiustavna diskriminacija še naprej obstajala. Tudi ta argument nima teže.Tudi v istospolni partnerski skupnosti ima otrok svojo mater ali svojega očeta. Otrok, ki živijo samo z materjo ali samo z očetom, pa morda v kakšni drugi življenjski skupnosti, pogosto skupaj s starimi starši, je 192.000, kar je bistveno več, kot otrok v istospolnih partnerskih skupnostih.Sprašujemo se, ali je vseh teh 192.000 otrok, ki živijo v pravno enakem okolju, kot otroci istospolnih partnerjev, diskriminiranih? Menimo, da ne. Nasprotno, so celo pozitivno diskriminirani, saj imajo na primer pri otroških dodatkov, sprejemanju v vrtec, plačevanju vrtca, ip., večje ugodnosti kot otroci, ki živijo v zakonski skupnosti. Sicer pa lahko že danes istospolni partner posvoji biološkega otroka svojega partnerja.Popolna izenačitev istospolne partnerske zveze z zakonsko zvezo torej ni v službi odprave domnevne diskriminacije otrok, katerih starši živijo v taki skupnosti. Razvrednotenje zakonske zveze kot tudi pojma družine je očitno samo sebi namen. Ali pa je namen skrit in ga lahko le slutimo.
5.) Predreferendumska razprava naj ne bo žaljiva.Slovenska demokratska stranka ni nikoli nikomur skušala omejevati svobodne izbire življenjskega sloga. Nikoli nismo problematizirali odločitve ljudi, če želijo živeti v drugačnih življenjskih skupnostih. Nasprotno! Šele v prejšnjem mandatu je bil z našo podporo sprejet zakon, ki istospolnim partnerjem omogoča skupno življenje s pravnimi posledicami, kot veljajo za zakonsko ali zunajzakonsko skupnost. Posamezne nedoslednosti tega zakona, na katere je opozorilo ustavno sodišče, pa smo že in bomo še poskušali odpraviti in prepričan sem, da nam bo v naslednjem mandatu to tudi uspelo.Za SDS ni bilo skupno življenje istospolno usmerjenih nikoli problem. Problem se je začel, ko je sedanja vlada predlagala radikalno razvrednotenje zakonske zveze in družine, ter pomena te skupnosti za rojstvo in vzgojo otrok. In potem smo neprestano poslušali, kako smo nestrpni, sovražni, homofobni, celo fašistoidni, da o poulično prostaških žalitvah, ki si jih privoščijo nekateri gejevski aktivisti na svojih paradah, niti ne govorim.Vse to zato, ker nasprotujemo razvrednotenju družine in zakonske zveze.Želeli bi, da bi se v predreferendumskem času izogibali žaljivemu govoru in se bolj posvečali utemeljevanju svojih stališč, ki so in očitno ostajajo različna. Na koncu pa naj odločijo ljudje, ki jih ta zakonik v živo zadeva.
6.) Nesmiselno je obremenjevati Ustavno sodišče.Referendum je namreč res potreben in prepričani smo, da ga ustavno sodišče ne bo preprečilo. Z eventuelno zavrnitvijo zakonika na referendumu ne bodo nobene ustavne pravice usodno kršene. Bi pa sprejem tega zakonika po našem mnenju pomenil kršenje 53. člena ustave, ki državi nalaga, da “varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.” Z družinskim zakonikom bi namreč država ne varovala ampak bistveno spremenila ustavni pomen družine.Pa vendar je v zakoniku najti tudi mnoge posamezne dobre rešitve, ki bi jih z veseljem podprli. Če bi bilo možno, bi že mi zahtevali referendum le o 2. in 3. členu, ki predstavljata definicijo družine in zakonske zveze. Pa to ni mogoče. Tudi tu smo predlagali tako spremembo Zakona o referendumu, po katerem bi bilo možno razpisati referendum tudi o posameznem vprašanju oziroma členu, tako kot je že možen referendum o posameznem vprašanju ustave. Pa ste vladne stranke tudi ta naš predlog odločno zavrnile. Očitno tudi v tem primeru zato, da bi – če gre za celotni zakonik – pri ustavnem sodišču lažje dosegli prepoved referenduma.Vse kaže, da gre v predlagani ustavni presoji za poskus zlorabe zakona.21. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi namreč Ustavnemu sodišču omogoča, da na zahtevo Državnega zbora oceni, ali bi bile zaradi referendumske zavrnitve zakona res prizadete tako pomembne ustavne pravice, da bi bilo zaradi tega – ob tehtanju prizadetih ustavnih dobrin – dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja.V eni svojih odločb (U-II-2/09-8) pa Ustavno sodišče pravi tudi naslednje: “Te določbe pa seveda ni mogoče razlagati tako, da bi zakonodajalcu omogočala zlorabo oziroma izigravanje njegove pristojnosti, ki bi izničilo pravico do referenduma. Za tak primer bi lahko šlo, če bi bilo razvidno, da je zakonodajalec v zakonsko ureditev, s katero bi sicer želel odpraviti neko protiustavnost, vključil tudi ureditev drugih vprašanj, ki z ugotovljeno protiustavnostjo niso v neposredni zvezi, z namenom, da se o teh vprašanjih ne bi moglo odločati na referendumu. Zlorabe zakonodajne pristojnosti oziroma njenega izigravanja Ustavno sodišče ne bi dopustilo.”Pri Družinskem zakoniku pa ne gre za primer, v katerem bi “zakonodajalec v zakonsko ureditev, s katero bi sicer želel odpraviti neko protiustavnost, vključil tudi ureditev drugih vprašanj, ki z ugotovljeno protiustavnostjo niso v neposredni zvezi”, ampak za mnogo več. Gre za primer, v katerem zakonodajalec ureja številne stvari (preko 300 členov), dodaja pa ureditev posameznih vprašanj, ki so povezana z ugotovitvijo protiustavnost, in to očitno z namenom, da se o zakoniku ne bi moglo odločati na referendumu.K temu sklepu nas napeljuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec več let brez kakršnega koli razumnega razloga preprečeval odpravo teh posameznih neustavnosti, ki jih je – mimogrede – ustavno sodišče že samo začasno rešilo, dokler državni zbor sam ne odpravi ugotovljenega neskladja.Prepričani smo torej, da bo Ustavno sodišče ta manever prepoznalo in bo ostalo dosledno svojim že večkrat preizkušenim načelom ter državljanom RS ne bo preprečilo uresničitev njihove ustavne pravice do referenduma. Zato ne vidimo nobene potrebe, da bi Ustavno sodišče zopet obremenjevali z zahtevo po ustavni presoji civilne referendumske pobude.
Za konec pa bi vas rad spomnil na zgodbo družine Jež, ki smo jo videli v Tedniku na nacionalni televiziji prejšnji ponedeljek:Ko sta se starša razšla, je Center za socialno delo obe mali deklici proti njuni volji dodelil materi. Dolga leta je oče na sodišču neuspešno dokazoval, da je bila ta odločitev krivična in napačna. Ko sta deklici nekoliko odrasli, se starejša Daša po obisku pri očetu ni hotela več vrniti k materi. Potem sta deklici celo tožili državo in tožbo dobili.Na vprašanje novinarke, zakaj se ni hotela vrniti k materi, je Daša, sedaj že odrasla študentka, odgovorila, da ju je mati pretepala, fizično in psihično mučila. Ni se hotela vrniti, čeprav jo je oče nagovarjal, naj jo obišče ali vsaj pokliče. “Nočem, z njo je končano!” je rekla.Novinarka pa: “Pa jo kaj pogrešaš?”
In Daša: “Seveda! Manjka ženska, manjka mi materin lik!”, je rekla.
Spoštovani!Še tako dober oče ne more nadomestiti matere in še tako dobra mati ne more nadomestiti očeta. Otrok pa si želi oba. O tej tako preprosti a globoki in pomembni življenski modrosti ni v novem zakoniku niti sence.V zakonski ali zunajzakonski skupnosti moškega in ženske ta zakonik ne vidi nobene posebne vrednosti več. Nikjer v zakoniku ni zaslediti temeljne resnice, da je skupnost očeta in matere, moškega in ženske, najboljše okolje za rojstvo in vzgojo otrok. Celo v členih, ki govorijo o posvojitvi, niso nikjer navedeni kriteriji, po katerih naj bi sodišče izbiralo posvojitelje ne glede na vrstni red prijavljenih kandidatov. Ni navedeno niti to, da je okolje že obstoječe urejene in stabilne družine (oče, mati in po možnosti že kakšen otrok) v načelu boljše okolje za posvojitev otroka, kot pa samski posvojitelj ali dve osebi istega spola. Naš predlog, da bi sodišču vsaj v grobem nakazali kriterije za izbiro posvojitelja, je bil odločno zavrnjen. Saj drugače tudi ni moglo biti, ker celotni zakonik temelji na sprevrženem vrednostnem konceptu, zakoličenim že v 2. in 3. členu, ki sta prav zato tako zelo sporna.Ker gre za tako drastično spremembo vrednostnega sistema, se spodobi, da imajo zadnjo besedo tisti, ki jih to še kako zadeva. To pa je 567.000 slovenskih družin, če upoštevamo veljavno statistično definicijo družine, ki zelo korektno aplicira splošno definicijo v še veljavnem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po statistični definiciji je družina namreč zakonska ali zunajzakonska življenjska skupnost moškega in ženske, ki imata ali nimata oziroma še nimata otrok in posamezen moški ali ženska z otrokom (tako imenovana enostarševska družina).Tako družino pa po ustavi država varuje oziroma bi morala varovati. Zakonik, ki je predmet tega referenduma, jo namreč ne varuje, saj ji ne priznava niti razloga, zaradi katerega zasluži posebno državno varstvo.