Drsenje v nepomembnost

Neuspeha slovenske zunanje politike v okviru skupne zunanje službe EU ni mogoče nadomestiti z nekakšno slovensko-hrvaško diplomacijo.    1.    (Ali je Slovenija upoštevana?) Bistvo vsake zunanje politike je prizadevanje, da bi bil njen nosilec – država – čim bolj upoštevan in veljaven v mednarodni skupnosti. Gre z drugo besedo za to, da bi bila država, v našem primeru Slovenija, v svetu čim bolj relevantna. Pomen Slovenije je – ne glede na občasne zastoje – naraščal od osamosvojitve do leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Potem se je začelo drsenje navzdol.

2.    (Pol?m EU ali Slovenije?) Ob novici, da evropska »zunanja ministrica« Catherine Ashton pri določanju vodij zunanje službe EU ni upoštevala nobenega slovenskega kandidata (15. 9. 2010), je Danilo Türk točno ugotovil, da je šlo za »zdrs v irelevantnost«. Nehote je zadel žebljico na glavico. Čeprav je rekel, da je v irelevantnost zdrsnila Evropska unija, kar bi pomenilo, da je EU postala »drugorazredna téma« (kar je seveda zmotno stališče), je večini opazovalcev in poznavalcev jasno, da je šlo za zdrs slovenske zunanje politike. Ob tem se najprej postavljata dve vprašanji:
a.    ali so bile Slovenija, njena zunanja politika in diplomacija kdaj pred novembrom 2008 relevantne (nepogrešljive, veljavne) in
b.    ali je za drsenje v nepomembnost  odgovorna ekipa, ki jo predstavljajo Danilo Türk, Borut Pahor in Samo Žbogar? Odgovor na obe vprašanji mora biti – žal – pritrdilen.

3.    (Objektivni vzroki) Slovenski zunanjepolitični establišment, ki ga od jeseni 2008 vodijo Danilo Türk, Borut Pahor in Samo Žbogar, ima, resnici na ljubo povedano, pri vzdrževanju relevantnosti težave predvsem zaradi majhne moči Slovenije. Vse večje težave z relevantnostjo imajo celo velike države kot Francija, Nemčija in Velika Britanija (te države rešujejo problem relevantnosti z zavezništvi znotraj in zunaj EU). Po drugi strani je ekipa Türk-Pahor-Žbogar (TPŽ) prevzela slovensko zunanjo politiko neposredno po njenih vrhuncih, ki jih označujeta dve predsedovanji: OVSE (2005) in EU (2008). Zunanjepolitični položaj Slovenije je bil takrat skoraj neponovljivo visok.

4.    (Sovražni prevzem MZZ) Prva napaka skupine TPŽ je bila, da ni gradila na dosežkih, ampak na njihovem omalovaževanju. Ugled države in zunanja politika sta postala plen notranjepolitičnih interesov, povzpetništva, arogance, starih ideoloških vzorcev in predsodkov. V letu 2009 je bilo veliko truda vloženega v podiranje uspešnega sistema. Slovenija drsi v »irelevantnost« iz dveh povezanih razlogov. V sistemu zunanje politike oz. diplomacije je prišlo do notranjepolitičnih sporov in obračunov, ki so privedli do kadrovskega pešanja; v zunanjih nastopih pa je bilo vedno več nerazumljivih naivnosti in napačnih odločitev.

5.    (2009: zakon o zunanjih zadevah) 15. 12. 2009 je Državni zbor sprejel novelo Zakona o zunanjih zadevah, ki je bil popravljen komaj dobro leto pred tem (11. 7. 2008) in sicer na pobudo poslancev tedanje opozicije in kasnejše vladne koalicije. Ko so bili v opoziciji, so se ti poslanci zavzemali za strogo karierno/poklicno diplomacijo in tedanja vlada jih je uslišala.  Ekipa TPŽ je ob obletnici svojega nastopa zavrgla to načelno stališče in spremenila zakon, da bi omogočila političnim prijateljem zunaj sistema MZZ imenovanje na veleposlaniške položaje. Zakon je na ustavno sporen način post festum legitimiziral posege predsednika republike v vodenje zunanje politike.

6.    (2009: sprememba slovenske politike do Hrvaške) Po enem letu oblasti TPŽ je prišlo tudi do nenadne spremembe slovenske politike do Hrvaške. Slovenija se je odrekla svojemu vplivu oz. svojim nacionalnim interesom v zvezi s procesom vključevanja Hrvaške v EU. To vodi k pešanju jadranskega/sredozemskega položaja Slovenije. Predsednika vlad RS in RH sta po julijskem odhodu Sanaderja 4. novembra 2009 podpisala Arbitražni sporazum, za katerega so značilne nasprotujoče si jezikovne različice (stik, junction, »veza Slovenije prema otvorenom moru«) in dodatek v hrvaški različici zakona, s katerim Hrvaška a priori odreka Sloveniji pravico do teritorialnega izhoda na odprto morje.

7.    (2010: pol?m balkanske politike) Slovenski vladi se je s Konferenco o Zahodnem Balkanu 20. marca 2010 na Brdu kljub retoriki in pritiskom ponesrečil poskus posredovanja med Srbijo in Kosovom. Edini uspeh balkanske politike slovenske vlade tako ostaja Arbitražni sporazum (AS). Ta je koristil predvsem Hrvaški, ki jo je zanimalo samo nemoteno nadaljevanje pogajanj z EU.

8.    (2010: ratifikacija in referendum) Ratifikacija Arbitražnega sporazuma 19. 4. 2010 v Državnem zboru z navadno večino in tesni izid referenduma (6. 6. 2010) nista Sloveniji prinesla nič dobrega, saj postavljata njeno prihodnost v povsem nepredvidljiv položaj, za katerega tistim, ki so ga zakrivili, ne bo treba prevzemati nikakršne odgovornosti. Po vsem videzu bo Slovenija izgubila svoj neposredni dostop do mednarodnih voda, pri čemer pa je nespodbitno dejstvo, da je na to kar sama pristala.

9.    (Priključevanje slovenskega morja, neba in diplomacije Hrvaški) Pri najnovejšem srečanju Pahor-Kosor naj bi po prvotni zamisli slovenske strani prišlo do izmenjave ratifikacijskih listin v zvezi z Arbitražnim sporazumom. Sestanek kljub vsemu ni bil brezploden. Hrvaška naj bi poleg slovenskega izhoda na odprto morje obvladovala tudi slovensko nebo oz. letalski promet nad ozemljem Slovenije, posegla pa naj bi tudi po slovenskih diplomatskih predstavništvih. Ta pobuda in slovenska pripravljenost na delitev pristojnosti na področju diplomacije sta povsem zgrešeni. Neuspeha slovenske zunanje politike v okviru skupne zunanje službe EU ni mogoče nadomestiti z nekakšno slovensko-hrvaško diplomacijo.

10.    (Zgodba o varčevalcih LB) PV Pahor večkrat omenja sporočilo hrvaške vlade, da bo RH odslej reševala problem varčevalcev v Baslu, vendar ga je hrvaški MZZ Jandroković že demantiral: da se bo problem resda reševal v Baslu, edina možna rešitev, ki Hrvaška nanjo pristaja, pa je, da se varčevalcem njihov denar vrne.

11.    (2010: izključevanje in zgrešene izbire diplomatov) Odbor za zunanjo politiko oz. Strokovni svet SDS je 16. 9. 2010 ocenil kadrovsko politiko MZZ. Gre za zgrešeno politiko slovenskega MZZ oz. dejavnikov, ki so se ukvarjali s predlaganjem kandidatov in lokacij, kjer naj bi delovali (Zahodni Balkan). Predlaganje kandidatov komisarki EU za zunanje odnose je bilo nepremišljeno, nepregledno in politično pristransko. Predlagati bi morali izkušene, strokovno neoporečne (znanje jezikov!) in evropsko uveljavljene kandidate, na primer tiste, ki so se izkazali v času slovenskega predsedovanja EU. Nikakor ne bi smeli vsiljevati kandidatov, ki so ravno v odločilnih trenutkih rušili evropsko politiko do Zahodnega Balkana (zadeva washingtonska depeša v začetku slovenskega predsedovanja).

12.    (Vračanje »jugodiplomacije«) Podobno, kot so ravnali pri kandidatih za evropske veleposlanike, so v MZZ ravnali tudi pri kandidatih za slovenske veleposlanike. Čeprav je bilo veliko govora o karierni in profesionalni diplomaciji, so v zadnjih dveh letih nastajale časovne praznine (Avstrija, Belgija, Hrvaška, Italija, Nemčija, Srbija…), postavitve pa so bile pogosto politične in povezane z jugoslovanskim izročilom (EU, Kitajska, ZDA …). Takšni politiki so prilagodili tudi novelo Zakona o zunanjih zadevah.

13.    (Slovensko-libijski odnosi, »mirovniški« pritiski) Aktualna zunanja politika TPŽ ni prispevala k relevantnosti Slovenije, ampak ji je škodovala: z neresnimi balkanskimi pobudami, z vsiljevanjem Arbitražnega sporazuma s Hrvaško; s podpiranjem zasebnih poslov in dobičkov (Libija). Peticija za ukinitev slovenske vojske, številne pobude vladajočih krogov in vladnih strank za umik SV iz Afganistana oz. Iraka in neodzivnost MZZ na te pobude pomenijo, da gre za odmik od zunanje politike EU in zveze NATO. Za razliko od drugih držav v Sloveniji ni bilo razprav o novi strateški usmeritvi NATO.

14.    (Varčevanje v času obscenega bogatenja) V najnovejšem času MZZ sledi splošni vladni retoriki o varčevanju, vendar se loteva novih nalog in uvaja nagrade za (poslušne) uslužbence: gospodarska diplomacija, razvojna pomoč, družinska in zelena diplomacija… Napovedano krčenje diplomatskega osebja, zniževanje plač in (selektivno) ukinjanje veleposlaniških rezidenc ob obscenem bogatenju vladni koaliciji všečnih in bližnjih poslovnih omrežij, ne deluje prav resno.

15.    (Odmik od Evrope) Po letu 2008 se Slovenija postopoma umika iz evropskega, zahodnega političnega prostora, da o NATO sploh ne govorimo. Zunanja politika TPŽ je bistveno zaobrnila tisto zunanjepolitično usmeritev, ki si jo je bila Slovenija zastavila ob zmagi demokracije l. 1990 in osamosvojitvi leto dni pozneje in ki so jo potrdile vse demokratično izvoljene institucije slovenske države.

1. MZZ je za predstavnika EU v Albaniji predlagal sedanjega slovenskega veleposlanika v Berlinu Mitjo Drobniča, za predstavnico EU v Makedoniji pa sedanjo slovensko leposlanico v Budimpešti Darjo Bavdaž-Kuret. Drobnič je bil avtor, Žbogar pa pošiljatelj zapisnika/washingtonske depeše, ki so jo ukradli in izročili medijem neznani storilci, da bi zaustavili slovensko priznanje Kosova.