Dragutin Mate: "Ustanovitev preiskovalne komisije o ekstremističnih skupin je bila popolnoma nepotrebna"
petek, 12. 7. 2013Svoje stališče je predstavil tudi predsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in poslanec SDS Dragutin Mate.
DRAGUTIN MATE: Hvala lepa gospa podpredsednica. Seveda bi želel najprej razpravljati kot poslanec potem bom pa še v imenu predlagatelja razpravljal.In v tej točki bi se seveda želel najprej dotakniti nekaj pomembnih stvari, ki so bile tudi sedaj izpostavljene oziroma so bile tudi v zaprtem delu ampak so bile javnega značaja kar so tudi marsikateri sogovornik je takrat dejal, da je to javni del pa da ga tako jemljem.Najprej bi se želel dotakniti področja uhajanja informacij iz SOD-a. To ni nobena skrivnost, to ni noben zaupen podatek, to beremo v medijih. V medijih smo leta 2011, 2012 lahko veselo prebirali depeše, ki so nastajale znotraj agencije. Te depeše so izgledale zelo verodostojno, če tako rečem, na temu javnemu delu in seveda takšen način poslovanja službe, ki je odgovorna tudi za varnost v naši državi, ki je ena od odgovornih za boj proti terorizmu, ki je odgovorna za zbiranje pomembnih informacij v tujini, povezane z nacionalno varnostjo države, je popolnoma nesprejemljivo. To ni dobro, ni dobro najprej za samo službo, drugič ni dobro za sodelovanje z drugimi službami in seveda sam ugled službe je s tem močno, močno načet. Na žalost se je takšnih in drugačnih poročil pojavljalo več, v kasnejšem obdobju smo se lahko srečevali z nekimi javnimi dopisi, ki so bili pošiljani na pet, deset različnih naslovov, kjer so dolgoletno zaposleni uslužbenci SOVE na politični način poskušali obračunavati s svojimi kolegi v agenciji. Navajali so njihove kratice imen in priimkov, notri navajali, da so ne vem iz katere koli že politične opcije, kar je popolnoma nepomembno in za državljane je pomembno, da vedo: v Zakon o SOVI ni niti v enem členu določeno, da člani SOVE oziroma zaposleni v SOVI ne smejo biti člani političnih strank.S tega naslova pri zaposlitvi in tudi v času dela v SOVI nima nihče pravice vprašati nobenega zaposlenega s katero stranko simpatizira ali katere član stranke je. Takšne določbe imamo izključno in samo zapisano za delo v Slovenski vojski in v policiji. In samo tam je del preverjanja, zakonitega preverjanja služb, ki opravljajo preverjanje za zaposlovanje tudi to, da preverijo če so te osebe člani političnih strank in tam imajo pravico to vprašati. V SOVI te pravice nimajo. Kateri zaposleni v SOVI? Profesionalci, ki delajo že dvajset let tam in več so si pa to dovolili, brez posledic. In to je nesprejemljivo. Ne gre za varovanje človekovih pravic samo nekoga v tej državi, ampak gre za varovanje človekovih pravic vseh v tej državi, ne nekih posameznikov, ali za tiste, za katere mi mislimo, da je to potrebno, kdorkoli od nas. Gre za varovanje enakosti pred zakonom, varovanje zakonitosti in varovanje človekovih pravic vseh. Zato je takšno ravnanje tistih zaposlenih, ki so se celo podpisali pod te dopise in jih poslali javno na naslove, ne govorim o nobenem tajnem podatku, vsi, ki so ga želeli, so ga lahko dobili. Vsi, v medijih se je objavljalo, povsod je bilo. To je popolnoma nesprejemljivo, nesprejemljivo obračunavanje, in kaže na neke zadeve, ki se očitno dogajajo znotraj te službe in so nezakonite. Zdaj, kaj se je dogajalo in kako se je dogajalo, na žalost slovenski javnosti ne moremo v podrobnosti razlagati, zato ker smo na odprtem delu seje. Strinjal bi se tudi z nekaterimi predhodniki, ki so pošteno priznali, da so nekatera poročila nekaterih služb relativno nepregledna. To smo tudi sami ugotovili in to ni nič zaupnega. Iz tehničnih številk in podatkov je zelo težko razbrati, kaj se dejansko za tem dogaja. In zato ima komisija vzvode, da opravlja nadzor. Z nadzori, z operativnimi nadzori, ne z vljudnostnimi obiski, ki so mogoče v preteklem letu prevladovali, se lahko učinkovito izvajajo nadzori nad posameznimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi.
Komisija se je v lanskem letu – in to je tudi v enem od javnih dokumentov komisije zapisano – v veliki meri ukvarjala z ekstremističnimi skupinami v Sloveniji, z njihovo dejavnostjo, težavami, ki se pojavljajo, in tako dalje. In tudi v imenu komisije so bile dane izjave, kjer je bilo citirano, da je stopnja ogroženosti nizka. Tako, da ne gre za noben tajni podatek, gre pa za to, da vemo, kakšna stopnja ogroženosti je, in da ljudje to vedo – da je ves čas obstoja te države ali pa resnega ukvarjanja služb s to problematiko, ki traja že 10 in več let, bila ta stopnja na tem nivoju. Komisija je zaključila razpravo na to temo. Tudi sam se pridružujem mnenju gospoda Tonina, da je ustanavljanje preiskovalne komisije za področje in za temo ekstremističnih skupin popolnoma nepotrebno. Gre za neko popolnoma drugo politično preigravanje, za neke druge interese, sicer ne vem, katere, in s tem, ko je komisija opravila to delo in pozvala Vlado, kako naj reagira na to, je opravila ta pomemben del, ki ga je bilo treba opraviti. Tako osebno menim, da zapravljamo čas in denar s preiskovalno komisijo.
PODPREDSEDNICA RENATA BRUNSKOLE: Hvala lepa. Gospod Dragutin Mate, imate besedo tudi kot predlagatelj oziroma kot predsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.
DRAGUTIN MATE (PS SDS): Uvodoma bi rad povedal, da bo tudi slovenska javnost vedela, da sem to komisijo in delo v tej komisiji prevzel v letošnjem letu. V poročilu, ki ga obravnavamo za lansko leto, je vodenje komisije bilo v rokah takratne opozicije in po predpisih, ki veljajo v državi, mora komisija kot komisija v letošnjem letu podati poročilo za nazaj, zato sem tudi v svojstvu predsednika. Tako da bo razjasnjeno, kdo je vodil komisijo in delo komisije v preteklem letu tako za državljane kot seveda tudi za naše medije, da ne bo potem prihajalo do nekih nerazumevanj ali pa zapletov. V javnem delu smo komisiji poslali ugotovitve in stališča komisije, ki so javno dostopna. V petih točkah smo opredelili nekatere ugotovitve in stališča ter potem predlagali sklep za potrditev tega poročila. V 2. točki smo opisali, da se je komisija v preteklem letu ukvarjala veliko časa z ekstremnimi gibanji in skupinami v Sloveniji. Moram reči in povedati javnosti za tiste, ki so mogoče bili nepozorni ali pa se s tem ne ukvarjajo toliko ali jih ne zanima, da je komisija v letošnjem letu uspela po dolgotrajnih sejah v lanskem letu in v letošnjem letu zaradi različnih okoliščin šele sedaj zaključiti obravnavo problematike skrajnih skupin in gibanj v Sloveniji in sicer je 5. 6. komisija na svoji seji sprejela določene sklepe, ki so pa pomembni. Sklepi so javni in so bili poslani tudi Vladi. Med temi petimi sklepi, je zelo pomemben sklep, ki govori, da je obravnava te problematike v letu 2012 in zato govorimo o tem, ker govorimo o letu 2012, pokazala da mora Vlada pripraviti spremembe in dopolnitve zakonodaje, ki ureja področje materialnega ter procesno-kazenskega prava, področje dela policije in področje javnih zbiranj s ciljem, da bodo pristojne službe lahko učinkovito izvajale naloge, in potem gre tekst še nekoliko dalje, ni pa toliko pomemben. Se pravi, komisija je v svojem delu z delom, z razgovori, s pristojnimi v teh službah in z lastnim delom prišla do zaključka, da je naša zakonodaja pomanjkljiva in celo opredelila v katerih deli zakonodaje so potrebne določene spremembe. In tudi Vladi je na nek način naložila, da pripravi te spremembe. Zakaj je to pomembno? Zato, ker Vlado sedaj vodi tista poslanska skupina, ki je predlagala preiskovalno komisijo glede ekstremizma v Sloveniji. In ena od nalog, ki so jih zadali tam, je sprememba zakonodaje. Sedaj, da bi bila zadeva malo bolj zabavna, smo lahko dobili tudi že nek odgovor Vlade, ki govori o tem, da je zakonodaja dobra, da je dobro pripravljena in Vlada se na nek način očitno ni lotila resno spremembe te zakonodaje, ima pa preiskovalno komisijo, ki jo tudi vodi oseba iz poslanske skupine Pozitivna Slovenija in ki bo ponovno odkrivala kakšne spremembe zakonodaje so potrebne in še več, za potrebe tega smo zaposlili zunanjega strokovnjaka v času krize in šparanja, ki nam bo s svojimi znanji, ki niso pravna, svetoval kako urediti zakonodajo na tem področju. Še več, v teh sklepih je komisija ugotovila, da je zaznala, da so nekatere službe v preteklih letih že pripravljale teze in predloge za spremembo zakonodaje na tem področju, vendar so bili njihovi predlogi zavrnjeni že znotraj ministrstva. In seveda, vlado smo pozvali, da naj te predloge ponovno prouči s strokovnjaki, ki še vedno delajo v teh službah in na takšen način seveda si olajša delo pri spremembi zakonodaje, ki je potrebna in zaradi česar je bila ustanovljena preiskovalna komisija. Prav tako smo Vladi predlagali, da ustanovi posebno medresorsko delovno telo, strokovno skupino, ki bo v roku šestih mesecev pripravila ustrezno spremembo navedene zakonodaje. In da komisija pričakuje, da bo Vlada v roku petnajstih dni pisno obvestila komisijo o imenovanju strokovne delovne komisije. To se je zgodilo pred več kot petnajstimi dnevi. 5. 6. oziroma 6. 6. je bilo to poslano na Vlado, predsednico Vlade in seveda na Vlado in na vse pristojne ministre za obrambo, Obveščevalno-varnostno službo, MORS, Slovensko obveščevalno varnostno agencijo, Ministrstvo za notranje zadeve, direktorja policije in direktorja uprave kriminalistične policije.Vsi so dobili ta dopis, ki je javen in zato o njem govorim. Zgodilo se ni nič, komisija ni dobila povratnega odgovora ali vlada to počne, imamo pa zato zelo intenzivno delo preiskovalne komisije, ki bo spet prišla do zaključkov, da je treba nekaj spremeniti na področju zakonodaje, celo v času parlamentarnih počitnic nam sklicujejo seje, kot nujne, zato, da bomo poslušali eksperte kaj imajo o tem povedati z različnih vidikov, socioloških, politoloških in vseh ostalih. Tako, da mislim, da je komisija naredila tukaj na tem področju veliko dela, res, da so bile težave, res, da smo imeli različna razmišljanja, da smo vendarle na koncu ugotovili nekatere skupne zaključke, ki smo jih soglasno sprejeli, soglasno, tako člani koalicije, kot člani opozicije in jih poslali na vlado in od vlade pričakovali, da bo vlada postopala tako kot je stranka, največja vladna stranka, ki je imela izrazit interes, ker je prejšnja predsednica komisije in potem za njo predsednik, prihaja iz te stranke, izrazit interes ukvarjati se s to temo. Zdaj ko so se zadeve obrnile, je ta interes za resne zakonske spremembe nekako splahnel, ga ni, jaz si ne znam drugače razlagati, zakaj, zato ker ni odgovora na konstruktivne predloge, ne samo opozicije, ampak vseh poslancev, ki sedimo v Komisiji za nadzor obveščevalnih služb in po drugi strani se izredno forsira delo preiskovalne komisije. In še enkrat na tem mestu, osebno menim in se pridružujem vsem tistim osebam v parlamentu, ki menijo da so razlogi, ki so nastali za preiskovalno komisijo, da jih ni, da je delo bilo opravljeno na Komisiji za nadzor obveščevalnih služb in da ima vlada škarje in platno v rokah. Zdaj, da se izognemo razpravam, verjetno se jim ne bo dalo, vlada ima pomembnejše delo, da vlada rešuje državo, da smo v gospodarski krizi. Vse je res. Vlada je imela, ima in bo imela ljudi, ki so plačani, da rešujejo točno to problematiko. Ti ljudje se ne ukvarjajo z reševanjem gospodarstva, ti ljudje se ne ukvarjajo z reševanjem finančnega vprašanja te države, ti ljudje so zaposleni tako v Sovi, tako v Varnostno obveščevalni službi Ministrstva za obrambo, v Ministrstvu za obrambo, v Policiji in v Ministrstvu za notranje zadeve. Ti ljudje so vsak dan plačani za to, da skrbijo za našo varnost, da se ukvarjajo s temi problemi in da tudi pripravljajo spremembe zakonodaje. Še več, del teh ljudi je v preteklosti že ugotovil, da je potrebna sprememba zakonodaje na področju javnih zbiranj konkretno. In zdaj ko je nekdo, ki se je leto dni ukvarjal s tem, ima vse v rokah. In samo združi te ljudi v neko skupino, ki smo ji mi na našem delovnem telesu rekli kar medresorsko delovno telo, ker je treba vključiti več resorjev, verjetno ne samo te tri, ampak še katerega, da pripravijo to zakonodajo. Imajo eksperte, imajo strokovnjake, imajo znanja, veliko znanja. Zdaj mi v parlamentu najemamo zunanje eksperte, ki bodo pomagali pri tem da ugotovimo, da rabimo spremembe zakonodaje. Ti eksperti nam ne bodo napisali zakona, na koncu bo zadeva šla po poti, da bo parlament ugotovil da rabi, bo spet vladi poslal, vlada bo spet odgovorila, da ima dobre zakone, da so v skladu z evropskimi standardi in da se tako res ne da nič narediti. In potem se res človek sprašuje, čemu smo ustanovili takšno preiskovalno komisijo.Želel pa bi se dotakniti tudi dileme, ki je bila danes izpostavljena s strani mojega kolega. Zakaj bi se je želel dotakniti? Predvsem zato, ker mislim, da je v našem prostoru bilo, kar se tiče dela za vnaprej, premalo govora o zadevah, ki so se odprle in vprašanjih, ki so se odprla v povezavi z znanim žvižgačem, kot se reče v slovenščini temu, Snowdenom v Združenih državah Amerike.Ta dogodek je odprl zelo širok spekter vprašanj. Vprašanj, kako in ali se lahko tudi zakonite prisluhe zlorablja. Tudi to vprašanje se je odprlo. Na nas je, seveda, da na ta vprašanja poskušamo odgovoriti ali zaznati kaj se nam v zvezi s tem dogaja. Najprej, seveda, moramo povedati to, da imamo eno veliko razliko pri pridobivanju dovoljenj za poseg v telekomunikacije, ali po domače prisluškovanje služb, legalno prisluškovanje služb. Policija potrebuje za ta poseg standard, ki je zapisan v našem kazenskem zakoniku in se glasi: utemeljen razlog za sum. Se pravi, mora že imeti zelo resne, ne samo indice, ampak razloge, ki jih misli, da jih lahko predstavi tožilcu, da bi lahko bili razlog za ta poseg. Tožilec lahko v določenih primerih odredi uporabo teh sredstev samo v omejenem številu in primerih, vendar presoja ali presoja delo policista ali je policija ali konkreten kriminalist res izpolnil zakonski standard utemeljen razlog za sum. Ko gre to do preiskovalnega sodnika imamo že dve varovalki. Policist predlaga, tožilec se strinja s tem predlogom, da preiskovalnemu sodniki in sodnik dovoli in potem se izvajajo prisluhi, zakoniti, tako kot je potrebno. Ko se zadeva konča in se konča s kazensko ovadbo, pridejo vsi ti papirji na sodišče, v sodno dvorano in takrat sodišče nenehno lahko spet in je dolžno preverjati ali so bili v vseh fazah izvajanja prisluškovanja izpolnjeni vsi kriteriji in pogoji. In če niso bili zavrže te dokaze. In potem padejo zadeve, seveda, na sodišču. To je ena zgodba.Druga zgodba je, kako se to počne oziroma kako zakon govori o tem za Sovo. Za spremljanje vseh mednarodnih komunikacij direktor sam odredi. Zakon mu je to dovolil. Vprašanje je, če je to dobro in vprašanje je, če tudi mi nimamo takšnega zakona kot nekatere druge države, kjer lahko direktor ene od služb kar dovoli prisluškovanje vsem tujcem. V naši državi lahko direktor odredi, zelo po domače povedano, katerikoli tuji številki, da se jo posluša ko komunikacija teče čez naše ozemlje, ali po žici ali po zraku ali kakorkoli. To je dejstvo. Zato ni podvržen nobenemu standardu preverjanja, nikogar, zato ker je pač v zakonu tako opredeljeno. Težava nastane za agencijo takrat, ko govorimo o izvajanju prisluhov nad slovenskimi državljani na ozemlju Republike Slovenije. Takrat pa se mora Sova obrniti na Vrhovno sodišče, točneje na vrhovnega sodnika in od njega dobiti dovoljenje za prisluhe. Seveda za to ne potrebuje, poudarjam ne potrebuje zakonskega standarda, ki ga mora izpolniti policija, utemeljen razlog za sum. Zato so dovolj indici. Tudi indici, ki jih dobijo od svojih sodelavcev, tudi tisti indici, ki jih dobijo od oseb, ki jih zato plačajo, da jim takšne informacije prinesejo. In teh ne preverjajo. Ne preverjajo jih zato, ker enostavno te zadeve ni potrebno kasneje uporabljati na sodišče. Gre za zbiranje operativnih informacij. In takšno prisluškovanje, zakonito seveda, pokrito s podpisom vrhovnega sodnika lahko traja mesece in mesece. Res je, da je v zakonu opredeljena neka varovalka. Ta varovalka govori o tem, da pri vsakem podaljšanju in tudi sproti Sova mora vrhovnemu sodniku prinesti vse izpise, vse prepise pogovorov in potem se sodnik odloči, če bo podaljševal to dovoljenje in odloči kaj je treba uničiti. Vprašanje pa je, če se to v resnici tudi dogaja in v letošnjem letu bomo temu seveda v komisiji, obljubljam tukaj javno pred vsemi državljani, to tudi počeli in preverili ali to res izvajajo ali ne, ali je ta edina varovalka, ki jo imamo v SOVI za izvajanje prisluhom slovenskim državljanom na ozemlju Republike Slovenije dovolj velika in ali se res izvaja, na praktičnih primerih je potrebno to preveriti.Seveda, to temo sem načel zato, da lahko pridem na tisto temo, ki jo je kolega izpostavil in možnosti težav, ki se nam lahko pojavijo, jaz ne trdim, da se pojavljajo, ki se nam lahko pojavljajo in s katero temo se moramo zelo resno začeti spopadati tudi na naši komisiji v preostanku letošnjega leta in tudi dalje je seveda tista točka, ki je bila vpisana tako zelo nazorno, zelo detajlno, se pravi, ko policija dobi dovoljenje od tožilca ali od preiskovalnega sodnika, da se začnejo prikriti preiskovalni ukrepi, poseg telekomunikacije, zelo preprosto povedano prisluškovanje in spremljanje vseh njihovih telefonski klicev z vsemi, ki pridejo z njimi v stik.Seveda tukaj imamo 154. člen Zakona o kazenskem postopku, ki nalaga tako policiji, tožilcu kot tudi sodnikom določene postopke, če se po nekem času, ko se prisluškovanje izvaja, ne pride do nekega rezultata. To se lahko zmeraj zgodi. Recimo policija ima dovolj utemeljenih razlogov za sum, tožilstvo in sodišče odobri izvajanje tega, potem pa zaradi kakršnega koli razloga ta oseba po temu telefonu ne komunicira v zvezi s problematično zadevo, če tako rečem, in po nekem času seveda ni več razlogov ali pa se ne potrdijo utemeljeni razlogi za sum kaznivega dejanja. In tam je pa seveda posnetih veliko pogovorov, predvsem zasebnih. Ker, ko se nekoga posluša se ne posluša samo to kaj se je pogovarjal kriminalec A s kriminalcem B, da bosta naredila kaznivo dejanje ampak tudi to, ko ga sosed pokliče pa ga vpraša ali pobere otroka v vrtcu pa tudi to, ko ga pokliče nek sodelavec v službi pa mu reče, ali se zvečer dobimo na pivu in tako dalje. To vse je posneto.In seveda kaj se zgodi s tem gradivom, in to je vprašanje. Veliko ali pa precejšnje število, če tako rečem zadev, ki so bile odobrene s strani sodišča in so bili izvedeni prisluhi se konča s poročilom policije in se konča približno tako, da ni dovolj elementov ali podatkov za kazensko ovadbo. To je kratko poročilo. Vse informacije ostanejo na policiji in seveda policija ima možnost v zvezi s 154. členom ZKP-ja prositi tožilca in s tem poredno sodišče, da zaradi zelo ohlapnih razlogov, ker je v nevarnosti življenje in zdravje ljudi ali drugih testih razlogov, ki niso našteti nikjer v zakonu ti tehtni razlogi lahko prosijo, da se to gradivo ne uniči. In seveda, če ima policija to gradivo potem v svojih arhivih ga lahko upravlja za kar koli že. Ne bi ga smela, namreč podatki ki so pridobljeni zaradi prisluha v eni zadevi se ne smejo uporabljati za druge namene kot samo za ta namen. Tako naša zakonodaja govori, ker če se zgodi drugače, na sodišče padejo zadeve. Odvetniki poznajo zakone in seveda potegnejo vse te papirje ven in enostavno zadeve padejo po dolgotrajnem, mukotrpnem delu policije.Seveda težava, ki jo imamo pri tem je še večja, če so v teh posnetkih tudi ljudje iz javnega življenja. Tukaj nalašč nisem uporabil politiki, ljudje iz javnega življenja. Potem zmeraj obstaja neka latentna nevarnost ali želja ljudi, po tem da bi nekaj vedeli, nekaj več, ker je dobro vedeti nekaj več o svojemu sosedu. In seveda, tej skušnjavi se ne more izogniti nihče, tudi tisti, ki profesionalno nekje dela, zelo redki se ji izognejo. In tukaj nastane neko sivo polje, na katero nas je tudi primer Snowdna opozoril, kjer moramo biti posebej pozorni. In jaz na tem mestu obljubljam vsem svojim kolegom v parlamentu in seveda tudi državljanom, da se bo komisija s to problematiko zelo resno ukvarjala, zelo resno ukvarjala. Komisija sicer ne more nadzirati tožilcev in ne nadzira sodišč, ampak iz policijskih kartotek oziroma dosjejev se bo zelo natančno videlo, če so sodišča kadarkoli odredila uničenje kakšnih teh zapisov, če so tožilci to predlagali, če je policija se sklicevala na ta famozni člen in to dikcijo člena, da se ne uničijo ti dokumenti ali še huje, da oseba, ki je bila nekaj časa pod prisluškovanjem, nikoli za to ne izve. Zakaj je pa to pomembno. Pomembno je zato, ker potem nek državljan, ki je bil podvržen prisluhom nimam možnosti svojega pravnega varstva. On ne more se nekje, komurkoli v tej državi pritožiti, da je nekdo izvajal prisluškovanje nezakonito. Da so tudi sumi bili mogoče narejeni na način, ki ne dokazujejo ničesar. In ne more zaščiti svojih osebnih interesov. In to je narobe. In to je narobe. Ker tisti državljani, ki so bili pod prisluhi in ki končajo na sodišču to vedo, vedo, da so jih prisluškovali tudi, če jim ne pokažejo vseh izpisov, zaradi nekaterih zakonskih omejitev, vendarle to vedo. Imamo pa lahko kup državljanov, ki so bili pod takšnim prisluhom in tega nikoli ne bodo izvedeli. In to je nesprejemljivo, to je nesprejemljivo s stališča standarda, varovanja človekovih pravic v tej državi. Zato moramo preveriti, kaj se na tem področju dogaja. Jaz ne trdim, da delajo narobe, ne me narobe razumeti. Jaz trdim, da moramo preveriti zelo natančno, kaj se na tem področju dogaja. In tudi preventivno naprej preprečiti, da bi lahko prihajalo do takšnih zlorab na tem področju. In seveda, kar se tiče Sove, bo pa treba zelo natančno pogledati, se pogovoriti in tudi mogoče na koncu predlagati tudi spremembe zakonodaje, ki bodo tudi od njih zahtevale višje stopnje standardov, takšnih kot veljajo za vse ostale državljane v Republiki Sloveniji, da ni dovolj samo indic, da ni dovolj samo prijava nekoga, ki o nekom reče to in to je naredil in Sova da zahtevo in potem se izvajajo prisluhi več mesecev, mogoče celo leto ali več, ne vem. Ampak ne moremo v tej državi, ne moremo pristati, da lahko katerakoli služba zgolj in samo na podlagi ene same informacije, enega indica, možno tudi takšnega, ki ga sam sproducira v službah, tudi to je možno pri indicih. Dobiti dovoljenje, da se lahko človeku prisluškuje. To je nesprejemljivo, to je nesprejemljivo. In seveda zato je dolžnost komisije, da na tem področju naredi več, da se resno strokovno začne s tem ukvarjati in da najde in predlaga tudi rešitve, če ugotovi, da so pomanjkljivosti se v sistemu že do sedaj pojavljale. Seveda je treba reči seveda pri tem mogoče še eno stvar in sicer, znotraj sistema policije imamo veliko strokovno zaposlenih ljudi, ki dobro in korektno opravljajo svoje delo. In tako kot v vseh službah se tudi v takšni službi lahko pojavijo ljudje, ki ne delajo profesionalno in strokovno in zato moramo na tem področju narediti korake, pri katerih bomo dobili zagotovila, da se to v naši državi ne dogaja, da se ne more dogajati in da se ne bo dogajalo tudi v bodoče. Jaz ne morem pristati na to, da bom sedel in samo upal, da je res tako. Res je, da se komisija v preteklosti, v celem svojem obdobju ni sistematično ukvarjala s tem vprašanjem, ni se. Zaradi različnih razlogov. Jaz nikogar ne obsojam pri tem, ampak mislim, da je čas, tudi ob opozorilu, kot smo ga lahko dobili iz zadeve Snowden, da se s tem sistematično začnemo ukvarjati, in da ugotovimo kaj se pri tem dogaja. Do sedaj je bilo na komisiji v preteklosti nekajkrat postavljeno vprašanje, kaj se zgodi s temi spisi in odgovor je bil, se uničijo in verjelo se je na besedo. Nihče tega ni šel fizično preveriti in pogledati. In mislim, da je naloga te komisije v naslednjem obdobju, da gre to tudi fizično pogledati, preveriti vso dokumentacijo in ugotoviti ali se to res tudi izvaja, zato da ne bo nobenega dvoma in nobenega suma, da je na tem področju karkoli narobe. Hvala.