Dr. Vinko Gorenak:"Državni zbor ali »kontrolna točka z žigom na krosu«?"

Dr. Vinko Gorenak v svojem prispevku o tem, da je Državni zbor prvič po mnogih letih sodni veji oblasti povedal, da je tudi sam neodvisna veja oblasti in ne kontrolna točka z žigom na krosu. Mogoče sem današnji prispevek začel z nekoliko nenavadnim naslovom. Toda ko boste prispevek prebrali, boste razumeli zakaj tak naslov. O želji odvetnice Anite Dolinšek, da postane višja sodnica na Višjem sodišču v Celju sem pisal že 23. 12. 2014. Več o tem si lahko preberete TUKAJ. Takrat sem med drugim zapisal takole:»Spomladi letos je bil v Celju objavljen razpis za mesto višjega sodnika oziroma višje sodnice. Na razpis sta se prijavili Anita Dolinšek, odvetnica brez izkušenj sodnice in okrožna sodnica Alenka Pavič, ki je takrat imela osem let izkušenj na področju reševanja gospodarskih sporov. Tudi sicer Alenka Pavič v strokovnih krogih velja za uspešno sodnico. Toda Sodni svet ni izbral uspešne okrožne sodnice Alenke Pavič, temveč Anito Dolinšek, ki sploh nima sodniških izkušenj in sicer za delovno mesto višje sodnice. Na izbiro Sodnega sveta se je povsem logično pritožila okrožna sodnica Alenka Pavlič. Upravno sodišče je kasneje v celoti ugodilo sodnici Alenki Pavič, torej je razsodilo, da bi Sodni svet moral izbrati okrožno sodnico Alenko Pavič in ne Anito Dolinšek. Sodni svet je zato postopke ponovil. Na ponovljenem razpisu sta kandidirali isti osebi torej Anita Dolinšek, ki ni imela izkušenj sodnice in uspešna okrožna sodnica Alenka Pavič… Sodni svet je za mesto višje sodnice ponovno izbral Anito Dolinšek, in jo predlagal v imenovanje Državnemu zboru. To pa še ni vse. V javnost so prišli tudi podatki, da je bila Anita Dolinšek nekakšna hišna odvetnica nekdanjega direktorja TEŠ Uroša Rotnika…«Kljub vsemu temu je Sodni svet, pod vodstvom Janeza Vlaja, vztrajal pri imenovanju Anite Dolinšek za višjo sodnico. Sredi januarja letos smo na Mandatno volilni komisiji ponovno obravnavali omenjeno zadevo. Tam sem citiral dve odločitvi istega Sodnega sveta v katerih Sodni svet zavrnjenima kandidatoma za sodnika pojasnjuje »da sta zavrnjena za mesto okrožnega sodnika, ker nimata izkušenj pri sojenju in bi si jih morala pridobiti na nižjem okrajnem sodišču«. V primeru Anite Dolinšek pa ne gre za okrajno sodnico temveč celo za višjo sodnico. Mandatno volilna komisija je kandidaturo zavrnila s 15 glasovi, nihče ni bil za njeno imenovanje.Takoj za tem me je Anita Dolinšek v medijih seveda napadla, da strankarsko forsiram sodnico Alenko Pavič, kar seveda ne drži, saj je še nikoli nisem ne videl, ne slišal in je ne poznam.In kaj se je zgodilo na petkovi seji Državnega zbora? Kandidaturo Anite Dolinšek je predstavil predsednik Sodnega sveta Janez Vlaj. Med drugim je povedal nekaj neverjetno bistroumnih stvari. Najprej je povedal, da ni običajno, da bi on hodil na seje Državnega zbora in kandidature za sodnike sploh obrazlagal. Neverjetno, Janez Vlaj torej meni, da je potrjevanje sodnikov v Državnem zboru čista rutinska zadeva, ki jo Državni zbor z glasovanjem MORA opraviti?! Kot da ne bi bilo 82. člena Ustave RS, ki pravi, da poslanec pri glasovanju ni vezan na kakršnakoli navodila.V nadaljevanju se je čudil, kako je sploh mogoče, da bi Državni zbor z glasovanjem zavrnil imenovanje kandidatke za sodnico in dobesedno dejal takole: »Nazadnje se je tak primer zgodil v zgodnjih 90. letih, ko Državni zbor ni izvolil predlagane kandidatke na mesto vrhovne sodnice, kar je imelo za posledico odstop tedanjega prvega predsednika prvega Sodnega sveta vrhovnega sodnika prof. dr. Borisa Štrozaka, danes zdaj že pokojnega, in danes, leta 2015 smo pred tem, glede na izid glasovanja v mandatno-volilni komisiji, da se bo to zgodilo drugič«. To pomeni, da Janez Vlaj misli, da je glasovanje o tem ali nekdo bo ali ne bo sodnik čista formalnost in celo dolžnost poslancev v Državnem zboru?! Sebe verjetno vidi kot neke vrste udeleženca krosa, ki na kontrolnih točkah dobi žig in tako pride na cilj. Žig pa seveda dobi, če na kontrolno točko pride, to je samo po sebi umevno.Janez Vlaj pa še ni končal, nadaljeval je takole: »Zato menim, da bi neizvolitev kandidatke lahko nosila v sebi nevarnost sporočila, da so se odprla vrata tudi za bodoča revidiranja vsebinske presoje ustreznosti izbora kandidatov pred Državnim zborom kot organom, ki nima pristojnosti in orodij za to delo in lahko to počne le po drugih merilih, političnih, ki ne smejo biti upoštevana pri izboru za vstop v sodniško službo. To bi pomenilo začetek konca neodvisnosti sodstva, začetek ukinjanja prej omenjenega sistema zavor in ravnovesij in s tem demokratičnega delovanja družbe«. Priznam, da sem ga poslušal z odprtimi usti. Neizvolitev neke kandidatke za sodnico, bi bila torej začetek konca neodvisnosti sodstva in s tem konec demokracije v državi?! Povedano nekoliko drugače, Janez Vlaj, je torej kar zagrozil poslancem, da mora biti vsak kandidat za sodnika izvoljen in konec. Sicer ne bo neodvisnega sodstva in demokratične države. Neodvisnost zakonodajne veje oblasti in poslancev pa ga seveda sploh ne zanima. Neverjetna nadutost, ki jo je Janez Vlaj zgolj »ubesedil« v Državnem zboru, veliko sodnikov zlasti na višjih instancah, pa jo vsakodnevno izvaja nad ljudmi. Magnetogram seje si lahko ogledate TUKAJ.In kakšen je bil rezultat glasovanja v Državnem zboru? Za izvolitev kandidatke je glasovalo nič poslancev, proti so bili vsi prisotni, torej 82 poslancev. Državni zbor je tako prvič po mnogih letih sodni veji oblasti povedal, da je tudi sam neodvisna veja oblasti in ne kontrolna točka z žigom na krosu.Celoten prispevek je bil prvotno objavljen TUKAJ.