Dr. Vinko Gorenak: »Sodniki, ki so kršili človekove pravice v preteklem sistemu, bi se morali izločiti, pa se niso.«
četrtek, 20. 11. 2014V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Tema, ki je danes pred nami je zagotovo zelo pomembna. Namreč, zagotavljanje človekovih pravic in svoboščin v sodnih postopkih.
Odbor za pravosodje je to temo obravnaval 7.11.2014, to je pravzaprav simboličen datum, to je bil dan pravosodja, ki ga je leta 2007 uvedel dr. Lovro Šturm v spomin na dogodke izpred 96 let, ko je na slovenskem prostoru nastala prva sodba v slovenskem jeziku. Zato sem na seji Odbora za pravosodje izrekel čestitke vsem slovenskim sodnikom, ki ne kršijo človekovih pravic v svojih postopkih. Hkrati pa sem priporočil vsem tistim sodnikom, ki to počnejo, torej, ki kršijo človekove pravice, da je zanje bolje, da si najdejo drugo službo. In menim, da je to tudi prav.
Priporočilo ste prejeli, tekst ste prejeli, tudi predlog sklepov ste prejeli, tako mi ne preostane drugega, kot da ne ponavljam stvari, ki so zapisane v tekstu. Pa vendar imam toliko pripravljenega, da verjetno v času, ki mi je na razpolago, ne bom uspel povedati vsega, zato bo moj nastop pravzaprav v dveh delih, eden za to govornico, drugi pa potem po stališčih poslanskih skupin iz klopi. Svoj nastop sem razdelil na šest delov. Namreč, najprej želim povedati nekaj splošnega o pravosodju. V nadaljevanju pa želim predstaviti in citirati kritike institucij Evropske unije, ki gredo na račun našega pravosodja, kritike mednarodnih institucij, kritike tujih strokovnjakov, kritike domačih strokovnjakov in ne nazadnje kritike sodnikov samih.
Če se ustavim pri splošnem, naj takoj na začetku, ker bo danes najverjetneje v stališčih poslanskih skupin in tudi v nadaljevanju v razpravi veliko govora o tem, kako temo pravosodje pripeljemo na plenarno sejo Državnega zbora iz enega samega razloga. Mnogi znajo govoriti o reševanju kakšnega vojaka in podobne zadeve, zato naj v startu te zadeve zavrnem, iz temeljnega razloga, ker SDS od leta 1994 permanentno odpira temo pravosodje in permanentno opozarja na stanje na tem področju. In torej aktualni dogodki okoli predsednika stranke nimajo s tem nobene zveze. Pravzaprav je meni še toliko ljubše, ker bom lahko citiral veliko stvari, ki se tičejo vseh državljanov Republike Slovenije ali pa prizadetih državljanov Republike Slovenije, ki so jim v sodnih postopkih kršene človekove pravice, in mi ne bo treba omenjati kakšnih aktualnih dogodkov, zato aktualnih stvari okoli predsednika stranke sploh ne bom omenjal.
Splošno je znano vsem, da je sodstvo ena od vej oblasti, da je neodvisna veja oblasti, da je temelj državnosti in da vprašanje trajnega mandata, tako kot želijo nekateri prikazati, da ga želimo mi ukiniti, ni na dnevnem redu in nikoli v SDS ni bil na dnevnem redu. Ampak smo zelo jasno povedali, da sodstvo ni izvršilo zakonskih dolžnosti iz leta 1994 in da bi to moralo narediti. Zato smo se zavzemali, in se še vedno, za tako imenovano daljšo preizkusno dobo tipa univerza, recimo, kakšnega izrednega ali pa rednega profesorja – tisti, ki to ste, veste, o čem govorim. Seveda je v tej dvorani bilo leta 2009 veliko vprašanje, ali smemo sploh kaj govoriti o pravosodju ali ne. Nekdanja notranja ministrica me je pozivala k odstopu, ker sem bil kritičen do pravosodja, in tako dalje. Danes je stvar precej drugačna. Evropsko sodišče za človekove pravice je spregovorilo o konkretni zadevi, tudi o tem, ali je dovoljeno pravosodje kritizirati. In v zadevi Erdogan proti Turčiji je zapisalo takole: “Člani sodišč, ki delujejo v svoji uradni vlogi sodnikov, morajo pričakovati, da so predmet širših mej sprejemljive kritike znotraj teh mej, kot običajno velja za običajne države.” Tako kot v politiki, tako velja približno tudi za sodnike, morda rahlo manj, kar se tiče teh mej. Skratka, povedalo je, da je dovoljeno sodišča kritizirati. Nadalje pa takole, sintagma, “odločitve sodišč se ne sme kritizirati ali javno nasprotovati, saj so neodvisna in avtonomna, ne pomeni nič drugega kot demokratični deficit usmeritve državnih organov na človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšna umestitev pa je osnovni element in skupni imenovalec vseh totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma ter vseh njihovih navedb, ki so državne organe posebej represivne izrabljali za ohranitev oblasti in obračunavanje s političnimi nasprotniki seveda v imenu ljudstva.” Citat je končan.
V Sloveniji nastane seveda vprašanje, mnogi govorijo o ilustraciji v pravosodju, sami sodniki pravijo, da so edini, ki so jo doživeli, mislijo na 8. člen Zakona o sodiščih iz leta 1994, ko bi se morali vsi tisti izločiti, ki so kršili človekove pravice v preteklem sistemu pa se seveda sploh niso. Minister je tukaj v državnem zboru zadnjič govoril celo o tem, da je za to kriv parlament in ne sodstvo samo. Taka teza za mene ni sprejemljiva iz temeljnega razloga, ker parlament pač nima na razpolago podatkov, ki jih ima pravosodje in pravosodje je tisto, ki mora predložiti vse dokumente o posameznem kandidatu za sodnika in ni predsednik državnega zbora ali državni zbor tisti, ki bo to preverjal, ampak je sodstvo tisto, ki mora predložiti zadevo. Je pa prišlo do realne lustracije v sodstvu recimo v nemški demokratični republiki. V Berlinu je mandat izgubilo 50 % sodnikov, samo na področju vzhodnega dela Nemčije pa 85 % sodnikov, samo 15 % jih je ostalo. Večina je seveda v praksi izvedla tudi priporočila resolucije 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je priporočila ilustracijo kot administrativni ukrep državam v tranziciji. Danes govoriti o ilustraciji v pravosodju je na neki način skoraj da nemogoče, glede na stanje, v katerem smo. Sodstvo je večinsko torej ilustracije v Sloveniji ni doživelo, ampak sodstvo je po besedah mnogih uglednih strokovnjakov tudi sodnikov komunistično še danes in ščiti svoje interese, interese leve politične opcije. Obrazložitev teh besed v nadaljevanju.
Kljub temu pa se zgodovina na nekaterih področjih ponavlja. /nerazumljivo/ republika ni zamenjala sodnikov, ko je nastala kljub temu, da so bili vsi sodniki naklonjeni staremu režimu, to je bila ena osnovnih in temeljnih napak te republike. Sodili so še vedno isti sodniki, ki so skrajno in v korist takratnih desničarjev in v veliko škodo politične levice. Ko so bili sodnikom predloženi dokazi v tem, da naj bi Hitlerjevi nacisti ožgali Reichstag so sodniki zapisali takole: »Strankina, dodajam, torej Hitlerjeva, nacistična visoka etična načela izključujejo vsako možnost, da bi to storili nacisti.« Se pravi, da so kljub dokazom jasno rekli, da ni mogoče, da bi to naredili nacisti iz razloga, ker ima stranka visoka etična načela in tudi njihov vodja Hitler. Kakorkoli ta stavek primerjamo s stanjem v našem pravosodju se moram ustaviti v letu 2010 pri občini seji Vrhovnega sodišča in vrhovnih sodnikov. Ti so imeli na mizi dokaze o tem, da je kandidat za predsednika Branko Masleša verificiral uboj na meji. O tem je pričal njegov kolega sodnik Jan Zobec, potem so pričali tudi nekateri drugi, nazadnje pred tednom dni se je javil neki zdravnik, ki je bil na takem ogledu. Kaj so zapisali naši sodniki? »Kandidat torej gospod Masleša je ustrezno in prepričljivo zanikal obtožbe, da je sodeloval pri verifikaciji ubojev, torej ustrezno je pojasnil. Niso pa niti poklicali kakšnih prič recimo ustavnega sodnika.« Zadnja občna seja vrhovnega sodišča, ki je govorila o izločitvi Branka Masleša o konkretnem primeru, govorim seveda o tem, da bi naj gospoda Masleša v narekovajih govoril, citiram, “zjebati ga je treba”. Kaj so zapisali sodniki, ne boste verjeli? Sodniki so zapisali takole, »verjamemo predsedniku Masleši, da tega ni izrekel in da tak vulgaren besednjak ni v njegovi navadi.« Neverjetno. Nasproti izjave, ki je notarsko overovljena in nič drugega. Še lahko navajamo nekaj primerov. Poglejte, ko je sodnik Boštjan Polegek odločil o tem ali bo gospod Kangler alternativno prestajal zaporno kazen ali ne, je sodnik zapisal takole: “Obstaja nevernost, da bi se vrnil v politično življenje.”, konec citata. Začetek novega citata: “S svojimi dejanji je bil nagrajen s tem, ko je postal državni svetnik, ker je v demokratični državi popolnoma nedopustno.” Sodnik torej se spušča v ustavno zajamčene pravice vsakega državljana, da kandidira in da je izvoljen. To so ustavne pravice. In sodnik v izreku svoje odločitve krši ustavo direktno.
6. 6. 2014 sta dva moža, prvi se piše Jožef Jerovšek, drugi pa Rudolf Moge, bi človek rekel zelo uravnotežena politična ekipa, eden iz politične levice, drugi desnice, sta overovila notarsko izjavo, pri notarju v Mariboru, da je gospod Kangler 8 let bil v komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb in da je prišel v direktne konflikte s takratnim namestnikom šefa Janezom Žirovnikom, kar je verjetno tudi res. Vsi tisti, ki boste sodelovali v taki komisiji boste to prej ko slej doživeli. Podana je bila zahteva za izločitev sodnika. Ne, sodišče sodnika ni izločilo, nasprotno. Sodnik je izdal vse odredbe za hišne preiskave, sedem primerov.
Prehajam na kritike inštitucij Evropske unije. Evropska komisija je 27. 3. 2013 rekla takole: »Dostop do učinkovitega, pravičnega pravosodne sistema je ena od pravic v jedru evropskih demokracij. Predvidljive pravočasne in izvršljive sodne odločbe so izjemnega pomena.« Leta 2011 so reforme pravosodja zajele praktično celo Evropo, Slovenije ne. Slovenskega pravosodja ne. Zakaj leta 2011? Z vidika krize, ker tudi sodišča prilagodijo delovanje krizi. Kritike EU inštitucije: rekli so, da ima kar šest držav hude težave s pravosodjem, tudi Slovenija. Evropska komisija je 17. marca 2014 rekla takole: Republika Slovenija ima eno najnižjih stopenj zaznane neodvisnosti pravosodja. Za Slovenijo so le še Grčija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija ter Slovaška. Neverjetno. To je rekla Evropska komisija. Še: Slovenija za pravosodni sistem, kot veste, daje 86 evrov, Evropa 42 evrov. Mnoge države 22 evrov. Mi pa smo z rebalansom proračuna včeraj potrdili dodatnih 15 milijonov za pravosodje. Kljub temu, da že dobivajo največ, skoraj največ v Evropi. Da je sodnikov največ glede na število prebivalcev pa tako ali tako že veste. Evropska mreža sodnih svetov je zapisala o našem pravosodju takole: Sodstvo, ki zase terja neodvisnost, po drugi strani pa zavrača svojo odgovornost do ljudstva, za katerega deluje, ne bo uživalo njegovega zaupanja ter tako posledično tudi ne bo doseglo neodvisnosti, katero si tako zagovarja.
Nadaljujem: Evropska komisija je v poročilu 21. 11. 2013 rekla takole: Analiza je dokazala, da v sodnem sistemu Republike Slovenije zaupa 24% državljank in državljanov, 71% pravosodju ne zaupa.
Nadaljeval bom s kritikami mednarodnih institucij: Svetovno ekonomski forum je Slovenijo z vidika neodvisnosti pravosodja uvrstil na 91. mesto z vidika neodvisnosti. Boljši od nas so: Singapur, Urugvaj, Južna Afrika, Savdska Arabija, Čile, Oman, Kostarika, Ruanda, Kuvajt, Namibija, Gana, Indija, Kenija, Gruzija in tako naprej.
Nadaljeval bom s kritikami tujih strokovnjakov, iz klopi, ker mi je zmanjkalo časa.
Hvala lepa.