Dr. Vinko Gorenak: Sekolec in Drenikova – nerazumljiv amaterizem.
četrtek, 23. 7. 2015Če so danes objavljeni zvočni posnetki njunih pogovorov pristni, kakšnega posebnega razloga za dvom v pristnost posnetkov pa seveda ni, potem je popolnoma jasno vsaj nekaj. Ravnala sta amatersko in skrajno neodgovorno, o prisluškovalni aferi na svoji spletni strani piše poslanec dr. Vinko Gorenak. V trenutku, ko je bil Jernej Sekolec imenovan za člana arbitražnega sodišča, ki bo dokončno določilo mejo med Slovenijo in Hrvaško, in ko je bila Simona Drenik imenovana za slovensko predstavnico (agentko) pri arbitražnem sodišču, je bilo popolnoma jasno vsaj nekaj. Postala sta objekt prisluškovanja tujih obveščevalnih služb. Predvsem Hrvaške obveščevalne službe. Tudi obratno bi bilo pričakovano, da je naša SOVA pričela prisluškovati hrvaškemu predstavniku pri arbitražnemu sodišču in njihovemu predstavniku (agentu). O tem seveda nimam nobenih podatkov, le logično sklepam.
V svetu obveščevalnih služb so nekatere zadeve popolnoma jasne in samoumevne, toda ne prizna jih nobena obveščevalna služba. Le tu in tam, ko po nerodnosti ali kako drugače pridejo podatki na dan, smo temu neposredna priča. Pred meseci smo bili tako priča podatkom, da so Američani prisluškovali nemški kanclerki Angeli Merkl, menda še v času, ko ni bila kanclerka, je pa obstajala možnost, da to postane. Takšna praksa ni nič nenavadnega, resne obveščevalne službe to počno, toda tega ne priznajo.
Zato je seveda popolnoma jasno, da se morajo tega dejstva zavedati predvsem tisti posamezniki, ki so lahko objekt prisluškovanja tujih obveščevalnih služb. To pa so zlasti predsedniki držav, vlad, parlamentov, ministri in drugi pomembni posamezniki. Na njih je, da komunicirajo tako, da zaupni in drugi pomembni podatki ne pridejo do tujih obveščevalnih služb. Osebno se zavedam, da sem zelo verjetno že skoraj desetletje objekt prisluškovanja tujih obveščevalnih služb, zlasti v času, ko sem opravljal naloge državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, pa še kasneje, ko sem bil predsednik pomembnega odbora Državnega zbora in še kasneje notranji minister. Temu zavedanju primerne so bile in so še tudi moje komunikacije.
V tem kontekstu sta tako sodnik Sekolec in pooblaščenka Slovenije Drenikova prava amaterja. Če so danes objavljeni zvočni posnetki njunih pogovorov pristni, kakšnega posebnega razloga za dvom v pristnost posnetkov pa seveda ni, potem je popolnoma jasno vsaj nekaj. Ravnala sta amatersko in skrajno neodgovorno. Vprašanje pa je, ali ju je ob nastopu njunih funkcij na to opozorila naša SOVA.Sicer pa najnovejša prisluškovalna afera za sedaj pušča veliko odprtih vprašanj. Naj nekatera navedem. Ne verjamem, da hrvaški sodnik arbitražnega sodišču nikoli ni komuniciral s svojimi predstavniki na Hrvaškem, zato se postavlja vprašanje, ali v naši SOVI obstajajo podobni posnetki? Jih bo kakšen naš medij objavil? Ali pa je hrvaški sodnik v komuniciranju večji profesionalec? Kako bo reagirala hrvaška politika zaradi dogovarjanja našega sodnika? Kako bo reagirala naša politika, saj so vendarle evidentno prisluškovali našemu sodniku? Kaj je o vsem tem vedel Erjavec? Po njegovem nastopu na velenjski TV pred časom, me odgovor, da ni vedel nič, ne zadovolji. In še mnogo drugih vprašanj je.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno tukaj.”
V svetu obveščevalnih služb so nekatere zadeve popolnoma jasne in samoumevne, toda ne prizna jih nobena obveščevalna služba. Le tu in tam, ko po nerodnosti ali kako drugače pridejo podatki na dan, smo temu neposredna priča. Pred meseci smo bili tako priča podatkom, da so Američani prisluškovali nemški kanclerki Angeli Merkl, menda še v času, ko ni bila kanclerka, je pa obstajala možnost, da to postane. Takšna praksa ni nič nenavadnega, resne obveščevalne službe to počno, toda tega ne priznajo.
Zato je seveda popolnoma jasno, da se morajo tega dejstva zavedati predvsem tisti posamezniki, ki so lahko objekt prisluškovanja tujih obveščevalnih služb. To pa so zlasti predsedniki držav, vlad, parlamentov, ministri in drugi pomembni posamezniki. Na njih je, da komunicirajo tako, da zaupni in drugi pomembni podatki ne pridejo do tujih obveščevalnih služb. Osebno se zavedam, da sem zelo verjetno že skoraj desetletje objekt prisluškovanja tujih obveščevalnih služb, zlasti v času, ko sem opravljal naloge državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, pa še kasneje, ko sem bil predsednik pomembnega odbora Državnega zbora in še kasneje notranji minister. Temu zavedanju primerne so bile in so še tudi moje komunikacije.
V tem kontekstu sta tako sodnik Sekolec in pooblaščenka Slovenije Drenikova prava amaterja. Če so danes objavljeni zvočni posnetki njunih pogovorov pristni, kakšnega posebnega razloga za dvom v pristnost posnetkov pa seveda ni, potem je popolnoma jasno vsaj nekaj. Ravnala sta amatersko in skrajno neodgovorno. Vprašanje pa je, ali ju je ob nastopu njunih funkcij na to opozorila naša SOVA.Sicer pa najnovejša prisluškovalna afera za sedaj pušča veliko odprtih vprašanj. Naj nekatera navedem. Ne verjamem, da hrvaški sodnik arbitražnega sodišču nikoli ni komuniciral s svojimi predstavniki na Hrvaškem, zato se postavlja vprašanje, ali v naši SOVI obstajajo podobni posnetki? Jih bo kakšen naš medij objavil? Ali pa je hrvaški sodnik v komuniciranju večji profesionalec? Kako bo reagirala hrvaška politika zaradi dogovarjanja našega sodnika? Kako bo reagirala naša politika, saj so vendarle evidentno prisluškovali našemu sodniku? Kaj je o vsem tem vedel Erjavec? Po njegovem nastopu na velenjski TV pred časom, me odgovor, da ni vedel nič, ne zadovolji. In še mnogo drugih vprašanj je.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno tukaj.”