Dr. Vinko Gorenak: "Poslansko delo posamezniku omogoča, da izjemno veliko dela."
sobota, 7. 1. 2012Do podelitve državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, ki ga je dobil od predsednika Türka na predlog Združenja Sever, ste bili član združenja, ki združuje tudi tiste, ki so s svojimi aktivnostmi sodelovali v vojni za osamosvojitev Republike Slovenije. Kakšni so vaši spomini na osamosvojitvene dogodke?
Med osamosvojitveno vojno sem se znašel na delovnem mestu svetovalca ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja. Zadolžen sem bil za reorganizacijo policije. Takratni minister Bavčar je meni in skupini kolegov nekako naložil nalogo, da iz enopartijske milice naredimo sodobno evropsko policijo, ki bo delovala v dobro vseh državljanov. Ker med vojno teh aktivnosti pač nismo izvajali, sem bil dodeljen v vodstvo Policijske uprave Celje, kjer sem bil zaposlen pred tem, zadolžen pa sem bil za vojne ujetnike in prestopnike v Teritorialno obrambo. Spomini na tisti čas so bogati in lepi. Še vedno hranim del dokumentacije tistega časa z željo, da dogodke tistega časa kdaj tudi zapišem in zapustim zanamcem. Še najbolj pa mi je ostalo v spominu dogajanje na mejnem prehodu Holmec, kjer sicer v bojih nisem bil neposredno udeležen, sem pa jih po sistemu zvez neposredno spremljal. Hudo je bilo, ko sta umrla dva rezervna policista. Ni mi nerodno priznati, da nisem mogel zadržati solz.Seveda sem bil do konca leta 2010 član Združenja Sever, kot je bila in je še večina tistih, ki smo v policiji aktivno sodelovali v vojni za Slovenijo. Tistega večera leta 2010 sem bil namenjen tudi na proslavo v Cankarjev dom. Tik pred vstopom v Cankarjev dom pa me je poklical poslanski kolega Aleksander Zorn in mi je povedal, da bo na slovesnosti državno odlikovanje predsednika države prejel tudi nekdanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Nič nimam proti njemu, bil je moj nekdanji šef, toda v trenutku mi je postalo jasno, da se te proslave ne bom udeležil in obrnil sem se na vratih Cankarjevega doma in odšel domov. Tomaž Ertl ni vodil le nekdanje milice, katere pripadnik sem bil, ampak tudi Službo državne varnosti, ki pa je bila zločinska in teroristična organizacija, tako je zapisalo Vrhovno sodišče. Naslednji dan sem iz Združenja Sever izstopil, to pa ne pomeni, da nimam stikov z nekdanjimi kolegi.
Kaj bi rekli o Sloveniji po dvajsetih letih samostojnosti?
Mešane občutke imam. Na eni strani smo dosegli vse tisto, kar si pred tem časom niti predstavljati ni bilo mogoče. Mislim na članstvo v NATO, na članstvo v EU, na evro, na Slovenijo brez meja v EU in še kaj. Na drugi strani pa so seveda stvari, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo, niti si jih večina prebivalcev ni želela. Mislim seveda na socialno razslojevanje, vse preveč ljudi živi na robu revščine. Prav tako mislim na elite, ki so neizmerno bogate in si lahko privoščijo vse, tudi »nakup« politične stranke in posledično članstvo v vladi. To pa je več kot zaskrbljujoče. Tudi vsaj simboličnega preloma s preteklostjo nikoli ni bilo. Preteklost se v Sloveniji postavlja kot prepreka prihodnosti, kar je zelo slabo.
Na tokratnih predčasnih volitvah ste bili za poslanca izvoljeni drugič. Kaj je po vašem mnenju pri delu poslanca najbolj pomembno?
Res je. Leta 2008 sem se podal na volitve v Državni zbor popolnoma brez izkušenj. Glede na to, da v okolici Šmarja pri Jelšah vsaj stalno živimo z družino šele 11 let, so me tudi domačini imeli bolj za »vikendaša« kot za stalnega prebivalca, kar sicer sem. Javnomnenjska anketa leta 2008 mi je pokazala, da nimam praktično nobene možnosti za izvolitev. Takrat sem stopil do takratnega predsednika vlade Janeza Janše in mu predlagal, da naj v mojem okolju kandidira nekdo drugi, tudi ime sem mu ponudil. Zavrnil je moj predlog, rekoč »delati začni na terenu«. To se je tudi zgodilo in leta 2008 sem bil prvič izvoljen za poslanca v Državnem zboru.
Poslansko delo posamezniku omogoča, da izjemno veliko dela, vendar tega od posameznika ne zahteva. Povsem mogoče je poslanski mandat preživeti v nekakšni »senci«, se tu in tam oglasiti, ali pa še to ne. Druga možnost pa je – veliko delati. Sam sem izbral prav to možnost. Ob drugi izvolitvi za poslanca v Državni zbor leta 2011, so me nekateri vprašali, ali bo to moj tretji ali četrti mandat. Taka vprašanja so bila iskrena in korektna, toda ta mandat je moj drugi, res pa je, da sem se veliko pojavljal v javnosti in od tod morda vtis, da sem poslanec že več mandatov.
Katere bodo vaše prednostne naloge pri delu v tem mandatu?
Nehote sem se nekako »specializiral« za področje notranjih zadev, ki ga sicer dobro poznam iz časa dela v policiji, pa tudi na področje pravosodja in javne uprave. Ta področja sem spremljal v preteklem mandatu. Morda naj kot zanimivost navedem nekatere zapise v medijih iz preteklega obdobja. Nekaj medijev je že leta 2010 zapisalo, da sem priznani ustavni pravnik, kar seveda ni res, saj niti Pravne fakultete nisem končal, temveč sem diplomiral na Fakulteti za organizacijske vede. Zapisi niso bili zlonamerni, verjetno je tak vtis nastal v javnosti zaradi številnih javnih nastopov. Tudi v tem mandatu bom verjetno kot poslanec delal na istih področjih.
Kaj je, poleg predčasnih volitev, po vašem mnenju še posebej zaznamovalo leto 2011 – v političnem smislu?
Na političnem področju verjetno veliko dogodkov, ki pa so vsi manjšega pomena, kot predčasne volitve same. Se je pa, po mojem mnenju, pokazalo nekaj v kar nisem bil pred tem prepričan. Gledano politično, se je pokazalo, da veliko dela, pripravljanja političnih programov, vlaganja protikriznih zakonov in vsega ostalega ne pomeni kaj dosti. Očitno se lahko tik pred volitvami pojavi znani »stric« iz ozadja in reče »hokus pokus« tole je pa naš nov – najboljši kandidat za volitve in ljudje v to verjamejo. To je precej negativno spoznanje.
V preteklem mandatu ste pogosto opozarjali na sporna ravnanja na področju notranjih zadev in pravosodja. Kakšna je vaša ocena politike na teh dveh področjih v preteklem mandatu, ko sta omenjena resorja vodila ministra iz vrst LDS?
V preteklem mandatu se je na tem področju pokazalo, da nikakor ni dobro, da ena politična stranka obvladuje vse organe odkrivanja, pregona in sojenja. Pokazalo se je, da je na tem področju prihajalo do prvovrstnega klientelizma in koruptivnih ravnanj. Na to sem opozarjal že leta 2010 ob interpelaciji zoper notranjo ministrico Katarino Kresal. Ne samo to, že takrat sem nanizal vse potrebne dokaze o njenem koruptivnem ravnanju v primeru najema stavbe Nacionalnega preiskovalnega urada. Koalicija je takrat njeno ravnanje zaščitila, Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče pa sta moje navedbe potrdila po več kot letu dni, organi preiskovanja in pregona pa se do sedaj še niso kaj dosti odzvali na moje navedbe.
Opozarjali ste tudi na višino odvetniških in notarskih tarif in na slabosti e-zemljiške knjige. Menite, da se je na teh dveh področjih kaj spremenilo?
Na področju odvetniških tarif se je pokazalo, da je Slovenija leta 2009 naredila korak nazaj. Odvetniške tarife se v 17. državah Evropske unije določajo z zakonom v parlamentu. Tako stanje je uvedel že minister dr. Lovro Šturm leta 2007. Leta 2009 pa je minister Zalar, verjetno zaradi ustrežljivosti do odvetniškega lobija, stanje spremenil na tisto, kar smo poznali pred letom 2007. Odvetniške tarife sedaj določa Odvetniška zbornica, potrdi pa jih minister. Zemljiška knjiga, ki jo je uvedla Marija Terezija, je delovala po podobnih principih vse do leta 2010. Minister Zalar pa je uvedel njeno elektronizacijo, čemur v osnovi nismo nasprotovali. Je pa res da smo nasprotovali posameznim določbam tega zakona, ki privilegirajo odvetnike in notarje kot skoraj edine pooblaščene institucije za vlaganje zemljiškoknjižnih zahtevkov. Kot da posamezniki ne znamo več stopiti do uradnikov zemljiške knjige in zahtevati določeno uslugo. To ni le poneumljanje ljudi, gre za zaslužke odvetnikov in notarjev. To je bilo bistvo sprememb zakona ministra Zalarja.
Kar precej časa ste namenili tudi spremembam in izboljšavam “stečajne” zakonodaje. Menite, da je stečajna zakonodaja sedaj ustrezna, ali so bili narejeni ustrezni koraki naprej?
Ne, ne, stečajna zakonodaja je še daleč od tistega, kar bi morala biti. Minister Zalar je najprej leta 2009 poskrbel za visoke zaslužke stečajnih upraviteljev. V SDS smo si skoraj tri leta prizadevali za takšne spremembe stečajne zakonodaje, ki bi v prvi vrsti zaščitile delavce. Delavci so sedaj največkrat oškodovani, kar pa ni pošteno in pravično. V ta namen smo dvakrat vložili spremembe zakona, toda žal nismo uspeli.
V preteklem mandatu ste bili tudi član Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Kakšna je vaša ocena dela SOVE?
Če bi sodil samo po preteklem mandatu, ne bi imel tako slabe ocene o delu SOVE kot jo imam. Tisto najhujše, kar je SOVA naredila v preteklem mandatu, je njeno nezakonito ravnanje. Arhivi izpred leta 1990 bi morali biti dostopni javnosti, tako pravi zakon. SOVA pa se je postavila nad zakon, ni ga spoštovala, vlada Boruta Pahorja pa je zaščitila nezakonito ravnanje SOVE. Spremenila je zakon, toda k sreči, ljudje so na referendumu to spremembo zakona zavrnili. Če pa pogledam še nekaj let nazaj, zlasti na obdobje od 2004 do 2008 v katerem sem bil član vladne komisije za nadzor SOVE, potem lahko rečem le eno. Velika napaka se je zgodila leta 1990. Takratno Službo državne varnosti bi morali ukiniti in zgraditi novo obveščevalno službo. Mnogi vzorci delovanja nekdanje Službe državne varnosti so se ohranili v SOVI vse do danes. To je velika napaka.
V vašem prostem času se, kot lahko spremljamo tudi na vaši spletni strani, z avtodomom radi podate na potovanja. Nam lahko zaupate kakšno anekdoto s potovanja, ki se vam je še posebej vtisnila v spomin?
Ja, z avtodomom sem se srečal že leta 2004 v Avstraliji, kjer smo s kolegi prevozili več kot 15.000 kilometrov. Volan na desni, avtomatski menjalnik, vožnja po levi. Vse to je bilo zame nekaj novega. Kasneje smo si nekaj let avtodom izposojali, leta 2010 pa smo kupili svojega. Avtodom je zame svoboda, užitek in počitek, pa tudi prostor za resno delo. Že dve leti z ženo preživiva več kot 60 dni na leto v avtodomu. Kaj posebnega se nam za sedaj z avtodomom ni dogajalo. Res pa je, da sva spoznala veliko ljudi iz različnih držav Evrope. Z nekaterimi vzdržujemo tudi kontakte. Mogoče omenim še tole. Leta 2004 okoli Božiča smo se s kolegom in njegovo ženo v Avstraliji iz Melbourna odpravili preko centralne Avstralije na vzhodno obalo. Kakšnih 15000 kilometrov dolga pot je to preko puščave, kjer so bencinske črpalke tudi po 1000 kilometrov narazen. Na pot smo odšli brez satelitskih telefonov in to v deževnem obdobju. Veliko srečo smo imeli, saj ni bilo na poti nič narobe.
Ste tudi izredni profesor za področje upravljanja varnostnih organizacij. Bi zase rekli, da ste strog profesor ali ste razumevajoči do vaših študentov?
Ne vem, to morate vprašati študente. Sam vam lahko povem le svoje mnenje, ki pa ni nujno, da je točno. Zadnja leta opažam, da imam v vsaki generaciji okoli 40 do 50 študentov. Polovice ne vidim nikoli. Niti na izpit ne pridejo. To pomeni, da so vpisani le zaradi statusa študenta in pravic, ki iz tega izhajajo. V januarskem ali februarskem roku so izjeme tisti, ki izpita ne naredijo, je pa zato obratno v julijskem in septembrskem roku, takrat so izjeme tisti, ki izpit naredijo. V delu na fakulteti sicer uživam, mladi ljudje so kot testo, ki ga lahko z izkušnjami oblikuješ in v tem res uživam. Naj pa se v zvezi z delom s študenti še nekoliko pohvalim. Vsako leto vsi študentje, ki jih učim, po opravljenih izpitih izpolnijo tudi anketo. Z njo oni ocenijo moje delo in to anonimno. Ne spomnim se slabše ocene od 4 na lestvici od 1 do 5. To je zame priznanje, pomembnejše od česarkoli drugega.
Kaj je vaš moto?
Ne vem, če imam v življenju sploh kak poseben moto. Vedno veliko delam, drugi pa mi pogosto rečejo, da sem prepošten. Mogoče res, toda zato lažje spim. Spim pa veliko.