Dr. Vinko Gorenak: "Oče naroda je lahko le dr. Jože Pučnik"

Poslanec SDS dr. Vinko Gorenak o tem, na podlagi kakšnih meril se nekoga v Sloveniji poimenuje za očeta naroda. Z nazivom »oče naroda« smo se v zgodovini lahko že večkrat srečali. Več ali manj gre za osebnosti v zgodovini, ki so odločilno pripomogle k ustanovitvi posameznih držav. V ZDA, kjer je v veljavi več kot 200 let stara ustava, imenujejo »očete ustanovitelje« Washingtona, Hamiltona, Madisona in Franklina. Ti posamezniki so pomembno vplivali na sprejem njihove ustave in z njenim sprejemom tudi na ustanovitev prve sodobne federacije na svetu, torej ZDA. Tudi Turki slavijo svojega očeta naroda, to je Gazi Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj in utemeljitelj moderne Turčije.

Tudi v sodobnem času smo bili priča nastajanju novih držav, kot so Češka ali Hrvaška, pa tudi pomembnim spremembam v državah, kot je na primer Poljska. Prvi češki na svobodnih volitvah izvoljeni predsednik in utemeljitelj nove države je bil Vaclav Havel, prvi hrvaški na svobodnih volitvah izvoljeni predsednik in utemeljitelj Hrvaške je bil Franjo Tuđman, prvi poljski na svobodnih volitvah izbrani predsednik je bil Lech Walesa, tudi Nobelov nagrajenec za mir. Toda za nikogar med njimi nisem zasledil, da bi mu pripisali naziv »oče naroda«. Tako lahko vsaj sklepamo po spletnih iskalnikih.

Slovenija je tudi v tem pogledu velika posebnost eksotičnih razsežnosti. Pred nekaj dnevi smo bili priča oddaji na nacionalni televiziji, v kateri so se pogovarjali z Janezom Stanovnikom. Že v napovedniku oddaje, pa tudi v samem prispevku, je bilo seveda govora o »očetu naroda« – Janezu Stanovniku. In kdo je ta priletni, nekaj nad 90 let star gospod?
Že jeseni leta 1941 so ga v Ljubljani aretirali Italijani. Ker je imel pri sebi brevir in rožni venec, mu je Italijane uspelo lažno prepričati, da ni komunist, tako beleži http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Stanovnik.  Takoj, ko so ga izpustili, se je priključil partizanom, šele leta 1944 pa se je včlanil v komunistično partijo. Po drugi svetovni vojni je užival privilegije komunizma. Bil je šef kabineta Edvarda Kardelja, ki je bil takrat podpredsednik vlade in zunanji minister. V naslednjih letih se je nekako sprehajal med udobnimi službami v Jugoslaviji in v OZN. V obdobju med 1972 in 1982 je doživel nekakšen višek, ko je bil generalni podsekretar v OZN v Ženevi. Toda zaradi vseh teh funkcij v Sloveniji še ne uživa naziva »oče naroda«. To njegovo obdobje šele prihaja. Od leta 1984 do leta 1988 je bil član predsedstva Slovenije, od leta 1988 do leta 1990 pa je bil predsednik predsedstva Slovenije. To naj bi bil čas, ko naj bi si prislužil naziv »oče naroda«. Toda s čim naj bi si prislužil ta častni naziv danes ne ve nihče, razen tistih novinarjev, ki mu ta naziv pripisujejo.

Čas njegovega predsedovanja predsedstvu Slovenije je bil buren čas, v katerem pa Stanovnik ni odigral častne vloge, prej bi lahko rekli, da je bil zaviralec slovenske osamosvojitve. Še leta 1990 je jasno izjavil, da bi bila “slovenska osamosvojitev samomor”. Iz te njegove izjave lahko povsem nedvoumno sklepamo, da je delal in živel za socialistično Jugoslavijo, nikakor pa ne za samostojno Slovenijo, tako kot njegov sodobnik in “politični sopotnik” Milan Kučan. Samostojna Slovenija seveda »ni bila opcija« niti za Milana Kučana. Oba omenjena gospoda in posamezniki, nabrani okoli njiju, so delovali predvsem v smeri ohranjanja skupne nekdanje države, ne pa v smeri vzpostavitve samostojne države Slovenije. Zato bo kar držala trditev Janeza Janše, ki pravi »tega, da smo jim vzeli nekdanjo SFRJ, nam niso nikoli oprostili«.

Vse te ljudi s Kučanom in Stanovnikom na čelu lahko še danes vidimo med tistimi, ki uživajo vse bonitete pridobljene v socialistični Jugoslaviji in ohranjene ali nadgrajene v samostojni Sloveniji. Polna usta zavzemanja za ljudi in njihove pravice jih je, navidezno se borijo za pravice revnih ljudi, sami pa uživajo v privilegiranih pokojninah v neto znesku od 3000 do 7000 evrov. Tu in tam vsaj Stanovnik ob ploskanju Kučana iz Dražgoš gromovniško udari po kapitalistih Evropske unije in ZDA, jih primerja s tanki in letali v drugi svetovni vojni, proti katerim se je boril sam, ter poziva Bratuškovo, da se enako zavzeto bori proti kapitalistom in finančnemu kapitalu. Na hitro pošlje domov tudi ameriškega veleposlanika, hkrati pa pozablja, da nam ti isti kapitalisti Evropske unije in ZDA posojajo denar, ki gre tudi za njuni pokojnini in ga bodo vračali tudi tisti z najnižjimi plačami in pokojninami. Stanovnik in Kučan pogosto združita svoje moči tudi v političnem smislu, da bi prišli na oblast tisti, ki bodo še naprej zagotavljali njune privilegije. Tak primer je bila procesija na ljubljanski magistrat leta 2011, ko sta skupaj s privilegiranci zaprosila Jankovića, da se vendarle  poda na volitve za Državni zbor.

Tudi zato najbrž ne preseneča, da je svojemu prijatelju Stanovniku Milan Kučan leta 2002 podelil »zlati red za zasluge pri uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije«. Sprašujem se, le kako je Stanovnik uveljavljal slovensko suverenost? Kaj je počel, da si je prislužil tako priznanje? V osamosvajanju Slovenije je po njegovih lastnih besedah videl samomor. In nekdo, ki izjavi nekaj takšnega, si po mnenju Milana Kučana zasluži zlati red za zasluge pri uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije, po mnenju naših dominantnih medijev, tudi nacionalne televizije, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, pa si zasluži naziv »oče naroda«. Naši dominantni mediji ne navajajo prav nobene  utemeljitve tako častnega naziva, razen neresnega argumenta o Stanovnikovem  patriarhalnem videzu.

Smo pa Slovenci na drugi strani dejansko imeli človeka, ki bi ga utemeljeno in upravičeno lahko poimenovali »oče naroda«. Nekoliko mlajši, toda vendarle sodobnik Janeza Stanovnika s popolnoma drugačno življenjsko usodo je bil dr. Jože Pučnik. Prvič sem ga srečal leta 2000, po nekem političnem zborovanju pomladnih strank v Ljubljani. Skupaj sva zapuščala lokal, v katerem smo se zbrali po zborovanju. Proti izhodu sem šel pred njim. Tik pred izhodom sem opazil, kdo hodi za menoj, zato sem vljudno stopil nekoliko na stran, mu odprl vrata in dal prednost. »Ne, ne… samo za vami,« je dejal. Neverjetne so se mi zdele te njegove besede. Jasno pa so mi povedale, da je pred menoj izjemno velik človek.  Po vseh teh letih niti ne vem, kdo je nato prvi zapustil lokal on ali jaz, toda njegovo sporočilo je bilo jasno. Ne glede na njegovo veličino, je bil čisto navaden in preprost človek. In zakaj govorim o njegovi veličini? Zato, ker si to preprosti zasluži. Da bi utemeljil gornjo trditev, naj navedem nekaj dejstev, ki jih večina, zlasti mlajših, sploh ne pozna.

Dr. Jože Pučnik se je rodil leta 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Po končani gimnaziji v Mariboru so mu zaradi kritičnega razmišljanja onemogočili opravljati maturo, ki jo je opravil kot zasebnik. Po študiju na Filozofski fakulteti so ga zaradi objavljanja kritik kmetijske politike v reviji Perspektive obsodili in zaprli za sedem let. Po vrnitvi iz zapora ni dobil potrdila o diplomi na Univerzi v Ljubljani, čeprav je diplomiral. Zato je odšel v Nemčijo, kjer je delal kot pristaniški delavec in še enkrat diplomiral in doktoriral. Tam je ostal do leta 1989. Takrat se je vrnil v Slovenijo in oblikoval DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije), ki je združevala veliko političnih strank, ki so nastale prvič in popolnoma na novo. Dr. Jože Pučnik je bil dejansko motor DEMOS-a in slovenske osamosvojitve. Na dan plebiscita, oziroma referenduma o samostojnosti Slovenije, je izrekel znamenite besede: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Po zmagi DEMOS-a se je odpovedal logičnemu koraku, to je položaju predsednika vlade. Mandatarstvo je prepustil predsedniku najmočnejše stranke znotraj DEMOS-a Lojzetu Peterletu, sam pa je prevzel mesto podpredsednika. Kandidiral je tudi za predsednika države, a je tekmo z Milanom Kučanom, tudi zaradi vloge dominantnih medijev, izgubil. Kasneje je bil poslanec Državnega zbora, leta 2003 pa je umrl v Nemčiji. Pokopan je v rodnem Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.

Dr. Jože Pučnik bi v naši zgodovini moral imeti posebno mesto. V času, ko so mnogi dvomili v samostojno Slovenijo ali pa so aktivno delovali proti njej, je globoko verjel, da Slovenija lahko postane samostojna država. Čeprav je na svojih plečih še kako kruto občutil totalitarni režim nekdanje Jugoslavije in čeprav si je novo življenje uredil v tujini, kjer bi lahko mirno in relativno udobno živel naprej, je dr. Jože Pučnik pronicljivo natančno ocenil trenutek časa v Evropi in nekdanji Jugoslaviji. Popolnoma jasno mu je bilo, da se je bližal zgodovinski trenutek, ki so ga sanjale generacije, trenutek ko Slovenija lahko postane samostojna država. Natančno je vedel, da ga Slovenija potrebuje in v popolnoma pravem času se je v Slovenijo tudi vrnil. Tudi v tem času je veliko tvegal. Dr. Milan Zver je o njem in času, ki ga je preživel z njim zapisal takole:  »Dr. Jože Pučnik je znal sprejemati odločitve, ki so bile daljnosežne, z njegovo analitično pronicljivostjo pa je že skorajda preroško napovedoval prihodnja dogajanja. Dosledno se je boril za večje socialne pravice delavcev, opozarjal je na porajajoče se socialne razlike, brez dlake na jeziku je spregovoril o nepregledni privatizaciji družbenega premoženja. Njegov boj je bil tudi boj za dosledno uveljavljanje pravne države. Brez njega ne bi bilo temeljev za spravni proces in ne bi prišlo do začetka poprave krivic, ki jih je storil komunistični totalitarni sistem. Ko je bil v opoziciji, je bil oster zagovornik pravic manjšine, revnih in odrinjenih, ko je bil na oblasti, je bil človek dialoga. Vseeno pa je bil zaradi svojih odkritih in neposrednih stališč še v 90-ih letih deležen številnih kritik in diskreditacij. In vendar je vztrajal in neumorno namenjal veliko energije ciljem, ki si jih je začrtal. Pri tem ni mislil nase, niti na družbeno-strukturne ovire ali zgolj na trenutne politične interese«.

Za zaključek se vrnimo častnemu nazivu »oče naroda«. V virtualnem svetu poročanja dominantnih slovenskih medijev je »oče naroda« lahko kdorkoli, ki ga izberejo strici iz ozadja in kapitalsko politični lobiji slovenske politične levice. Vsak pri tem opravi svojo natančno določeno nalogo. Strici iz ozadja in kapitalsko politični lobiji določijo osebo, vse ostalo pa opravijo sluge dominantnih medijev. Nič nenavadnega torej ni, da so strici iz ozadja v sodelovanju s kapitalsko političnimi lobiji določili, da je Janez Stanovnik »oče naroda«, mediji pa so to vehementno ponesli med ljudi. In prav tako ni nič nenavadnega, da so se strici iz ozadja v sodelovanju s kapitalsko političnimi lobiji odločili, da je dr. Jože Pučnik še vedno neke vrste oporečnik, dominantni mediji pa so to vehementno ponesli med ljudi. To je pač virtualni svet. V podobno potvorjenem medijskem svetu smo živeli vse od leta 1945 do leta 1990. Toda 45 let je veliko v življenju posameznika in hkrati zelo malo v večnosti. V večnosti pa prevladujejo zgodovinske in ne virtualne resnice. Šele čez leta se bo pokazalo, da je resnični “oče naroda” dr. Jože Pučnik, Janez Stanovnik pa bo le kontroverzna osebnost naše zgodovine.