Dr. Vinko Gorenak: Na vrhu Vrhovnega sodišča je še vedno človek, ki je masovno kršil človekove pravice.

V pravosodju je mnogo kršiteljev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi morali za svoje delo odgovarjati. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji obravnavajo predloga priporočila v zvezi z ugotovitvami evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic iz pregleda dela v letih 1959 do 2014 za Republiko Slovenijo. Predlog priporočila je v obravnavo zboru predložila skupina 28 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavil poslanec dr. Vinko Gorenak.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. No, po takšnem lupanju, kot smo do zdaj slišali, pa res mora človek kaj ponovno poudariti. Za začetek naj takoj povem naslednje. Dokumenti so dokumenti in gre za dokumente Evropskega sodišča za človekove pravice in nobene nevladne organizacije ali karkoli je že govorila državna sekretarka, ki pa seveda, jaz imam vedno problem, bom rekel, kadar me poučujejo ljudje, ki prihajajo iz sodišča, stopijo v politiko in potem odidejo nazaj na sodišče, kot je bila gospa Kociper ali pa vi državna sekretarka. Logično je, da svoj ceh zagovarjate, ampak da pa pri tem uporabljate napačne podatke, netočne podatke in da zavajate, je pa drugo vprašanja. Ampak, pojdimo k temu.SDS na stanje v pravosodju ne opozarja od leta 2008, kot želijo nekateri prikazati, ampak že dolgo, dolgo časa pred tem. Sam se spomnim, da je SDS na stanje v pravosodju opozarjala že leta 1999 in vseskozi prej. Ko govorimo o človekovih pravicah, to je naša tema, ne pa zemljiška knjiga, je treba povedati naslednjo zadevo. Mi smo že imeli eno od sej tega državnega zbora ali delovnega telesa, torej Odbora za pravosodje, ko je dr. Šturm predstavil svojo raziskavo. Mi danes namreč govorimo o kršitvah človekovih pravic, ugotovljenih s strani Evropskega sodišča za človekove pravice, ne govorimo pa o kršitvah človekovih pravic, ki so bile ugotovljene tukaj v Sloveniji, to pa je še eno poglavje, ki pa je poleg tistega o katerem danes govorimo. Kot vam je znano, in to je treba še enkrat poudariti, je dr. Šturm naštel v času po letu 1995 v svoji raziskavi kar 2254 sodnikov, ki so sodelovali v različnih senatih, mnogi seveda večkrat, ki so pri svojem delu kršili človekove pravice. To so ugotavljale različne sestave vrhovnega sodišča, kot tudi Ustavno sodišče. Ponovno poudarjam, to je poleg tistega, kar smo dobili zdaj s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. Pa vendarle. Lansko leto je študent Klemenčič, študent v smislu dr. Šturma, zaslužnega profesorja Pravne fakultete v Ljubljani, seveda ni priznal te raziskave. Gospod Klemenčič je bil bolj pameten, metodološke napake so bile in ne vem kaj vse, danes se dogaja nekaj podobnega, ko državna sekretarka prodaja številke, ki ne obstajajo. Torej, lansko leto smo na to opozarjali. Zgodilo se ni nič, kot veste. Treba je reči še naslednjo zadevo. Nekaj številk, kot takšnih. Seveda je Slovenija deležna uslug, bomo rekli, Evropskega sodišča za človekove pravice od leta 1993 oziroma od 1994. Kakšno stanje bi pa bilo, če bi bile številke za čas do leta 1959 nazaj tako kot je ta raziskava si lahko samo predstavljamo. Pa vendarle 8 tisoč 400 primerov je prišlo na Evropsko sodišče za človekove pravice, 8 tisoč 400. Sodišče jih je vzelo v obdelavo in že razsodilo v 323 primerih kot je povedala kolegica Irgl in od tega v 304 primerih našlo najmanj eno kršitev človekovih pravic. To pomeni, da ima slovenski državljan, v kolikor njegova zadeva pride na mizo Evropskega sodišča za človekove pravice, kar 94 % možnosti, da bo uspel. Kakšno je potem to naše pravosodje, je povsem jasna slika, ki je danes tukaj pred nami. Slovenija v 148 primerih na milijon prebivalcev kršila človekove pravice. Državna sekretarka je govorila o tem, da je to v glavnem sojenje, zaradi tega sojenja v nerazumno dolgih rokih itd., vendar to ne drži, ker 262 primerov je bilo na račun pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Govorili ste o izbrisanih na odboru, itd. Gospe in gospodje, to kar je bilo sprejeto okoli izbrisanih si lahko pripiše leva politična opcija kot zasluga za to, da imamo stanje na tem področju kakršno imamo. Zakaj? Ker to, kar je bilo sprejeto je pravzaprav skoraj identično v ustavnemu zakonu, ki je bil na mizi tam nekje leta 2000. Če bi vaši predhodniki to sprejeli takrat, potem te zgodbe ne bi bilo. Potrebno je opozoriti še na eno zadevo. Razlaščenci iz leta 1999 ESČP vodi to kot eden primer pa gre za tisoče ljudi, čeprav bo to eden primer na koncu. Državna sekretarka je govorila, še enkrat ponavljam, originalni dokument, tam ga imam na mizi, ga lahko dobite in nobena nevladna organizacija. Gospod Klemenčič je našel strašno napako predlagateljev, namreč San Marino je hujši kršitelj. San Marino je hujši kršitelj, vendar je s svojim 27 tisoč prebivalci neka žepna država bolj pomembna kakšni krajevni skupnosti v Ljubljani. Sedaj to primerjati z neko resno državo članico EU je seveda milo rečeno potegnjeno iz naftalina nekaj. Situacija je popolnoma jasna. Gospod Klemenčič in vladno gradivo, državna sekretarka bo sigurno še to citirala danes pa napačne številke imate, vam bom povedal zakaj. Gospod Klemenčič je rekel, pri varstvu premoženja imamo samo dva primera. Pri pravici do zasebnega in družinskega življenja imamo osem primerčkov, torej smo kar v redu, pravica do svobode in varnosti šest primerov, pravica do življenja nič primerov za Slovenijo. A nismo dobri? Prepoved mučenja nič primerov, kako smo dobri. To je bilo izvajanje gospoda Klemenčiča. In pazite, pravica do življenja je rekel in v vladnem gradivu tudi piše, nič primerov. Laž. Vlada laž, državna sekretarka in laž, gospod Klemenčič. V primeru Šilih, gre za tistega fanta iz leta 1993, ki je umrl v bolnici 20 let. Starša nista našla v slovenskem prostoru nobene možnosti, vsa sodišča so jih zavrnila. Na Evropskem sodišču za človekove pravice pa ne. Prav na postavki 6/2 pravica do življenja je bila Slovenija obsojena v zadevi Šilih. Na to so me opozorili starši, zato tudi omenjam njih z imenom in priimkom. Torej vladno gradivo, državna sekretarka, lahko odnesete domov saj nas ni potrebno zavajati z številkami, ki niso resnične in nam očitati, da gradimo našo zahtevo na neki nevladni organizaciji, ki naj bi te številke pripravila. Ni res, dokument je originalen. Res pa je, da vladni dokument in gospod Klemenčič, državna sekretarka bo ponavljala danes to, da imamo kar 19 primerov nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Ne govoriti o izbrisanih pa tovrstnih štosih. To ne drži, to preprosto ne drži. 19 primerov, tega pa v vladnem gradivu ni. Zakaj ve vlada oziroma tisti, ki so to pripravljali, ki so prišli iz sodišča, pa bodo spet šli nazaj na sodišče. Ostaja tudi dejstvo, da je 148 primerov na milijonov prebivalcev, konec, tu nimamo kaj, pa je to komurkoli med sodniki všeč ali pa jim ni všeč, to je dejstvo. Slovenija je torej šele od 1994 članica, prej sem že rekel kaj bi bilo, če bi še kakšne druge številke za nazaj prišle tu notri. Poglejte, boljši od nas so Bolgari, 68 primerov imajo na milijon prebivalcev, Hrvatje 65, Romuni 50 primerov, mi pa 148. In še nekaj je treba povedati, da vse države nekdanje Jugoslavije, kot je rekla kolegica Irglova, pa čeprav jih imamo za tako ali drugače pogosto so boljše od nas, torej so boljše na področju kršitev človekovih pravic, ki jih ugotavlja evropsko sodišče za človekove pravice, torej imajo manj kršitev kot Slovenija. Mi že dolgo časa opozarjamo, da so potrebni ukrepi, ne sajenje rožic okoli sodišča in podobne zadeve kot jih počne ta Vlada oziroma kot jih počne minister Klemenčič s svojimi spremembami zakonov. Pravosodje skrbi zase in za svoje privilegije je rekel nemški sodnik Dukoff, kot je tudi ga omenjala kolegica Irglova. Potrebno je poudariti še eno zadevo. Leta 2013 je evropska komisija že ugotavljala, da so številne države Evrope reagirale ob začetku krize. Zakaj ob začetku krize? Zato, ker so se zavedale države, da so potrebne reforme v pravosodju zaradi hitrejšega in učinkovitejšega izhoda iz gospodarsko finančne krize. Kaj smo mi naredili od leta 2013 na področju pravosodja? Ja, kakšen kodeks etični, kak dogovor, ki ga potem pravosodje in spoštovalo in tako dalje, kaj resnega ne. Evropska komisija je leta 2014 zelo jasno povedala, da imamo eno najnižjih stopenj zaznane neodvisnosti pravosodja. Eni bodo rekli ja, seveda, ko tam pred sodišči uprizarjate to in to. To sem slišal tudi na odboru, pa kolikor jaz vem ljudje, ki vodijo odbor 2014 sploh niso naši člani, nekdo mi je očital, da mi uprizarjamo te zadeve na odboru. Kar se tiče te zaznane neodvisnosti pravosodja, pravosodje pogosto reče ja, seveda, ker nas kritizirate, ker nas blatite in tako dalje, gospodje sodniki bi mogli vedeti, da ljudje tako ocenjujejo na podlagi lastnih izkušenj s pravosodjem, kaj pa drugega. Imamo tudi eno najnižjih stopenj zaupanja v pravosodje. Zaupanje verjetno si gospod Masleša predstavlja, da bo spisal kakšno okrožnico, pa bo zaupanje večje, ne, delati bo treba oziroma v njegovem primeru oditi s tistega delovnega mesta. Zaveza 2013, zaveza državljanom, državna sekretarka jo je omenjala, pa je rekla v pretežni meri je bila izpolnjena. Ne, ni res, državna sekretarka, ni res. Vi ste to podpisali leta 2014, 1. julija 2014 ste točno določili kako je ciljno stanje glede števila sodnikov in drugega sodnega osebja in jasno je denar ste dali,  gospod Masleša pa ni izpolnil svojih obveznosti do roka – 1. julij 2014. Namreč število sodnikov ni znižal na tisto število, kot se je zavezal v zavezi z državljanom. To se pravi, da predsednik Vrhovnega sodišča pač ignorira to kar se sam zaveže državljanom. To je naredil. Za pravosodje mi še vedno damo 86 evrov po prebivalcu na leto. Zakaj dajo Nemci 42, zakaj dajo Švedi 23? Zato, ker tam delajo. Pri nas pač temu ni tako. Tudi znotraj pravosodja je čedalje več nekih glasov, ki poudarjajo, da je nekaj hudo narobe. Nenazadnje, vi ste lahko januarja letos videli dopis ene od sodnic, zakaj zaposlujete sodnike, zakaj imenujete sodnike, če pa mi nimamo kaj delati, ki smo že sodniki? Jaz upam, da je ta gospa še sodnica. Saj to vam je napisala, vsi ste dobili to na mail januarja letos. Mag. Ivan Robnik, vrhovni sodnik, jasno pove, ne moremo se izogniti odgovornosti za kršitve človekovih pravic. Mi smo za to odgovorni. Pa je vrhovni sodnik. Državna sekretarka pa pravi, da ne. Zanimivo. Dr. Toplak, je že bilo povedano. Treba je še nekaj reči, Jan Zobec, ustavni sodnik, on je opozoril na politiko v pravosodju. Gospod Masleša pogosto govori o tem, kako politika pritiska na njih, itd., seveda misli verjetno desno politiko. Verjetno ne. Če mu nastavljamo ogledalo, to še ne pomeni, da pritiskamo na njega. Zobec je pa rekel takole, politika je v pravosodju vedno bila. Zakaj govorite, da politike v pravosodju ni? Politika v pravosodju je. Tista, ki je bila pred letom 1990, je tam tudi ostala, sploh ni ven šla, s čimer je utemeljil jasno povezavo med levo politično opcijo in sodstvom. Če to reče ustavni sodnik, potem bi mu jaz verjel, ki je tam preživel celo delovno dobo v sodstvu. Torej jaz sem na ta način utemeljil tudi to zlinkanost ali povezavo, če bi temu tako rekel, med levo politično opcijo in pa seveda sodstvom. Zato obstaja še en dokaz. Poglejte, povezanost leve politične opcije s pravosodjem. Mi smo leta 2010, mislim, imenovali predsednika Vrhovnega sodišča v Državnem zboru. Pred tem pa je, Darja Lavtižar Bebler postavila politične standarde, kdo je lahko sploh predsednik Vrhovnega sodišča. In je rekla takole, kandidat Marko Šorli ne more biti kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča, ker je v nekem sodnem senatu sodeloval, ki je oprostil Pavla Ruparja. Mogoče je Marko Šorli glasoval za to, da se ga ne oprosti. Ne vemo. S tem so bili postavljeni politični temelji, kdo lahko postane predsednik Vrhovnega sodišča in to se je potem tudi zgodilo. Postal je gospod Masleša. Kako pa je naprej, pa vemo. 8. Člen Zakona o sodiščih nikoli, gospe in gospode, sodniki niso spoštovali. To pa pomeni, da ne morejo biti imenovani v trajni mandat, če so pri svojem delu kršili človekove pravice. Mi bomo pa na vrhu piramide, gospoda Masleša, ki je to počel masovno, tam pa gospoda Fišerja, ki je pa še koruptiven zraven. Pa še kar tam sedi. In vi ste seveda bili za to, da tam sedi. Niste nič ukrenili.
Povezanost politike s pravosodjem. Poglejte, še pred nedavnim so na sodniške dneve hodili politiki. Recimo »šloser« gospod Anderlič. Ampak ta »šloser« ni kakšna v slabšem pomenu besede, ker on je bil doktor, vsaj za poslovnik, pa še kaj. Ampak on predava vrhovnemu sodstvu. Tam je predaval tudi gospod Sajovic. Kaj ima tam početi? Zakaj pa mene ne povabijo? Saj imam doktorat, pa bi mogoče jim še jaz kaj povedal. Ne, mene pa ne povabijo. Je pa tam zelo primeren kak levi politik. Tako to je. Mimo zadeve Patria tokrat ne bom šel, ne morem iti mimo tega, ker je zadeva pač končana, in mislim, da za to govornico o Patrii nisem nikoli govoril. Danes bom. Čisti montiran politični proces. Kršitev človekovih pravic, dejstvo. Ugotovljeno – kje? – na Ustavnem sodišču. Ta zadeva niti ne more priti na Evropsko sodišče za človekove pravice, ker je že pri nas bilo povedano vse. To, da se je to dogajalo, ključne reči, vedno pred volitvami, veste. To, da so obdolženi – takrat obdolženi so pravzaprav bistvo obtožnega predloga pa še česa –, so prebrali v Mladini, potem so pa po pošti dobili pošto. Torej, povezanost sodstva s politiko. Zakaj pa ni česa takega objavil kak drug časopis, zakaj ravno Mladina, pa Dnevnik in Delo? Pazite, v tem primeru je šlo za kršitev 28. člena ustave, to je reklo Ustavno sodišče, ki pa pomeni – kaj? – pomeni, nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Se pravi, slovenska sodišča so sodila za nekaj, kar ni obstajalo. In to je vedela gospa Klanjškova, to je vedel Senat višjih sodnikov, še kako dobro je to vedel gospod Masleša, ki je sam sebe spravil v senat, sam sebe. Torej, tudi tu gre za kršitev človekovih pravic, in to eklatantno kršitev. Eklatantno, jasno, dokazljivo danes. Vi pa meni govorite o sojenju v nerazumno dolgih rokih. No, ja, meni tega ne morete, državna sekretarka, prodajati. In potem govoriti o volitvah, neumnost. O nepoštenih volitvah, to pa ja. In mnogi, ki tu sedite, vprašanje, kje bi sedeli, če ne bi imeli nepoštenih volitev. Ampak pojdimo naprej. Glejte, gospod Masleša je rekel na odboru: Priznavam odločitev Ustavnega sodišča. Ali si predstavljate, kaj je rekel, v zadevi Patria? Priznavam odločitev Ustavnega sodišča, je rekel. Kaj pa odgovornost? Te pa ni, kajne. To je enako, kot bi zdravnik na nekem lokalnem nivoju pacientu vbrizgal neko injekcijo, zaradi katere bi pacient skoraj umrl, pa ga v kliničnem centru rešijo, in bi lokalni zdravnik rekel, priznavam postopke kliničnega centra. Verjetno je to premalo. Gospod Masleša bi moral že zdavnaj oditi. Čisto za zaključek pa vendarle nekaj, tako da ne boste vi pozabili niti javnost te zadeve. Mi imamo na vrhu Vrhovnega sodišča, še vedno, človeka, ki je masovno kršil človekove pravice. Pustimo tiste zgodbe tam o tistih streljanjih na meji. Če to odmislimo – zaradi česar nikoli ne bi smel biti niti sodnik tam v Kopru, kaj šele potem višji sodnik pa vrhovni sodnik, zdaj pa še celo predsednik -, on je masovno kršil človekove pravice. Gremo po vrstnem redu. 6. 3. 2003, v vlogi vrhovnega sodnika je kršil 29. člen ustave, pravna jamstva v kazenskem postopku, zadeva številka ta pa ta, lahko tudi zadeve povem, če želite. 12. 2. 1997, kot sodnik višjega sodišča je kršil 35. in 37. člen ustave, gre za varstvo pravic zasebnosti in osebnih pravic ter varstvo tajnosti pisem in drugih občil. 11. 12. 2002 je kršil Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in sicer 6.1 in 6.3, gre za pravico do poštenega sojenja in pravice v sodnem postopku, kar je ugotovilo ESČP. 13. 5. 1998 je kršil 29. člen Ustave v neki zadevi kot višji sodnik v Kopru, in sicer 29. član pravno jasno v kazenskem postopku. 8. 4. 2004 je kršil 29. člen Ustave ter 6. člen konvencije o človekovih pravicah. 9. 9. 2004, kot vrhovni sodnik je prav tako kršil 29. člen Ustave. Potem je 21. 10. 2004 kršil 14., 19. in 20. člen Ustave, gre za enakost pred zakonom, gre za varstvo osebne svobode in gre za opredelitev, odreditev in trajanje pripora, nekoga je malo predolgo pustil v zaporu, pozabil verjetno. To je bilo leta 2004. 12. 2. 2004 je prav tako kršil 22. člen Ustave. 13. 1. 2005 v vlogi vrhovnega sodnika, kršil je 22. člen Ustave, enako varstvo pravic. 4. 12. 2001 v vlogi vrhovnega sodnika je kršil celo serijo, in sicer je kršil 29. člen Ustave, potem pa je kršil tretjo točko 6. člena konvencije, pravice v kazenskem postopku, ki govorijo o tem. 18. 5. 2006, kot vrhovni sodnik je kršil 14., drugi odstavek 14. člena ter prvi odstavek 19. člena Ustave. Gre za enakost pred zakonom ter varstvo osebne svobode. 11. 11. 2004 je kršil 37. člen, prvi in drugi odstavek, varstvo tajnosti pisem in drugih pošiljk. Ne vem, kaj je odpiral, kakšna pisma ali kaj. Sklep Vrhovnega sodišča 26. 1. 2006 je kršil 29. člen Ustave.
Gospe in gospodje, to je torej oseba, ki jo imamo na vrhu piramide in dokler bo ta zlinkanost, drugače jaz temu ne morem reči, leve politične opcije, kar sem dokazal s svojim nastopom in citiranjem odgovornih ljudi,… Ja, vi se kar smejte, logično gospa sodnica. …potem bomo imeli stanje takšno, kakršno imamo. Nekdo je na odboru mi hotel dokazovati, da če jaz govorim o zlinkanosti leve politične opcije s sodstvom, potem bi hipotetično lahko nam dokazovali povezave z Ustavnim sodiščem. Gospe in gospodje, to je seveda neumnost. Predlagatelj, če bi bil Danilo Türk, nekdanji predsednik države kakšen naš član, potem bi še, ali pa kakšen naš fan potem bi to še šlo. On je bil namreč predlagatelj velike,velike večine sedanjih ustavnih sodnikov, zato kaj takšnega reči je seveda milo rečeno neumno. Gospe in gospodje, stanje je takšno kakršno je. Meni je žal, da na odboru nismo podprli predlogov, ki smo jih dali, kot predlagatelji. Sprejeli smo neke sklepe, s katerimi se strinja predstavnica pravosodnega ministrstva državna sekretarka. Logično, da se bo strinjala z njimi, ker želi ohraniti nespremenjeno stanje v pravosodju, ker ji to ustreza, ker je tam bila v službi in tja bo tudi šla, ko ne bo več v politiki. Žal mi je torej, da nismo sprejeli sklepov, ki bi jih morali in žal mi je, da bo današnja razprava šla skozi brez sklepov, ker ste jih že anulirali. Hvala lepa. “