dr. Vinko Gorenak: "Klemenčičeva KPK v ogledalu Evrope."
torek, 19. 11. 2013Za uspešen boj proti korupciji potrebujemo dobre kriminaliste in tožilce, ter v realnem času delujoča sodišča. Komisija za preprečevanje korupcije pri nas deluje slabo desetletje. Kakšna pooblastila ima več ali manj vemo. Kot veste izvršilnih pooblastil z vidika preganjanja kaznivih dejanj korupcije sploh nima, zato sem že večkrat zapisal, da je poštni nabiralnik za policijo. Zato pa komisija ocenjuje posamezna ravnaja in dejanja zlasti funkcionarjev, ter podaja famozna načelna mnenja, kjer največkrat zapiše: »Obstaja tveganje korupcije, možnost sistemske korupcije, korupcijsko tveganje, dejanje ima znake koruptivnega ravnanja, ni znal zadovoljivo pojasniti in podobne abotne floskule, ki niso sumi kaznivih dejanj korupcije«. Večina ljudi si ob takih zapisih seveda predstavlja podkupnine in debele plave kuverte.Toda, kako je v drugih državah Evrope? To vprašanje sem si zastavil že sredi poletja in prosil službe Državnega zbora, da mi priskrbijo te podatke. Danes te podatke imam, zato mi dovolite, da jih na kratko predstavim. Podatki se ne nanašajo na delo policij in tožilstev, ter pravosodnih organov.
Prva skupina držav je tista, kjer imajo posvetovalna telesa, ki pripravljajo politiko države na področju korupcije. Take države so: Andora, Armenija, Ciper, Gruzija, Nemčija (tudi na deželnem nivoju), Slovaška.Druga skupina držav je tista, kjer imajo posebne službe za koordinacijo aktivnosti na področju korupcije, sodijo pa v okvir pravosodnega ali notranjega ministrstva, takšne države so: Avstrija, Belgija, Estonija, Islandija, Italija, Norveška, Romunija, Švica, Združeno kraljestvo.
Tretja skupina držav je tista, kjer sploh nimajo ne takih ne drugačnih služb, ki bi se posebej ukvarjale s korupcijo, taki državi sta: Danska in Švedska. Prav zanimivo, Švedska sodi med države z najmanj korupcije. Ob tej ugotovitvi je zanimivo, kako so nas predlagatelji zakonodaje s tega področja prepričevali, kako GRECO, OECD in podobne mednarodne organizacije zahtevajo, da ustanovimo neodvisen organ za to področje. Le kako so jih Danci in Švedi, ki spoštujejo njihove standarde prepričali, da takšne organe imajo, in sicer policijo in tožilstvo. Četrta skupina držav pa je tista, kjer imajo podobno samostojne organe, kot je naša Komisija za preprečevanje korupcije, take države so: Albanija, Hrvaška, Latvija, Makedonija in seveda Slovenija. Toda ne s takšnimi pooblastili kot jih ima naša KPK.Toliko torej o tem vsemogočnem repenčenju in velezveličavnosti Klemenčičeve KPK. Za uspešen boj proti korupciji potrebujemo dobre kriminaliste in tožilce, ter v realnem času delujoča sodišča. Nepotrebujemo pa nobenega Klemenčiča, Praprotnika in podobnih navideznih neodvisnežev. Tako je v tistih delih Evrope, kjer je najmanj korupcije.
Prva skupina držav je tista, kjer imajo posvetovalna telesa, ki pripravljajo politiko države na področju korupcije. Take države so: Andora, Armenija, Ciper, Gruzija, Nemčija (tudi na deželnem nivoju), Slovaška.Druga skupina držav je tista, kjer imajo posebne službe za koordinacijo aktivnosti na področju korupcije, sodijo pa v okvir pravosodnega ali notranjega ministrstva, takšne države so: Avstrija, Belgija, Estonija, Islandija, Italija, Norveška, Romunija, Švica, Združeno kraljestvo.
Tretja skupina držav je tista, kjer sploh nimajo ne takih ne drugačnih služb, ki bi se posebej ukvarjale s korupcijo, taki državi sta: Danska in Švedska. Prav zanimivo, Švedska sodi med države z najmanj korupcije. Ob tej ugotovitvi je zanimivo, kako so nas predlagatelji zakonodaje s tega področja prepričevali, kako GRECO, OECD in podobne mednarodne organizacije zahtevajo, da ustanovimo neodvisen organ za to področje. Le kako so jih Danci in Švedi, ki spoštujejo njihove standarde prepričali, da takšne organe imajo, in sicer policijo in tožilstvo. Četrta skupina držav pa je tista, kjer imajo podobno samostojne organe, kot je naša Komisija za preprečevanje korupcije, take države so: Albanija, Hrvaška, Latvija, Makedonija in seveda Slovenija. Toda ne s takšnimi pooblastili kot jih ima naša KPK.Toliko torej o tem vsemogočnem repenčenju in velezveličavnosti Klemenčičeve KPK. Za uspešen boj proti korupciji potrebujemo dobre kriminaliste in tožilce, ter v realnem času delujoča sodišča. Nepotrebujemo pa nobenega Klemenčiča, Praprotnika in podobnih navideznih neodvisnežev. Tako je v tistih delih Evrope, kjer je najmanj korupcije.