Dr. Vinko Gorenak: »Izjemna politična prepletenost in spolitiziranost vodstva KPK«
ponedeljek, 24. 3. 2014Dopolnilno obrazložitev predloga sklepa je na seji predstavil poslanec SDS dr. Vinko Gorenaku.
DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. V preteklih dneh po imenovanju vodstva Komisije za preprečevanje korupcije je pravzaprav v vseh porah družbenega življenja završalo, kaj se dogaja okoli imenovanja vodstva Komisije za preprečevanje korupcije. Praktično ni bilo niti politične stranke v Državnem zboru, ki ne bi kritizirala to imenovanje, razen seveda Pozitivne Slovenije. Nastalo je temeljno vprašanje, kaj sedaj. In ta »kaj sedaj« skušamo dati odgovor tudi predlagatelji. Skratka, skušamo najti rešitve, kako iz zagate v kateri pravzaprav smo se znašli po imenovanju vodstva Komisije za preprečevanje korupcije. Je pa treba takoj v uvodu povedati eno stvar. Danes je ali pa, v preteklem tednu, preteklih dneh je bil temeljni problem Boris Štefanec, neznana oseba iz okolice Murske Sobote, ki je prišla na čelo Komisije za preprečevanje korupcije in njen glavni očitek tej je bil, da je bil član Pozitivne Slovenije. Več ali manj lahko verjamemo kolegom iz Pozitivne Slovenije, da je bil nek neviden ali neopazen član te stranke. To je bil torej daleč največji problem te države. Toda, gospe in gospodje, zakaj leta 2004 ni bilo nobenega problema? In zakaj leta 2011 ni bilo nobenega problema? Leta 2011 ali 2010, kdaj že, je prišel na čelo Komisije za preprečevanje korupcije gospod Goran Klemenčič. Formalno res ni imel članske izkaznice katerekoli politične stranke, vendar njegovo desetletno delovanje ob ministrici Kresalovi, ki je bila takrat predsednica ene od političnih strank, on je bil njen državni sekretar, pa vse nazaj bi lahko naštevali do leta 1999, ko smo zaznali njegova prva politična, bom rekel, prve politične aktivnosti. On je bil prvovrstni politik leve politične opcije. In takrat nihče v tej državi ni delal nobenega problema. Temu bi lahko rekli čisto preprosto sprenevedanje slovenske politike. On je bil, vsaj kar se tiče naše ocene, bistveno večji politični problem, kot je gospod Štefanec. To seveda ne pomeni, da gospoda Štefaneca zagovarjamo, daleč od tega. Menimo, da je bilo veliko več bolj primernih kandidatov, pa vendarle. Nekaj podobnega velja za gospoda Kosa. Tudi on formalno ni bil član kakšne politične stranke, pa njegov podpis najdete pod mnogimi, mnogimi dopisi, sklepi, priporočili ali kaj že, Liberalne akademije. Vemo pa, kam je ta inštitucija sodila.
Kakšne rešitve ponujamo? Treba je zelo jasno povedati, da je v zvezi z zadnjimi dogodki, da so zelo nazorno pokazali tudi širši javnosti, ki teh stvari ne spremlja, da gre za izjemno politično prepletenost in spolitiziranost vodstva protikorupcijske komisije. Naj skušam v zvezi s tem povedati naše tri predloge ali pa nekaj osnovnih dejstev. Prvo dejstvo je to, da so politične stranke tranzicijske levice vseskozi od imenovanja prvega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije, pa do sedanjega dosledno skrbele, da na to mesto pridejo njej lojalni ljudje, to, kar se je obrnilo nekoliko drugače.
Drugo dejstvo je to, da so vse Komisije za preprečevanje korupcije do zdaj vračale usluge eni politični opciji, torej levi politični opciji, z obravnavanjem ljudi na skrajno selektiven način o čimer bomo govoril kasneje. Obstaja pa seveda še eno dejstvo, ki je mogoče najpomembnejše; slovenska javnost seveda ne ve tega. Slovenska javnost ali pa večinsko meni, da je Komisija za preprečevanje korupcije še edini organ v tej državi, ki resno obravnava korupcijo. Vendar je potrebno slovenski javnosti zelo jasno povedati, Evropa Komisije za preprečevanje korupcije ne pozna. Ponovno ponavljam, nobena država Evropske unije, razen Hrvaške, Slovenije in Latvije komisije v takšni sestavi ne pozna. Bom kasneje obrazložil kaj poznajo države Evropske unije.
Mi smo predlagali vrsto sklepov, predvsem smo predlagali tri sklepe, kolikor vem, na odboru niso bili sprejeti vendar bom o njih govoril lahko še kasneje, odnosno bo iz konteksta zadeva precej razvidna.
Naj v nadaljevanju skušam razložiti tisto prvo dejstvo, ko sem rekel, da Komisija za preprečevanje korupcije vseskozi pravzaprav plačuje politično, svoje izvolitve politično plačuje tistim, ki so jo postavili na to mesto. Poglejte, bom kar zadnjo komisijo, ker je bolj aktualna, lahko pa bi posegel tudi dlje nazaj. Mag. Goran Klemenčič, kot predsednik dosedanje Komisije za preprečevanje korupcije je bil udeležen pri najemu stavbe NPU, zaradi katerega danes poteka predkazenski postopek, zoper takratnega generalnega sekretarja, gospoda Laha. Gospod Goran Klemenčič pa je bil nadzornik, poudarjam, nadzornik tistih, ki so najemali NPU. Ko je videl, da je začelo goreti po nogami je odšel. Vnaprej je bilo jasno, v časopisih ste lahko prebrali mesec in pol ali dva prej, kam bo šel in da bo postal predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, to se je tudi zgodilo.
Preden je torej odšel iz mesta državnega sekretarja je bilo jasno po poročanju medijev, kaj bo postal, to je predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. Kaj je počel leto dni? Nič. Leto dni je tiste številke, ki jih je na pamet poznal, premetaval in ni mogel ugotoviti kakšne korupcije, ni šlo. Čakal je na Računsko sodišče, šele potem je izustil, da je v temu primeru šlo za korupcijo, govorim torej o stavbi NPU.
Najraje bi spustil famozno poročilo iz 8. januarja lanskega leta, ki se tiče predvsem predsednikov strank, naj pa vendarle zgolj na načelni ravni omenim nekaj dejstev. Vsi predsedniki strank razen gospoda Janše in Jankovića so zadovoljivo pojasnili premoženje. Kaj je to zadovoljivo ve samo gospod Klemenčič, tega pojma v zakonu ni. Tega pojma v zakonu ni.
Eden od predsednikov strank, to je sedanji predsednik države, ni bil povabljen niti na pogovor, da bi pojasnjeval svoje premoženje. Pri vseh ostalih je bilo torej zadovoljivo pojasnjeno, tako kot kaže tudi pri kakšnem drugem primeru, kaj pa je bilo pri teh dveh predsednikih strank? Tudi tukaj je naredil selektivno uslugo, kot se temu reče, preveril je premoženje v višini deset tisoč evrov, kar je tudi zakonska norma, to je veljalo predvsem za gospoda Jankovića, pri Janši smo šli pa do osem evrov za telefonske račune. Ali do plačila tehničnega pregleda vozila, leta 2004, če želite, ki je stal takrat ne vem koliko tolarjev. Popolnoma selektivni kriterij.
Tudi zadeva v zvezi z letalskimi kartami, verjamem, da bo o tem danes še govora in je ni mogoče, ko smo mi zahtevo pisali seveda niso bile znane te stvari, ki so v javnosti danes poznane. Takrat pa še niso bile, zato v zahtevi tudi zelo jasno piše, da ni odločil.
Če pogledamo, če grem tudi na svoj primer, na referendumske podpise, poglejte kakšna selektivnost tega gospoda, dvainštirideset ur, odnosno mislim da oseminštirideset ur potovanja podpisov z državnega zbora do mene ni problematično, ni bilo problematično. Štiriindvajset ur potovanja odgovora nazaj je bilo pa koruptivno ravnanje in potrebno opravičilo javnosti. Se pravi, absolutna pristranskost predsednika. Če grem naprej, saj javnosti je več ali manj znano, kakšen problem je bil okoli zaposlitev sina gospoda Tanka in hčere gospa Janše, v nekem podjetju, ki sploh ni v državni lasti, oziroma ki večinsko ni v državni lasti. To je bila korupcija.
Pojdimo naprej. Selektivnost. Kaj pa zaposlitev gospoda Masleše na sodišču? To ni bila korupcija. Zaposlitev sina gospoda Masleše ni bila korupcija, ker pač tega ni preverjal. In zadeve so preprosto takšne, če jih zdaj plastično povemo in nekoliko banaliziramo, kot da imamo opravka z neko gostilno, v katero gostilničar vabi goste po svojem preudarku, jim postreže po svojem preudarku, kaj bo kdo jedel in na koncu odloči, kdo bo še plačal. Vidite, tako približno deluje ta komisija zdaj. Enako velja pri zaposlitvah hčera gospoda Türka, gospoda Kučana in poslovanje njegove hčere z mestno občino Ljubljana, to se pač ne preverja, in zato to ni korupcija.
Kar pa se tiče ostalih zadev, je pa treba reči še naslednje. No, seveda, značilen primer je tudi gospod Stepišnik s 348 tisoč evri, svojemu lastnemu podjetju, svojemu lastnemu podjetju, to ni korupcija po mnenju gospoda Klemenčiča. Jaz menim, da je s tem utemeljitev dosti dobro podana, da ta komisija dela selektivno in da pravzaprav plačuje usluge tistim, ki so jo tja postavili.
Če nadaljujem naprej in je treba reči, da nobena država v Evropski uniji, niti Hrvaška kot članica ali Latvija, če želite, ne pozna v svoji zakonodaji terminov, kot so: obstaja tveganje korupcije, možnost sistemske korupcije, korupcijsko tveganje, dejanje ima znanje koruptivnega ravnanja, ni zadovoljivo pojasnil. To so v bistvu absolutne floskule, ki so svetlobna leta daleč od korupcije, tiste prave, ki jo preganja policija oziroma tožilstvo, v končni fazi sodstvo. Zelo jasno je treba povedati, da je percepcija slovenske javnosti relativno jasna, ampak to je zaradi poročanja medijev, da je komisija za preprečevanje korupcije še edina na tem svetu oziroma edina v tej državi, malodane božanstvo, ki kaj počne proti korupciji, vsi ostali ne delajo pa nič. Treba pa je nekaj reči, jaz sem to rekel že par let nazaj, verjetno je gospod Klemenčič kakšno tožbo vložil, za kar še ne vem, da je komisija za preprečevanje korupcije poštni nabiralnik, kamor se mečejo anonimke ali pa podpisana pisma in iz tega nabiralnika ti gospodje nesejo pošto na policijo. Na policiji pa 95% vržejo v koš za smeti, ker ni sumov kaznivih dejanj, v sodelovanju s tožilci, da ne bo kdo kaj mislil, šele 5% stvari pa predajajo naprej pravosodni veji oblasti. To je pač fiktivno, da komisija za preprečevanje korupcije je ne vem kako uspešna. Ni. Ker to tudi ni njena naloga pregon korupcije. Pregon korupcije je naloga policije, tožilstva in sodstva.
Zdaj, kar se tiče Evrope povejmo še naslednje. V prvi skupini držav, kjer pozna, Evropa pozna eno skupino držav, kjer so posvetovalna telesa neprofesionalnega značaja. Takšne države so: Andora, Armenija, Ciper, Gruzija, Nemčija, Slovaška. Nadalje poznajo v državah Evropske unije službe, relativno samostojne službe, ki so profesionalne, vendar delujejo v okviru pravosodnega ali notranjega ministrstva in se ukvarjajo s preventivo na področju korupcije. Takšne države so: Avstrija, Belgija, Estonija, Islandija, Italija, Norveška, Romunija, Švica, Združeno kraljestvo. Naprej, tretja skupina držav je pa tista kjer nimajo nič. Nič. Nobenih služb za preprečevanje korupcije, imajo pa dobro policijo, tožilstvo in sodstvo. In glej si ga zlomka. Med njih sodita Danska in Švedska, tam pa je najmanj korupcije, kot veste. Slovenija je bila daleč najboljša, je imela daleč najboljše stanje na področju koruptivnosti takrat, ko te komisije ni imela. Vsako leto z obstojem te komisije je pa stanje slabše. Kaj torej mi predlagamo, da skušam to na kratko povzeti. Predlagamo prvič, da se vse represivne naloge, ki jih ima Komisija za preprečevanje korupcije, kar zahtevajo tudi nekateri profesorji, ki se s tem ukvarjajo, recimo dr. Dobovšek, skoncentrira v okviru policije in tožilstva in da komisija tovrstnih pooblastil nima.
Drugič, da se premoženje, nadzor premoženja funkcionarjev prenese na Računsko sodišče, kar smo že predlagali. In tretjič, da nastane iz Komisije za preprečevanje korupcije neka organizacijska enota, ki je lahko samostojna, lahko pa je sestavni del notranjega ministrstva in se ukvarja s preventivo na tem področju. Tako, kot je bil supervizor, ki je bil odličen. Več v nadaljevanju. Hvala.