Dr. Verica Trstenjak: Tujina se čudi težnjam in nostalgiji po bivšem sistemu

V nadaljevanju objavljamo nagovor  prof. dr. Verice Trstenjak, nekdanje generalne pravobranilke na Sodišču Evropske unije, profesorice Univerze na Dunaju in znanstvenice Max Planck Institut Luxemburg, ki ga je imela na XVI. Vseslovenskem srečanju, ki je potekalo v Državnem zboru, 30. junija 2016.

Velja govorjena beseda!

Ljuba domovina, spoštovane in drage Slovenke in Slovenci, spoštovani visoki gostje!

 Domovina je ena, nam vsem dodeljena … (O. Župančič)

V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim ob tem svečanem dogodku. Spregovoriti ob vseslovenskem srečanju, in to ob 25. rojstnem dnevu svoje države,  je enkratna priložnost v svetovnem merilu. Koliko državljanov na svetu pa se lahko pohvali, da ima tako mlado državo? Mladost, ki nam jo ponuja, nam mora pomeniti prednost, kar nas veže k odgovornosti, da za njo skrbimo, zanjo nekaj storimo, jo spoštujemo. Kot bi rekel Kennedy: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina, vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.« Imamo ne samo svojo državo, imamo prekrasno domovino. Dobili smo jo po stoletnih sanjah naših prednikov. A smo jo dobili prehitro, da z njo ravnamo tako neodgovorno in včasih nespoštljivo in nedržavotvorno? Imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, domovino, ki ima vse: morje, Alpe, doline, ki ima sonce in dež, sneg in veter, ki ima izredno geografsko lego, prleške griče, Kras in burjo, morje, soline in galebe, pšenična polja in vinograde, pa slovenski jezik z dvojino … Imamo odlične znanstvenike, inovatorje, športnike, kulturnike, ki ime Slovenije plemenitijo v svetu. Žal nimamo odličnih politikov oziroma vsaj v zadnjih letih in trenutno niso aktivni.

Te dni slavi naša domovina. O slavljencu se praviloma govori le dobro. To velja tudi za našo domovino. A na našo domovino vplivajo, vodijo ali se drugače z njo ukvarjajo osebe, ki zaslužijo tudi kritiko. In na napake je treba opozoriti, sicer se zadeve nikoli ne izboljšajo. In to je naloga nas intelektualcev.

V tujini sem že več kot 12 let, pa tudi pred tem sem bila v več državah, tako da že dolgo Slovenija zame ni le moja država, je in bo vedno moja in edina domovina. In zato pojem domovina čutim tudi čustveno, ker mi je domovina res nekaj, kamor se rada vračam. Je beseda, ob kateri začutiš toplino, kot takrat, ko govoriš o svoji družini, otroku, materi, očetu.

Seveda je veliko stvari, ki ne potekajo tako, kot smo si želeli. A tega ni naredila domovina sama, ampak tisti, ki jo usmerjajo, vodijo,  torej posredno tudi mi, ki jih izvolimo. Kot pravnica bom izpostavila nekatere pravne elemente. A uvodoma naj poudarim, da vidim večji problem kot ekonomsko krizo v Sloveniji, drugo vrsto krize oz. kriz:  kriza pravne države, kriza vrednot, kriza samozavesti, … Ali je pravna država na tisti ravni, kot bi morala biti? Ali je politična in medijska kultura takšna, kot naj bi jo moderna srednjeevropska država v tem stoletju imela? Ali je sodstvo dovolj učinkovito, da lahko zagotavlja pravno varnost, sojenje v razumnem roku, enakost pred zakonom, nepristranost, zakonitost in pravičnost?  Ali državljani zaupamo v sodne postopke? Ali nismo priča zlorabam prava in razpadu vrednot? Zlorabam prava s strani tistih, ki imajo moč, moč tudi, da najamejo odvetnike, da s proceduralnimi predlogi (in zakonodaja to omogoča) izigravajo zakon. In učinkovitost. Imamo veliko odličnih sodnikov in sodnih postopkov, ki so vzorno končani. A na drugi strani: kako lahko zadeva zastara, in to še kazenska (!), ker je sodnik na dopustu? Ali kako se lahko sodnik javno pristransko izraža glede strank v sodnih postopkih in kolegi tega ne kritizirajo?

In rabimo tudi učinkovito javno upravo (ne da je treba npr. za 4-urno zaposlitev v gospodinjstvu izpolniti skoraj 10-krat več podatkov kot v Luksemburgu). Ali da me uradnik pošilja od uradnika do uradnika, le da mu ni treba rešiti problema. Sindikati niso le zaradi plač, so tudi zaradi kvalitete dela. Ker le, če je kvaliteta dela dobra, so lahko tudi plače dobre.  Rabimo inšpekcijske službe, ki ne bodo le obstajale, ampak delovale in dosledno spoštovale načelo enakosti pred zakonom. Vse to namreč nima vpliva le na vsakodnevno življenje državljanov, ampak pomeni tudi konkurenčno prednost za gospodarstvo v primerjavi z drugimi državami.

Nadalje: kako lahko podjetja ne plačujejo obveznih socialnih in zdravstvenih dajatev in se nič ne zgodi? Kdo bo še zaupal v poslovanje z našimi podjetji? Ali vsi plačujemo davke? Ustvariti in vzpostaviti je treba pravni sistem, ki v praksi tudi deluje in učinkovito pravosodje. Za to bodo potrebne tudi spremembe zakonodaje, posebej procesne. Zaskrbljujoče je dejstvo, da vsi ljudje v plačevanju davkov ne vidijo kraje, ampak star rek »znajdi se« (»snadzi se«) . A to nas vodi na pot Grčije oziroma finančnega bankrota.

Rabimo tudi neodvisne medije, ki poročajo objektivno, kritično, a tudi pohvalno, če je treba, realno in … In tudi mediji morajo  prevzeti odgovornost za morebitno neobjektivno in tendenciozno poročanje.

Mladi v Sloveniji morajo imeti prihodnost, morajo jo videti in morajo jo dobiti. Da mladi odhajajo v tujino ni največji problem. A žalostno je, da gredo najboljši, ker imajo možnost zaposlitve v tujini. Problem je, da jim ne omogočimo, da se vrnejo. Z dodatnimi znanji in izkušnjami. Zato, ker veljajo merila zaposlovanja po sorodstvenih povezavah, po poznanstvih. Politiki, ki pred volitvami obljubljajo, da bodo prekinili to slovensko posebnost, po volitvah pa zaposlujejo brez upoštevanja strokovnih kriterijev, si ne zaslužijo mesta v slovenski politiki. Spadajo na smetišče, kamor jih lahko umestijo le državljanke in državljani Slovenije.

Ekonomski vidik, odnos do bivše Jugoslavije, kaj vse smo dosegli

Smo v času globalne  ekonomske krize, ki se odraža tudi  v Sloveniji.  Vidim, da je nekatere  stvari res treba spremeniti. Vendar je veliko stvari tudi dobrih, pa jih vseeno kritiziramo.  Smo v eni najbolj varnih držav na svetu. Nadalje:  Živimo v eni bogatejših držav na svetu (IMF –Mednarodni denarni sklad nas v zadnjih letih  uvrsca med 35-40 mesto),  v povprečju v EU.

Še nekaj bi rada poudarila. Tujina – in seveda tudi jaz – se čudi težnjam in želji oz. nostalgiji pa bivšem sistemu, po totalitarnem komunističnem sistemu in tudi po bivši Jugoslaviji.  Zakaj? Ker bivši sistem ni pomenil le, da ni bilo demokracije, pravne države in človekovih pravic. Bivši sistem je temeljil tudi  na nerealnem gospodarskem sistemu, kjer je bil prihodek na prebivalca med nižjimi na svetu.  Inflacija je bila vec kot 100 %. A se zavedamo, da smo imeli jugoslovanski dinar, ki ni bil skoraj ničvreden? Da smo imeli bankovec za en milijon, a minimalna plača je bila okrog 30 evrov (po podatkih statističnega urada).  Ko sem leta 1990 na Norveškem bila na magistrskem študiju, sem izgubila bankovec za 100000 jugoslovanskih dinarjev. Poklical me je en ameriški študent  in mi dejal, da sem izgubila nekaj dragocena in me poklical na univerzo. Ko mi je pokazal moj bankovec, sem se le zasmejala in dejala: obdrži za spomin, ni nič vredno.  Čakali smo v vrstah  na banki ob 8h, da smo plačo zamenjali v tujo valuto, ker je bil jugoslovanski denar drug dan manj vreden in zamenjali v denar, ki je bil nekaj vreden in v katerega smo zaupali: takrat nemška marka. Če se primerjamo npr. s Srbijo je razlika v plačah danes precej večja, kot je bila pred osamsvojitvijo. Zato nam v Jugoslaviji ne bi bilo nič bolje. To morajo vedeti mlade generacije. Le če bo realno prikazano, kaj smo v zadnjih 25 letih vseeno uspeli, bomo  z našo domovino zadovoljni. Res pa v primerjavi z nekaterimi drugimi bivšimi socialističnimi državami nismo napredovali dovolj oziroma bi lahko še več. Posebej težko mi je, ko berem o revščini, socialnih problemih v Sloveniji. A morate vedeti, da idealno ni nikjer. Tudi v Nemčiji, ki se smatra kot gospodarska velesila,  so npr. zaradi neplačanih računov izklopili elektriko 300.000 gospodinjstvom, kar pomeni, da je prizadetih 800000 oseb. (vir: theinteligence.de) Zato se moramo truditi, da pri nas odpravimo te pomanjklivosti v sistemu, ki nekaterim ljudem ne omogočajo dostojnega življenja.

Vsi kritiziramo npr. zdravstvo in socialo. A pogosto neupravičeno. Če primerjam z več državami, v katerih sem živela, so povsod čakalne vrste v zdravstvu (govoriti pred volitvami, da čakalnih vrst v zdravstvu ne bo, je nerealno). Tudi v Luksemburgu, najbogatejši državi v EU, so čakalne vrste v zdravstvu. Tudi v Avstriji.  A vprašanje v Sloveniji je, ali so predolge? Ali so res povsod potrebne? Kakšna je organizacija in odgovornost v zdravstvu?  Ali je korupcija v zdravstvu ustrezno preganjana in kaznovana? Imamo številne odlične zdravnike, ki uživajo ugled ne le doma, tudi v svetu, pa velikokrat izgubljajo energijo z organizacijskimi zadevami. Ali je zdravstvo finančno ustrezno organizirano? Nikjer na svetu ni vse zastonj. Npr. v Avstriji, ki jo radi dajemo za zgled, se za vsak recept, tudi za otroka, plača 5,5 evrov.  V veliko tujih državah z uspešnim zdravstvenim sistemom obstaja močno in učinkovito  zasebno zdravstvo, kjer se delno plačuje prav tako iz zavarovalnic, in bolnik sam ne plačuje, četudi gre k zasebniku … A seveda je tudi tu potreben nadzor. Imamo še vedno zelo visoke socialne standarde (npr. možnost bolniškega, porodniškega dopusta). V tujini je lahko ženska ponekod na porodniškem dopustu le 5 mesecev (npr. Luksemburg, zaposleni v EU), bolniških dopustov staršev za otroke skoraj ni. Kaj storiti, če se to zlorablja? Rešitev ni, da se v primeru zlorab socialne ugodnosti ukinejo, ampak da se sistem ugodnosti nadzira in zlorabe sankcionira.  Ustvariti moramo zaupanje v pravo in državne institucije ter zagotoviti, da delujejo tako, da se stanje, kot je sedaj, ne bo ponovilo. In tega stanja niso povzročili delavci v gradbenih podjetjih, ki so šla v stečaj. Realnost: tajkunske zgodbe, stečaji in hkrati by-pass podjetja in podobno. Povezave raznih t.i. političnih elit, državnih bank in posameznikov. Vsi so iskali le svoj dobiček, vsak na svojem področju. A iskati dobiček ni prepovedano. Vendar, ali res s svojim poštenim delom, znanjem in izkušnjami ter v skladu s pravnimi normami? Ali z vezami, poznanstvi, političnimi spregami? Kje je pravna odgovornost, enakost pred zakonom za vse, odgovarjanje za kazniva dejanja (seveda, ko so dokazana). Tudi v tujini se dogajajo zlorabe in prevare, a ljudje zanje odgovarjajo in sledijo sankcije.

Kakšen bo naš ugled v tujini, če kazenski postopki ne bodo vodili k rezultatom, h katerim bi morali? Taka dejanja odražajo našo pravno državo v tujini, saj smo v EU s primerljivi pravnimi standardi in normami.  Korupcija je ne le kaznivo dejanje, mora biti v družbi tudi moralno zavrženo dejanje. Pravičnost in poštenost naj bosta vodilo. A ne kot uravnilovka, da bi vsi imeli enako. To ni realno. In tega nikjer na svetu v modernih državah ni. Mogoče v Severni Koreji. A tisti, ki ima več, in je to zaslužil pošteno z delom in znanjem, plača več davkov, plača več socialnih in drugih dajatev. To je moderna, socialna pravičnost. In moderna država brez državnih bank, ki jih le dokapitaliziramo. Ne dokapitalizira jih država, ampak spet slovenski davkoplačevalci. Vprašati se moramo npr. kaj sem moral do sedaj plačevati za npr. banko Unicredit in kaj za NLB? Unicredit plačuje davke Sloveniji in nas nič ne stane

K pozitivnemu

A poglejmo, kaj vse smo dosegli. Povprečna plača oziroma takrat dohodek pred osamosvojitvijo je bil veliko nižji.  Če odmislimo najpomembnejse dejstvo, da imamo demokracijo in ne več totalitarnega sistema, da imamo človekove pravice (ki so res včasih kršene, a veliko manjkrat kot pred 30 leti),  moramo vseeno priznati tudi, da na splošno živimo veliko bolje.  A naša odgovornost danes je, da s spoštovanjem prava, s  pridnostjo in odgovornostjo,  tudi z doslednim plačevanjem davkov,  omogočimo, da se domovina ponovno razcveti. In da hkrati odstranimo plevel, ki si uspešno utira pot med našo pšenico! Bodimo ponovno enotni, ko gre za našo domovino. Evropska unija – EU, naša širša država, sama preživlja globoko politično krizo. A ne smemo pozabiti, da je EU bila ustanovljena kot zaščitnica in varuh miru … In da nam EU zagotavlja mir, olajša nam ekonomsko sodelovanje, mi smo pa sami odgovorni za blogostanje, za plačevanje davkov, za  ugled domovine …  Naravne lepote so bile podarjene, drugo pa moramo poskrbeti sami … Tega nam ne bo dal nekdo od zunaj. Prisilimo politike, da delajo za dobro države in drzavljanov, ne za svoje dobro in dobro svoje stranke.

Komu zaupamo vrhunske državniške naloge? Sposobnim strokovnjakom.  Ljudem visokih etičnih kvalitet in in moralnega čuta! In če bi še dodali po Pitamicu: Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas! Ljudem, ki nas nekaj tednov po volitvah ne izdajo, ki ne, da se ne držijo obljub, ne spoštujejo svojega programa, ampak kršijo moralne in etične norme, včasih celo pravne. A tu gre za odnos politika do sodržavljana. Ne za odnos do neke abstraktne institucije! In gre za odnos do države, do domovine.

Domovino imamo. Državo imamo, rabimo še ustrezne voditelje. Voditelje, ki bodo državniki, ne politiki. Voditelje, ki bodo kot državniki videli interes države, ne pa voditelje-politike, ki vidijo le interes stranke in kako priti in se obdržati na oblasti. Voditelje, ki se bodo z vrednostnim sistemom znali opredeliti tako do preteklosti (tudi ta je del naše zgodovine), vendar bodo hkrati trezno ocenili tudi sedanjost in imeli sposobnost uresničiti programe za boljšo prihodnost.

Sama se nameravam vrniti v Slovenijo. Ne zato, ker ne bi imela ponudb iz tujine, ampak zato, ker imam Slovenijo rada, ker verjamem v Slovenijo, ker verjamem v prihodnost… Ker je tu že sedaj lepo, a se tega premalo zavedamo. Vsi si moramo prizadevati, da nam bo še lepse, za nas, naše otroke in naše zanamce. Hoditi moramo v isto smer. Če eni gredo na sever, eni na jug, bomo vedno na mestu. Moramo dalje graditi, ne rušiti. Graditi mostove, ne zidov.

Le tako bomo lahko druga Švica. To smo še vedno lahko. A  tudi v Švici vam vse ne bi bilo všeč. S ponosom izobesimo slovensko zastavo in se veselimo praznika naše domovine. Ne, ker je prost dan, ker je praznik naše domovine. Naj nam lastna država nikoli ne bo nekaj samoumevnega. Bodimo kot ob osamosvojitvi: ENOTNI, POGUMNI, MODRI, SAMOZAVESTNI IN ODLOČNI!

Zato verjamem, da je posejano seme za Slovenijo padlo na plodovita tla in da bo dobra žetev. Če bi sledili sejalcu iz svetega pisma, naj semena ne padejo mimo plodovitih tal, prav tako ne na kamnita tla, naj ne padejo med trnje. Naj padejo na dobro zemljo in obrodijo sad! Naj bo to trideseterni, šestdeseterni, stoterni sad.

DOMOVINA JE ENA, NAM VSEM DODELJENA (kot je zapisal že Oton Župančič).

Naj nas naša domovina združuje in ne razdvaja.

RADA TE IMAM SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA.

Foto: Barbara Žejavac, Državni zbor