Dr. Vasko Simoniti: Sedaj je veliko bolj jasno, kot je bilo pred leti, da so mediji pristransko izostreni

Celoten intervju z dr. Vaskom Simonitijem je lahko preberete v tedniku Demokracija, ki je izšel 7. februarja 2018. Z njim se je pogovarjala Petra Janša.

Dr. Vasko Simoniti se je v začetku dotaknil nekaterih problemov, pred katerimi se je znašla Evropska unija in nanje po njegovem nikakor ni bila pripravljena in še vedno tudi ni našla ustreznih odgovorov. Izpostavil je naval migrantov, brexit, ustavitev približevanja Rusije Evropi. Za ideje, da bi tesneje povezali med seboj države sredozemskega bazena, pa je po njegovem povsem usahnila. »V Evropski uniji, kjer se je pred skoraj tremi desetletji s padcem berlinskega zidu podrla ideološka pregrada, pa sta se v zadnjih letih z migrantsko krizo močno povečali premoženjska in kulturno-civilizacijska pregrada. Imigrantski tempo, ki gaje diktirala Nemčija, je povzročil ogromno nezadovoljstva med nekaterimi članicami,« poudarja Vasko Simoniti, ki še opozarja, da Evropa nima nikakršne populacijske politike.

Pot evropskega združevanja po drugi svetovni vojni in to po mirni poti med sicer stoletnimi rivali, blaginjo ter blaginjo, ki je bila s tem dosežena, Simoniti označuje za zgodovinski uspeh demokratične Evrope in tudi izjemen uspeh Slovenije kot samostojne demokratične države. »Tega se v Evropi in v Sloveniji preprosto premalo zavedamo. In tega ne znamo braniti niti širiti v pozitivni meri in smeri,« pravi Simoniti in dodaja, da se Evropa zdaj navznoter krha, ogrožena od zunaj mora ostali povezana, zavezana izročilom evropske demokracije in naslonjena na močno vojaško zavezništvo NATO.

Za aktualno slovensko vlado Simoniti pravi, da se ne spomni, kaj je naredila, razen da je kadrovala. Pravega kritičnega odziva na početje vlade Mira Cerarja pa v večinsko pristranski medijski krajini ni bilo, razen nekaterih omemb. »Nova Ljubljanska banko ostaja finančno napajališče za neuspešne gospodarske projekte, tuja omembe vredna investicija, ki jo je izdatno finančno podprla tudi sama vlada, je postavitev nove avtomobilske lakirnice na kmetijskem vodnem rezervatu, deloma se je zmanjšala nezaposlenost na račun pretiranega zaposlovanja v javnem sektorju, res odmeven pa je bil v mandatu Mira Cerarja požar v tovarni Kemis, ki je pomenil za tamkajšnje okolje veliko ekološko nesrečo,« izpostavlja.

Minister za kulturo v prvi Janševi vladi spremlja delo svojih naslednikov. »Kot je običajno v kulturniški sferi, prizadeta kulturniška javnost nikomur od ministrov za kulturo ne prizanaša z izdatno kritiko. Toda minister Peršak je bil kritike deležen precej upravičeno. Gre namreč za človeka, ki je politično izjemno ambiciozen. V politiki je navzoč že skoraj trideset let. Toda kjerkoli je dobil v tem času operativno nalogo, je bil tam za to, da se ni nič spremenilo, stvarno pa le malo storilo,« opaža Simoniti, ki pravi da se je minister zapletel v vrtiljak obljub, načrtov in sistemskih sprememb.

Za osrednje dnevne časopise Vasko Simoniti pravi, da jih je prenehal brati, ker ga preprosto osebna mnenja novinarjev ne zanimajo. »Pravih informacij, na podlagi katerih si bralec ustvari lastno mnenje, v teh naših časnikih ni. TV Slovenija gledam in pristranskost, ki je v programih večkrat tudi precej očitna in moteče opazna, človek lahko hitreje nevtralizira s spremembo kanala,« je dejal. Ob tem še pristavi, da je sedaj veliko bolj jasno, kot je bilo pred leti, da so mediji pristransko izostreni, da jim manjka pošten odnos do bralca in gledalca.

O knjigi z naslovom Pravi obraz Zdenka Roterja pravi, da je obupna. Danes se ne da več zanikati udbovskih zločinov. A on piše na način, kot da nam »iskreno« odkriva nekaj povsem novega, čeprav dejansko ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že povedano in zapisano drugje. Seveda ne pozabi povedati, da on s tem ni imel nič, da ni bil nikjer zraven in da ni nič vedel in nič videl. Vse so mu kasneje povedali drugi – njegovi nekdanji sodelavci. On skratka ni bil nikoli zraven pri hudih stvareh, nikoli ni naredil nič hudega, pravzaprav sploh ne izvemo, kaj je točno delal ne kot udbovski zasledovalec, ne kot udbovski zasliševalec in ne kot udbovski naredbodajalec, ki je napredoval vse do šefa ljubljanske Udbe. Zdenko Roter se hoče prikazati kot dober udbovec.

Za novi Demos pravi, da »pogrevati stare jedi ni dobro, oziroma ne verjamem, da je mogoče posneti vzorec, ki je bil takrat uspešen.« Vsekakor pa bi bilo pametno, da se desni politični pol tesneje med seboj poveže, uredi medsebojne stvari in skuša sezidati hišo, ki bo omogočila, da bo v njej zaživela demokracija v polni meri. Za intelektualno generacijo, ki je odločilno prispevala k samostojnosti države, Simoniti meni, da nima zadostnega podmladka. »Mlada generacija iz intelektualnih vrst, ki bi se profesionalno politično angažirala oziroma bi političnemu aktivizmu posvetila del svojega prostega časa, je namreč številčno zelo skromna,« poudarja in našteje več vzrokov.

Predvsem je nekdanje »politične romantike«, vznesenosti in prepričanja, da gre za veliko stvar, že dolgo konec. Tako kot vsak poklic zahteva tudi politika profesionalce, ki poleg znanja premorejo še veliko potrpežljivosti, ki znajo ubirati taktiko pravih korakov, ki vedo, da pot ni premočrtna, ki so lojalni konceptualnim in idejnim premislekom stranke in je ne menjajo ob prvi »nezgodi« in ki so seveda svobodoljubni demokratični ljudje. »Pot v politiki je trnova in zelo negotova, pri nas, v majhnem prostoru z nerazvito demokratično izkušnjo, kjer še ni povsem doma resnična vera v demokracijo, pa še posebej,« pravi Simoniti, ob tem pa doda, da vendarle imamo nekaj mlajših neodvisnih, drznih in na določenih področjih dobro izobraženih ter strokovno verodostojnih posameznikov.

»Prešeren je bil svobodoljuben človek, bil je človek prostega duha, ki je s svojo pesniško genialnostjo presegel majhno provincialno slovensko okolje. Vztrajal je na svoji poti. Napisal je zelo malo, eno pesniško zbirko,« meni Vasko Simoniti in dodaja, da bi bilo dobro, da bi človek vsak dan prebral vsaj eno njegovo pesem, jo poskušal premisliti in ponotranjiti. S tem bi po eni strani potrdil svoje slovenstvo, po drugi pa stopil na pot duhovne širine in svetovljanstva.

Foto: Polona Avanzo – Demokracija