Dr. Vasko Simoniti: Pod krinko preganjanja t. i. sovražnega govora se želi spet uvesti režimsko cenzuro

V nadaljevanju objavljamo intervju z zgodovinarjem, ministrom za kulturo v času prve Janševe vlade, predsednikom odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS dr. Vaskom Simonitijem. Intervju je bil objavljen v reviji Demokracija, dne 2. januarja 2020, pogovarjal pa se je namestnik odgovornega urednika Metod Berlec.

Gospod Simoniti, pogovarjava se tik pred božičem, ko se spominjamo rojstva Odrešenika, hkrati pa dogajanja pred tridesetimi leti, ko smo lahko na televizijskih zaslonih spremljali padec romunskega komunističnega diktatorja Nicolaea Ceaușescuja. Slednjega so obsodili na hitrem sodišču in ga skupaj z ženo Eleno usmrtili prav na božični dan leta 1989. Nedvomno se je takrat v Evropi »v živo delala zgodovina«, kot radi rečemo …
V tistem letu se je zgostilo zgodovinsko dogajanje v Vzhodni Evropi za železno zaveso, kamor smo nedvomno spadali tudi mi. Seveda ne morem omeniti vseh usodnih dogodkov v tem letu, a v vseh državah Vzhodne Evrope je med ljudmi vrelo, v zraku so bila velika pričakovanja. Morda lahko izpostavim, tudi zaradi izjemne simbolne vrednosti, padec berlinskega zidu pa seveda usmrtitev romunskega diktatorja in njegove žene. Pri nas v Sloveniji so bile med drugim že spomladi  tega leta pomembne demonstracije zaradi vnovične aretacije Janeza Janše in razglasitev majniške deklaracije, ki je izražala zahtevo po samostojni suvereni državi in demokraciji. Povsod je torej šlo za svobodo. Šlo je za zahteve po oblikovanju svobodne demokracije, ki ne skuša tako kot predmoderna nesvobodna (ljudska) demokracija izničiti razlik v družbi, ampak omogoča njihovo izražanje. Božični čas, ki je za mnoge ljudi čas rojstva, upanja, zanikanja teme in končnosti, je bil tistega leta tudi napoved velikega pričakovanja. Vzniknila je namreč priložnost, da ponižani in poteptani del Evrope zaživi v demokraciji.

Konec leta 1989, po nastanku Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS in v začetku leta 1990, ko je postalo jasno, da ima slovenska demokratična alternativa realno možnost za zmago na prvih demokratičnih volitvah na Slovenskem po drugi svetovni vojni, so slovenski »prenovljeni komunisti« na vsak način poskušali popraviti svoj ugled v javnosti. Tudi s teatralnim odhodom s XIV. kongresa ZKJ …
Kar se je dogajalo v letu 1989, še posebno v jesenskih mesecih s finalom božične revolucije v Romuniji, je komuniste pri nas preplašilo, a je izostrilo njihovo preračunljivost. Nekaj dni pred obračunom z diktatorjem v Romuniji so v Sloveniji komunisti organizirali svoj kongres, na katerem so »spoznali«, da niso več a priori vodilna sila, ki jim je dotlej seveda z nasiljem zagotavljala brezpogojno oblast. Potem je sledil kongres ZKJ, slovenska patetika na njem in v naslednjih letih ves oblastno zločinski ringelšpil v Jugoslaviji, za katerega so seveda povsem in v celoti odgovorni komunisti od Triglava do Vardarja. Med prvimi kolikor toliko demokratičnimi volitvami in plebiscitom v letu 1990 je verjetno vsem postalo jasno, da je razkroj Jugoslavije neizbežen navkljub številnim špekulantskim, baje intimnim, prepričanjem nekdanjih aparatčikov. Trdnejše pregrupiranje komunističnih oblastnikov po republikah, kar je bil sicer že dlje trajajoči proces, jim je predvsem narekoval obliko delovanja, da si zagotovijo še najprej zanesljiv obstoj in po možnosti vso oblast. Začeli so čistiti sledi svoje zločinske organizacije, odbirati in skrivati ter potem uničevati velik del arhivskega gradiva, poskrbeli so za ohranitev mreže tajne politične policije, se pobrigali za gospodarske kadre predvsem v tujini in seveda za velik del denarja itd.
 

Danes poskušajo udbomafijska postkomunistična omrežja v navezi z dominantnimi mediji zmanjšati ključno vlogo Demosa pri slovenski osamosvojitvi, češ da se je že pred njim partija pod vodstvom njenega zadnjega šefa Milana Kučana odločila za samostojno slovensko pot in da se je že Šinigojev Izvršni svet SRS pripravljal na osamosvojitev. Kako gledate na te poskuse sprevračanja zgodovinske resnice?
Kot čisto sprenevedanje. Ves čas v prejšnjem režimu je partija, vključno seveda z omenjenima, govorila o svobodi ter o bratstvu in enotnosti, česar seveda nikoli ni bilo. Socialistični režim je temeljil na populizmu, lažnih novicah, sovražnem govoru in sovražnih dejanjih. Temeljil je na vsem tistem, kar polnokrvni privrženci tega in takega sistema ter njihovi mentalni sorodniki danes radi očitajo drugim. Da so to počeli brez sramu in vsakršne odgovornosti, so si zapisali celo v ustavo, da lahko odstranijo vse, ki mislijo drugače kot oni sami. Samoupravni socializem je bil namreč še vedno določena oblika diktature proletariata in oni, komunisti, naj bi bili po zgodovinskem razvoju vodilna sila delavskega razreda. To in seveda temu primerna zakonodaja jim je omogočala, da so svojo oblastno laž z nasiljem vzdrževali. In ta dva tovariša, ki ju omenjate, dvomim, da sta kadarkoli predlagala, da se ustava ali na primer kazenska zakonodaja spremenita tako, da bi bile dosežene kakršnekoli spremembe v zvezi s samostojnostjo ali v zvezi s politično svobodo, vsaj do leta 1989 gotovo ne. Le zakaj so se potem šele v tem letu odpovedali tej znameniti oblastni prednosti in poslanstvu, ki ga je bila deležna samo njihova izjemna pamet? Morda so kdaj v kletnih prostorih CK o tem kaj rekli, tega ne vem, a če vendarle so, so to počeli z mislijo, da bodo ostali prednja četa napredka človeštva. Skratka, ti ljudje so bili predvsem nedemokrati, protidemokrati in nasilneži. Oni so ostali zavezani oblastni mentaliteti, ki se je pred mnogimi stoletji oblikovala tam nekje med Smederevsko Palanko in Susurlukom, in v vsakršna odstopanja od teh despotskih vzorcev, ki so jih tako prizadevno ponotranjili, so bila prisiljena. Vendarle pa je ob vsem tem pomembno to, da take neumnosti razširjajo določena omrežja samo za to, ker jih lahko. 

Ker ni bilo popolnega preloma, reza?
Ob prelomu iz nedemokratičnega režima  v demokratični sistem ni prišlo do tistega reza, ki bi priklical med tistimi, ki so bili prisiljeni sprejeti nov družbeni red, vsaj minimalni občutek odgovornosti. Še več, oblast se je večinoma ohranila v okviru nekdanjih oblastnikov ter njihovih krvnih in mentalnih sorodnikov, med ljudmi pa je še danes živo spoznanje, da obstaja velik prepad med deklariranimi načeli in resnico. Pisatelj Zorko Simčič je v nekem intervjuju dobro ugotovil, da ga je v samostojni Sloveniji »morda najbolj presenetilo spoznanje, da si po padcu komunističnega režima ljudje pravzaprav sploh ne želijo resnične svobode oziroma se je skoraj bojijo«. Občutek nesvobode oziroma nemoči, da je dejansko mogoče spremeniti stvarnost, žal še po tridesetih letih v dobršni meri izvira iz nepresežene mnogoplastne nesvobode v prejšnjem režimu.

No, eden od akterjev tega sprenevedanja je tudi dolgoletni Kučanov svetovalec Zdenko Roter, ki je pri 93 letih objavil zadnjo knjigo trilogije (Padle maske, Pravi obraz in Usodne prevare poražencev in zmagovalcev), v kateri je, predvsem v prvi knjigi, samorazkril delovanje  t. i. globoke države, te tako rekoč mafijske združbe. Nekako se zdi, da se le stežka poslavlja s tega sveta …
Bral sem prvi dve njegovi knjigi, v katerih prepoznavam predvsem mentaliteto človeka, ki mi je tuja. O tem sem pred časom že povedal, kar sem mislil. Sicer pa so za komuniste in njihove ideološke utemeljevalce značilne domišljavost, nadutost in samozavest, ki izvirajo iz tega, kar sem rekel v prejšnjem odgovoru. Ne nehajo se oglašati in ne nehajo soliti pameti drugim s svojimi idejami, ki so jih pretresli v ideološki zvarek, ki so ga želeli in ga še vedno želijo nekoliko prilagojenega, ali pa tudi ne, prodajati kot suho zlato. A ne gre za nič drugega kot za, kot bi rekli Rusi, kastrolno zlato, ali po »naše« ideološki trompetengold. Bistvo njihove ideologije namreč ostajata nestrpnost in prezir svobode. V tem so si povsem enaki s fašisti. Za doseganje svojih ciljev v prihodnosti pa se bodo, če bo le priložnost, lotili svojih sovražnikov bolj »človeško«, z represivno toleranco in s humanističnim terorjem.

Po drugi strani pa je bila na isti dan (11. 12. 2019), ko je Zdenko Roter v posebej izbrani ozki družbi članov Foruma 21 v Drami predstavljal svojo knjigo, v Cankarjevem domu v Ljubljani v veliko širši družbi predstavljena knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol. Ste knjigo že brali?
Knjige še nisem bral, sem bil pa na njeni predstavitvi. Avtor, njegovi založniki in recenzenti so prepričljivo osvetlili podobo časa med drugo svetovno vojno zlasti v Ljubljanski pokrajini. Pokazali so, da je proces tistega, kar je veljalo v enostranski interpretaciji zgodovine doslej za kolaboracijo, veliko bolj kompleksen in sploh ne enoznačen. Tudi sam poznam ljudi z Bloške planote, katerih pričevanja se povsem skladajo z dokumentarno podprtimi ugotovitvami Jožeta Možine. Poleg tega, da je imeniten novinar, je očitno postal tudi dober zgodovinar. Knjigo bom vsekakor prebral.

Pred dvajsetimi leti ste skupaj s pisateljem Dragom Jančarjem pripravili razstavo in uredili zbornik Temna stran meseca. Že takrat je bilo to zelo pomembno dejanje … 
Vesel sem bil, kako sta bili razstava in knjiga sprejeti, sta pa seveda danes v marsičem dopolnjeni in preseženi, saj so nastale mnoge dobre razprave in knjige na omenjeno temo. Morda velja opozoriti, da je prav letos izšel tudi zbornik razprav z naslovom Temna stran meseca II  kot rezultat mednarodnega simpozija, ki je predstavil tudi nekatera nova zgodovinska spoznanja in premisleke o času, ki nas še vedno tako usodno določa.

Pojdiva še k dnevni politiki. V prvi Janševi vladi ste bili minister za kulturo. Po Prešičku pod Šarčevo vlado ministrstvo za kulturo vodi Zoran Poznič, ki je precej neopazen. Kako ocenjujete delovanje obeh ministrov?
Prvega se res ne morem spomniti po kakršnihkoli dosežkih, za Pozniča pa ne morem reči, da ni dejaven. Opazen morda ni, ker ga mediji pustijo pri miru, saj si verjetno od njega veliko obetajo. Tako na primer nikogar ne moti, da že vrsto let sploh ni Nacionalnega programa za kulturo, ki je temeljna podlaga in zakonska obveza za delovanje ministrstva. Seveda, ker ni programa, tudi zakonsko obveznih poročil o uresničevanju programa ni. A očitno se da prav lepo shajati brez tega. Sedaj, ko ne programa ne poročil o njem ni že več let, bi bilo morda treba razmisliti, ali je program sploh potreben. Morda bi bilo dovolj, da vsakokratna vlada sprejme oziroma potrdi na začetku svojega mandata le kratko oznako, kaj zaobjema nacionalni interes na področju kulture. V okviru tega pa potem ministrstvo za kulturo uresničuje prioritete, ki si jih določi. Sedanji minister bo verjetno po novem letu vendarle moral predstaviti nov nacionalni program. 

No, vlada se je pred dnevi pohvalila, da je na področju kulture dosegla, če jo citiram, »bistveno nižji DDV za tiskane in elektronske knjige (kar je vsekakor lepa popotnica pravkar sprejeti Nacionalni strategiji za razvoj bralne pismenosti)« …
V bistvu minister sledi nekaterim podlagam, ki jih vsebuje program Slovenske demokratske stranke (SDS), na primer prav v zvezi z omenjenim davkom, pa z uvedbo zakona o t. i. kulturnem evru itd. Bomo videli, kako se bo lotil problema samozaposlenih, celovito ali na način drobnega podkupovanja te vse bolj številčne skupine delujočih na področju kulture in umetnosti. Od tega bo tudi odvisno, ali bo ministrstvo še bolj postalo zatočišče za socialno ogrožene ali hiša, ki spodbuja predvsem umetniško ustvarjalnost. Vse več je v zadnjih letih ostalo tudi neizkoriščenih sredstev za kulturo iz različnih fondov Evropske unije, kar je in bo za ministrovo politiko velik izziv. 

Kako pa gledate na predlagane spremembe medijske zakonodaje?
Pri medijskem zakonu je bilo v javnosti že izpostavljenih nekaj stvari, zlasti v zvezi vprašanjem medijske svobode.  Gre pravzaprav za to, kako pod krinko preganjanja t. i. sovražnega govora spet uvesti režimsko cenzuro. Na eni strani je izstopajoče dejstvo, da je digitalni svet močno predrugačil medijski prostor, na drugi pa gre za to, vsaj poudarjeno pri nas, da bi lastniki osrednjih režimskih dnevnikov ohranili dobičke. Novinarji so postali povsem nepomembni in prav pomilovanja vredni pokorni izvajalci zahtev svojih gospodarjev, ki jih po mili volji odpuščajo in prisilno upokojujejo. V tem »krasnem novem svetu« digitalna komunikacija sicer omogoča ljudem večjo svobodo kot kadarkoli prej, a hkrati ponuja tudi neskončne možnosti za manipulacijo. V to se poskuša vtikati država ter predvsem z režimom povezana nekatera civilna gibanja in društva, ki si želijo z omejitvami medijske svobode ohraniti vpliv in moč. A zahteve po omejitvah svobode v medijih so nevarne. Zapirajo tako svobodo političnega prostora kot, nenazadnje, tudi svobodo znanstvene in umetniške ustvarjalnosti. Za temi zahtevami pri nas stojijo predvsem tisti, ki jih moti svoboda drugih, ki jih motijo ljudje, ki mislijo, kar hočejo, in ki rečejo, kar mislijo; za tem stojijo tisti, ki jim je dejansko odvratna svobodna demokracija. K temu svoj lonček pristavljajo tudi medijski tajkuni in oblastni prekupčevalci, ki bi radi izločili ali povsem omejili konkurenco in svojim dnevnim režimskim trobilom zagotovili še državne subvencije iz državnega medijskega sklada, ki bi sicer moral sofinancirati samo neprofitne medije.

Bi še kaj rekli o  RTV Slovenija?
Glede na naš mali prostor in prav zato tudi nemajhen vpliv na gledalce, bi morala imeti javna RTV ob taki in še celo vse vplivnejši realnosti  digitalnega sveta toliko večjo odgovornost. Vzdrževati bi morala res dobro posredovanje čim bolj objektivnih informacij in omogočati nenehen dialog na vseh področjih javnega življenja. To pa je odvisno od dobrega vodstva in pluralno oblikovanega programskega sveta zavoda.

No, dotakniva se še vladne koalicije in vlade Marjana Šarca. Kako na splošno ocenjujete Marjana Šarca kot predsednika vlade?
Na splošno ga ocenjujem kot uspešnega predsednika nekoliko večje samozadostne kmetijske zadruge, ki ima nekaj kurnikov, v katerih sem ter tja pride do glasnih, a kratkotrajnih prepirov. Vodilne ljudi družijo ista hinavska in goljufiva nagnjenja, ki skušajo med zdrave pridelke podtakniti tudi precej gnilih. Z nekaj zadružnimi glasili skušajo vse članstvo zadruge prepričati, da so vsi  pridelki zdravi in kakovostno ekološko pridelani ter zato tudi cenovno visoko cenjeni. Večina članov zadruge in njihovih prvakov ne mara nikakršnih sprememb, zato vodstvo podpirajo. Vodstvena imena se sicer sem in tja spreminjajo, a družina, ki upravlja z zadrugo, ostaja ista.

Kako pa gledate na igrice, ki smo jih bili vse leto priča, z Levico?
Kaj si mislim o Levici, je verjetno že razvidno iz prvih odgovorov. Zanima jo oblast in denar in znotraj oblastne strukture so njeni člani sedaj povsem zadovoljni. V parlamentu kljub napihovanju in tudi čudaškim populističnim predlogom imajo svoj demagoški revolucionarni glas, in dokler nimajo res oblasti, niso nevarni. So dejansko zelo trden člen pri ohranjanju obstoječe oblasti, saj skrbno vse preračunajo in preštejejo. V bistvu imajo kapitalizem, proti kateremu grmijo, zelo radi, saj bi predvsem radi živeli tako kot tisti, ki jih tako ognjevito kritizirajo. Kapitalizem pa ima rad njih. To se vidi pri levici v tujini, kamor naši levičarji tako radi hodijo na obiske, seveda na Zahod, kam pa drugam. Vsako leto ali dve zamenjajo aktivistično agendo, dokler jim kapitalizem ne izmakne teme in denarja. Zdaj imajo Greto, ki drobcena in krhka hodi okoli kot Jehovova priča in oznanja sodni dan. A se to dekletce že izmika in utaplja v blaginji, ki jo prinaša kapital. 

Prav ko sem se pripravljal na pogovor z vami, sem dobil po elektronski pošti vladno sporočilo za javnost »Leto 2019 z vlado Marjana Šarca: dosežki 2019, prioritete 2020«. Lahko ta vlada sploh kaj pokaže?
Tega pa res ne vem.

Si upate napovedati, kdaj bo ta vlada padla glede na to, da je odvisna od Zmaga Jelinčiča in še kašnega podobnega »padalca«?
Ta vlada ne bo padla. Na volitvah namreč ne more zmagati nobena od vladnih strank, lahko samo izgubijo. Jelinčič je zato res prikladen rešitelj obstoja te koalicije, a tudi glasovi Levice ne bodo umanjkali, če bo nujno. Zrelost, ki so jo pokazali na primer angleški volivci v zvezi z levičarskimi norostmi, sicer pri nas ne dosega te ravni, a vendar si Levica še ne upa na volitve.

In še za konec. Kaj Slovenija danes najbolj potrebuje? Novo vlado, nov nacionalni program ali novo razvojno paradigmo?
Vse troje.

Fotografije: Veronika Savnik, Demokracija