Dr. Vasko Simoniti: Občudovalec totalitarnih režimov

Konec letošnjega februarja je Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), preko medijev obvestil javnost in z njo tudi mene, da me je poleg še nekaterih drugih ovadil pristojnim državnim organom. Kot državljana Republike Slovenije me je torej visok državni funkcionar preko medijev obvestil, kaj je, oziroma kaj bo storil z menoj. Uradno, formalno, nisem dobil nobenega obvestila o tem, kdo, zakaj in od kdaj  me obravnava, oziroma kdo, zakaj in od kdaj ter do kdaj me bo obravnavala njegova ali katerakoli druga državna institucija. Minilo je okoli tri mesece od tega javnega ovajanja. Menim, da gre za skrajno žaljivo ravnanje določene državne institucije in njegovega predstojnika do državljana oziroma državljanov. Gre za zaničevanje in poniževanje vseh državljanov, ne samo neposredno prizadetih, gre za napačno razumevanje delovanja javnih-državnih institucij, gre za zanikovanje demokracije in svobode državljanov ter za njihovo ustrahovanje, z namenom pokazati prebivalstvu, ne pa seveda državljanom, vsemogočnost institucij, ki lahko delajo  s prebivalci v neki državi, kar se jim zljubi. Verjetno ima Klemenčič za tako ravnanje podlago v bedastem zakonu, ki mu omogoča, da opravlja svojo “sanjsko službo”. Namen in stil takega obveščanja pa je povsem jasen in v preteklosti dobro poznan. Je klic in poziv podrejenemu prebivalstvu k linču in izobčenje tistih, ki si jih je visok državni funkcionar izbral kot žrtve za poligon njegovega samopotrjevanja in domnevno za neke višje interese. Vodji takega urada, potem ko je javnost obvestil o svojem brezprizivnem in dokončnem spoznanju, namreč ni več potrebno nastopati v javnosti, ali karkoli javno pojasnjevati. On javnost samo obvešča kot nekakšen Veliki duhoven, ki ljubi samo Velikega brata. On , Goran Klemenčič, ko nekoga javno ovadi, tega javno ne pojasnjuje več.  V zadnjih letih se je korupcija v naši državi izjemno razrasla. Iz zahodnih medijev je prišla vest, da je Slovenija najbolj skorumpirana država v Evropi. Kar 96% anketiranih, ki delajo v gospodarstvu, je zatrdilo, da se je ob sklepanju poslov v naši državi srečalo s korupcijo najrazličnejših oblik. Lahko bi kdo rekel, da bi bilo korupcije še več, če ne bi bilo KPK. Pa ni tako (le koliko prostora je še do 100%?). A ne glede na porazen podatek, ki je morda pretiran, pa iz omenjenega jasno izhaja, da se je gospodarska korupcija razrasla prav v zadnjih letih in to ne zato, ker bi korupcijo uspešno odkrivala KPK, ampak zato, ker ji je ta komisija dajala zavetje. S krnenjem osebne svobode in demokracije in žaljenjem človeškega dostojanstva s strani komisije, je logično povezano tudi razraščanje gospodarske izprijenosti, ki iz dneva v dan vse bolj ogroža tudi ekonomsko svobodo državljanov. Nenehni nastopi predsednika KPK v javnosti, ko preko medijev sporoča svoja dokončna razsvetljenska spoznanja o tem, koga je potrebno začeti javno sramotiti, niso namreč nič drugega kot metanje pasjih bombic, s katerimi preusmerja pozornost od prave raznovrstne korupcije, ki se dogaja v naši državi. V tem pa ni nič čudnega in nič skrivnostnega, saj je predsednik KPK občudovalec totalitarnih režimov in se z idejami teh sistemov organiziranega zla celo istoveti. Za totalitarne režime pa je znano, da so od vseh družbenih sistemov najbolj politično skorumpirani. Povsem jasno je, da je potrebno korupcijo brezkompromisno odkrivati, preganjati in sankcionirati, a ne z nedoraslimi politikanti, polnih frustracij in trhle splošne razgledanosti, ampak s profesionalnim odgovornim sistemom, ki vključuje usposobljene organe pregona in pravosodja, ki so sposobni koruptivna dejanja pripeljati do sodnih epilogov. Zato pa je potrebna delujoča demokratično urejena država.Pojav KPK in Goran Klemenčič, kot predsednik te komisije, je tako dvojni absurd. Prvič zato, ker nobena zahodno evropska demokracija ne pozna takšne komisije, drugič pa zato, ker je predsednik te institucije človek, ki kaže z določenimi dejanji na svojo pomanjkljivo izobrazbo in na neobčutljivost, skratka omejenost v razumevanju službe kontroliranja in nadzorovanja.  S tem, ko se je fotografiral premišljeno in etapno v treh variantah s sliko “Big Brother is  watching you” (“Veliki brat te opazuje”, je besedna zveza iz knjige, ki pomeni popolni nadzor nad vsakim posameznikom), je pokazal resnično omejenost in prezir do človeškega trpljenja. Slike kažejo samozavestno držo predsednika KPK, verjetno v njegovem delovnem okolju, s sliko, ki kaže Velikega brata za njim, s sliko, ki kaže Velikega brata z njim in s sliko, na kateri predsednik KPK enači sebe z Velikim bratom. Goran Klemenčič pestuje svoj drugi jaz in hrepeni po nadzorovanju in obvladovanju drugega. Očitno se identificira s totalitarnim mehanizmom zla in tu ne pomaga nobeno morebitno sklicevanje na ironično performativno gesto, na potujitveno metaforo subverzivnega boja proti zlu z ironično gesto prisvajanja tega zla, ali celo na kakšno subverzivno umetniško intervencijo. Tu gre  preprosto za infantilno rezoniranje sveta, izhajajoče iz prevzetosti nad poenostavljenim popkulturnim manihejstvom, za fascinacijo nad dobrimi in slabimi fanti iz stripov, video igric in slabih filmov. In tako pomanjkljivo izobražen človek, ki ne dojame sporočila Orwellovega romana 1984 in simbola Velikega brata, s svojim neznanjem in infantilnimi štosi izkazuje prezir do človeškega trpljenja v vseh totalitarnih režimih in pooseblja  dvojni absurd institucije, na čelu katere je. Nadzorovanje, ovajanje, blatenje, demoniziranje brez argumentov, temelječe na popreproščini logiki na s pristransko poljubnostjo zgrajenih konstruktih, je prostor Klemenčičevega početja in hkrati v nebo vpijoč primer legalistične zablode.Po tej logiki, kot jo ubira Goran Klemenčič s svojo “duhovitostjo”, bi se lahko minister za pravosodje slikal s sliko Andreja Januarjeviča Višinskega in bi imel sliko tega “velikana pravičnosti” v svojem kabinetu; minister za notranje zadeve bi se lahko slikal s sliko Lavrentija Pavloviča Berije in bi imel sliko tega “velikana nadzorovanja” v svojem kabinetu; minister za zdravje pa bi se lahko slikal s sliko Josefa Mengeleja in bi imel sliko tega “velikana medicinskega raziskovanja” v svojem kabinetu itd. Bi pa tako razgledani visoki državni funkcionarji lahko tudi  kar neposredno sledili našemu predsedniku KPK in bi namesto omenjenih slik imeli enako sliko v svojih delovnih prostorih kot naš občudovalec Velikega brata, saj totalni nadzor nad ljudmi vključuje tudi poljubno sojenje, zapiranje, mučenje in ubijanje ljudi ter tudi medicinsko izživljanje nad njimi. Ob obiskih, na primer kakšnega Juda, Poljaka, Finca, seveda pa tudi kogarkoli drugega iz razvitih delujočih demokracij, bi verjetno vedno poklicali Gorana Klemenčiča, da bi intelektualno globokoumno razložil pomen dvojne metafore ter prepričeval ljudi, da ne vidijo tega,  kar vidijo, ampak nekaj povsem drugega. In vsi bi bili navdušeni, po sobah vseh visokih državnih funkcionarjev Evrope bi se kot obvezen inventarni simbolni okras kaj hitro pojavile slike s podobo Velikega brata in nikomur ne bi bilo več potrebno razlagati njihove izvirnosti. Vsi bi jo razumeli in se iskreno veselili zavzetosti državnih funkcionarjev za pravičen mir, pravno državo in neposredno demokracijo. Tudi komisije za boj proti korupciji, ki bi temeljile na tako bistroumno izdelanem zakonu, kot je pri nas, bi se uveljavile povsod.Državni funkcionar, ki se postavlja v javnosti s takimi slikami in ima sliko Velikega brata celo uokvirjeno in na delovnemu mestu, tudi zato, da se mu ob vsakokratnem pogledu nanjo potrdi in utrdi samozavest, ki mu daje dnevni elan pri uresničevanju njegovih družbeno političnih idealov, je vreden resne obravnave. Pri gesti Gorana Klemenčiča gre namreč za prešitje bolne ambicije z željo po nadzoru in poniževanju drugih ter zanikanju državljanov kot subjektov, v katerih službi je. Njegove slike niso duhovite, niso smešne in niso poniglava zafrkancija, ampak povsem nedvoumno izražajo samo in zgolj njegovo psihološko naravnanost. Izbral je namreč točno tisto podobo za samoprezentacijo in samopromocijo, ki mu je po sporočilnosti dejansko mentalno blizu, in s katero se v njeni vsebinski nadzorovalni vseobsežnosti in zlu osebnostno istoveti. V razvitih demokracijah ni možno, da bi se visoki državni funkcionarji “postavljali” v javnosti s takimi fotografijami, ali da bi take slike imeli v svojih javnih delovnih prostorih. Če bi se to zgodilo, bi morali takoj odstopiti. Pri nas do razrešitve tega človeka z mesta predsednika KPK, niti do njegovega odstopa, seveda ne bo prišlo.Dr. Vasko Simoniti.