Dr. Vasko Simoniti ob premieri filma Maska demokracije: "V Slovenijo se je naselila medijska podivjanost in nekulturnost s cenzuro."
sreda, 16. 4. 2014Spoštovani!
Ko se je v 70. letih prejšnjega stoletja vpliven politik, ki je sebe imenoval “vojak revolucije”, zavzel za to, da oblast v Sloveniji odgovarja političnim nasprotnikom zgolj z besedo, je marsikdo verjel njegovi domnevno originalni misli “s knjigo proti knjigi”. Seveda je šlo za prevaro in tej misli je lahko nasedel le človek, ki je menil, da se je začela zgodovina s postavitvijo “demokratičnega socialističnega sistema”, torej z uveljavitvijo komunistične nasilne ureditve. Ne glede na to, da se besedne zveze “vojak revolucije” in “s knjigo proti knjigi” povsem izključujejo, je tudi misel “s knjigo proti knjigi” zelo stara. Ker je bil naš “vojak revolucije” inkvizicijski svečenik socializma, spomnimo le na primer iz 12. stoletja, ko se je sveti Bernard zavzemal za to, da je treba krivoverstvo premagati z dokazovanjem in ne orožjem. Slavna je slika, ki ilustrira misel “s knjigo proti knjigi”: Dominik de Guzman, zagovornik dialoga z verskimi nasprotniki, naj bi sprejel v začetku 13. stoletja izziv nekega heretika. Svoja knjižna dela naj bi oba dala na preizkus “božji sodbi” – vrgla naj bi jih v ogenj. Medtem ko je ogenj upelelil spise krivoverca, je knjiga sv. Dominika ostala nedotaknjena. “Izvirno misel”, ki smo jo srečali v razvoju prisilne socialistične demokratizacije v zadnjih desetletjih 20. stoletja, najdemo torej že mnogo prej in praviloma vse do najnovejšega časa takrat, ko se obstoječi družbeni sistem lomi, bodisi v pozitivno bodisi v negativno smer. Po dolgih stoletjih je nekdanji politični veljak potegnil iz zgodovine zaprašeno misel, jo spoliral s svojo politično neiskrenostjo in jo sporočil prek svojih medijev kot izvirno in kot izraz strpnosti: “S knjigo proti knjigi.” Toda kot nam je pokazal čas, je šlo za prevaro in ne toleranco, kot je v prvem trenutku marsikdo mislil. Človeka, s katerim naj bi v začetku 70. let prejšnjega stoletja polemizirali na omenjeni način “s knjigo proti knjigi”, je vse do smrti, dobesedno, tudi na smrtni postelji, spremljala tajna politična policija UDBA. Ta oseba je bil Edvard Kocbek.Tudi v zadnjem desetletju, ko se je prejšnji sistem drobil in lomil v krčih do izbruha strahotne vojne, si je oblast krčevito prizadevala ohranjati svojo pozicijo t.i. vodilne sile s cenzuriranimi prijemi, ob hkratni uporabi besed nomenklature “o polni podpori pluralizmu mnenj”, saj v zadostni meri vsekakor niso več mogli povsem zavzeti medijskega vrenja.Cel čas od ustanovitve samostojne države se na medijskem področju dogaja podoben položaj, ki se v zadnjem času prav posebej zaostruje, čeprav nekdanji in sedanji oblastniki vse glavne medije povsem obvladujejo in o novinarski avtonomiji o njih ni ne duha in ne sluha.Prav primer s filmom, ki si ga bomo sedaj ogledali, to povsem potrjuje. Zakaj se nekdanji oblastniki in njihovi krvni ter mentalni sorodniki danes še vedno bojijo pravega, enakopravnega, medijskega soočenja mnenj, stališč? Zakaj se bojijo dialoga, zakaj se bojijo, da bi s »knjigo odgovorili s knjigo«, če s to stavčno zvezo zajamem prepotrebni dialog v praksi demokratično nastrojene družbe, ki počiva na temeljih človekovih pravic, vladavine prava in človeškem dostojanstvu?Enostavno zato, ker se bojijo javnosti, vseobsegajoče in vsem dosegljive in od vseh oblikovane javnosti. Prejšnji režim in z njim po različnih vezah in zvezah povezani dediči so se vedno bali javnosti. Vse pomembne odločitve so v prejšnjem režimu sprejeli in v dobršni meri izvajali v ilegali. Ne nazadnje so za izvedbo in nadzor potrebovali tajno politično policijo, ustne ukaze in celo tudi tajne uradne liste. Oni se javnosti bojijo. Zato ta prostor skrbno nadzorujejo in z zatesnitvijo oziroma omejitvijo tega prostora ohranjajo svojo moč, oblast in nenehno prisotnost. Za kontinuiteto je neizmerno pomembna preteklost, ne zgodovina kot skupna dediščina, ne skupni kraji spomina, ampak kot kraj za črpanje maščevalne moči. Zato ne potrebujejo javnosti, zato morajo zatesniti in okrniti javni prostor, ga omejiti in zamejiti. Zato potrebujejo cenzuro. To jim zlasti na formalno-javni ravni omogočajo izpeljati s tremi zakoni. Z Zakonom o arhivih in arhivskem gradivu, z Zakonom o medijih in z Zakonom o RTV Slovenija.Z Zakonom o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih želijo preprečiti, če bo sprejet in potrjen na referendumu, onemogočiti delni, če bodo želeli, pa glede na možno interpretacijo, tudi popolni dostop do gradiva, ki omogoča v detajle prepoznati naravo prejšnjega nedemokratičnega režima. Kljub izgovarjanju – na ne vem sicer kakšno stroko – gre za uvedbo političnega nadzora nad arhivskim gradivom. Novela zakona dejansko omogoča, da se stare prakse političnega nasilja prikrivajo, ohranjajo in obnavljajo. Zato je treba ta zakon na referendumu zavrniti.Drug zakon je Zakon o medijih, ki je v pripravi in bo v želji po nenehnem ideološkem boju – nikoli končane revolucije – želel poenostavljeno rečeno zadostiti apetitom slavnih 571, s trajno zagotovljenimi dohodki in službami tudi v privatnih, predvsem dnevnih časopisih, četudi jih že sedaj bere le malokdo, jim naj bi zagotovili skledice, napolnjene z lečo, tako kot do skrajnosti ponižujoče delajo s kulturniki in jim dajejo t. i. žepnino in iz njih delajo na državo nalepljeni duhovni proletariat, s čimer ubijajo ustvarjalnost in ustvarjalce. Enako ponižujočo pozicijo obljubljajo novinarjem.Tretji zakon je Zakon o RTV, kamor beži in pribeži, kdor le more, kjer pa pripravljajo popravke zakona tako, da bi čim bolj nemoteno zagotovil družbenopolitično miselno usklajenost z vedno ideološko primernim in jasno politično profiliranim vodstvom.Vsi trije zakoni, ki so skorajda brez nekih popravkov bili sprejeti v skladu z evropskimi normami v letih 2004–2008, sedaj spadajo v tisto ideološko kvoto “nujnih” sprememb, ki bodo naredili našo demokracijo še bolj invalidno, kot je že.Prvič imam občutek, da gre za vlado, ki je dejansko obrnjena in uperjena proti ljudem. Vlada, ki želi z osrednjimi elektronskimi mediji in dnevnimi časniki obvladovati javnost, ima veliko močno podporo v delu pravosodja, v katerem se zelo dobro plačani sodniki in tožilci dobesedno izživljajo nad politično neprimernimi državljani z demonstracijo svojih psihopatoloških frustracij, s katerimi želijo pokazati, da se lahko v imenu po njihovo tolmačenega prava in v imenu ljudstva, igrajo in ponižujejo državljane in jih celo obsojajo brez dokazov. Ti sodniki in tožilci – na zaslišanju pred mesecem dni sem bil posebej opozorjen, da oni niso kar tako, kakšni navadni uslužbenci, ampak da so funkcionarji. Zanimivo, da državljani ne smemo vedeti in videti v javnosti, kakšni so in kakšna je podoba teh državnih funkcionarjev, ki sodijo v imenu ljudstva. Ne, oni se v imenu ljudstva skrivajo pred ljudstvom kot podnevi sove. To pa je demokracija, ki jo uživamo in ki jo dopolnjuje še, v obrambo nekdanjih predstavnikov režima in njihovih nadaljevalcev, kar je danes že povsem jasno, Komisija za boj proti korupciji, ki si jemlje pristojnosti, ki ne da so do skrajnosti žaljive za državljane, ampak tudi za pravosodni sistem. Proti temu sodstvo nič ne protestira, ampak se s to neustavno parapravosodno, parapolicijsko in parapreiskovalno komisijo solidalizira, čeprav bi morala biti taka komisija za neodvisno pravo in druge organe pregona nekaj do skrajnosti ponižujočega. Upam, da ta nezakonita in neustavna institucija zbira premoženjske dosjeje tudi za sodnike in tožilce, saj so vendar državni funkcionarji. In verjetno je, da sodniki in tožilci podpirajo nove predloge, da se te vrhunske enkratne in le pri nas poznane komisije pristojnost povečajo in razživijo, vse v imenu boljše delujoče demokracije, transparentnosti in predvsem z namenom, da se odstrani politične nasprotnike, da bi dosegli odprto demokratično enoumje.Zas vse, kar sem povedal, je jasno, da je s cenzuro, ki ima pri nas mnogo podpornikov, dobila slaboumnost polno veljavo. V deželo – državo Slovenijo se je naselila medijska podivjanost in nekulturnost s cenzuro, in če si sposodim neko misel: “Imamo preplašene in servilne uradnike in časnikarje, zagnane ideologe in propagandiste, ideološko opredejene sodnike in tožilce.”Sredi 18. stoletja, ko je dnevni tisk začel dobivati veljavo, je za obrambo nemotenega delovanja oblasti v slovenskem prostoru, oblast izdala proglas, ki je nagovarjal ljudi s sloganom: “Časnikarjem batine, ovaduhom sto zlatnikov!”Danes je s cenzuro, ki se je zgodila v zvezi s filmom Maska demokracije, vprašanje, kdo je oblasti ovajal vsebino in kaj so časnikarji storili za obrambo svojega poklica. Mislim, da so raje branili v svojih novinarskih spisih oblast za skledo leče in s tem branili dobro plačane sodnike in tožilce ter s tem tiste bogate in vplivne, ki lahko prepovedo tudi takšne filme, kot si ga bomo ogledali.Ob tem čestitam svojemu nekdanjemu sodelavcu Igorju Prodniku, ki je bil in ostal pogumen in ki mu ni bilo v ničemer prizaneseno prav zaradi njegove pokončnosti in poguma.