Dr. Vasko Simoniti: "Na referendumu je potrebno zakon o arhivih odločno zavrniti."

“Pri zakonu o arhivih gre za to, da se poleg obrambe povsem konkretnih posameznikov in poleg zakrivanja narave nekdanjega političnega sistema, čimbolj zabriše ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim sistemom,” je pojasnil nekdanji minister za kulturo. Dr. Vasko Simoniti je v nagovoru na 3. kongresu Kulturnega foruma uvodoma dejal: “Prešernova poezija je velika, ker zlahka kljubuje času, ker je še danes moderna, ker prinaša v slovenski in evropski prostor brezčasno duhovno in človeško razsežnost”.Nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti na kongresu Kulturnega foruma: “Pri zakonu o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih gre za to, da se poleg obrambe povsem konkretnih posameznikov in poleg zakrivanja narave nekdanjega političnega sistema, čimbolj zabriše ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim sistemom.””Nenehno lahko poslušamo, da je prišlo do krize vrednot ali da ni več nekdanjih vrednot,” je nadaljeval. “Ne gre za krizo vrednot ali za izgubo nekdanjih vrednot. Gre za spopad nekdanjih in novih družbenih vrednot. Teh novih velik del vodilne družbene in politične strukture ne sprejema,” je pojasnil.In kakšne so bile nekdanje družbene vrednote? “Temeljile so na izmišljeni in s silo uveljavljeni pravici, da priprada oblast samo tistim, ki so trdili, da imajo do nje pravico, ker le oni zaradi zgodovine vidijo v prihodnost. Ti ljudje se niso umaknili in niso bili umaknjeni. Ti ‘vidci v prihodnost’ so še vedno tu kot politični odločevalci in ne popuščajo v ničemer, oz. popuščajo samo takrat, ko so, ker so zavezani kulturi nasilja, v to prisiljeni,” je poudaril dr. Simoniti.”Pred kratkim smo bili seznanjeni z nekaterimi konkretnimi dejanji nekdanje tajne politične policije. Njen vodja je dejal, da je celo življenje delal pošteno in odgovorno. On resnično to tudi misli,” je poudaril in dodal: “Nekdanji zapriseženi nedemokrati še danes menijo, da je bilo njihovo početje izraz poštenosti, njihova poštenost pa vrednota. Tako razumevanje stvarnosti preveva našo sedanjo kulturno in oblastno politiko, kar nenazadnje kaže tudi v zadnjem času sprejeti zakon o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih, ki spada v polje ministrstva za kulturo. Pri tem gre namreč za to, da se poleg obrambe povsem konkretnih posameznikov in poleg zakrivanja narave nekdanjega političnega sistema, čimbolj zabriše ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim sistemom”.Dr. Simoniti je izpostavil, da se desnici pogosto očita, da je zagledana v preteklost. “Odločno in nedvoumno ji gre za sedanjost in prihodnost, pri čemer pa je njena temeljna zahteva jasna, da so temelji, na katerih počiva sedanjost, nedvoumni. Gre torej za vrednote, za družbeni etos, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, spoštovanju človekovega dostojanstva, parlamentarni demokraciji, vladavini prava, skratka gre za vrednoste, ki jih je prejši družbeni ustroj nenehno zanikoval in odklanjal,” je poudaril. Na podlagi povedanega je sklenil: “Tako je v ospredju pri noveli zakona o arhivskem gradivu vprašanje vrednot, vse ostalo so besedne igre in birokratska slepila. Zato je potrebno tudi na referendumu, če bo do njega prišlo, zakon odločno zavrniti. Nesprejemljivo je tihotapljenje starih vrednot v čas, ko bi morali demokratične vrednote ponotranjiti, preteklosti pred zgodovinskim prelomom pa omogočiti, da postane naša skupna zgodovina”.”K tej vrednotni regresiji sodi v določeni meri tudi sodna praksa in verjetno tudi predlog zakona, ki naj bi omogočil dodaten nadzor tudi nad povsem zasebnim življenjem ljudi,” je poudaril nekdanji minister za kulturo. Opozoril je, da realnost postaja že tako absurdna, “da se nekateri državni funkcionarji brez vsakršne zadrege in brez kakršnih koli posledic javno istovetijo s totalitarnimi idejami, s čimer si tudi nedvoumno prizadevajo za njihovo uveljavitev”.”Na področje kulturne politike sodi tudi zagotavljanje medijske pluralnosti, ki se ji je kulturna politika v zadnjem letu praktično odrekla. Šibkost objektivnega medijskega poročanja se namreč še krepi. Politika na področju kulture, podprta z večinsko medijsko pristranskostjo, pa s tem lahko nagrajuje le politično primernost, oziroma nagrajuje apetite politično ustreznih uporabnikov državnih finančnih sredstev,” je dejal dr. Simoniti in dodal: “Čeprav poudarja, kako je naklonjena samozaposlenim v kulturi, njihovega močno depriviligiranega statusa dejansko neposkuša urediti, ampak nagrajuje le tiste, ki veljajo za politično primerne.””Kulturna politika v bistvu nima, razen birokratske gostobesednosti, nobenega ustvarjalnega koncepta. Z večinsko medijsko podporo izpeljuje ideološko selektivno in regresivno kulturno politiko, ki prej kot kaj drugega pomeni atentat na kulturo,” opozarja nekdanji kulturni minister in pojasnjuje: “Tako na eni strani z odrekanjem finančne pomoči nosilcem tradicionalnih kulturnih sporočil in vrednot spodnaša tla identiteti, ki je najbolj temeljna življenjska ost vsakega naroda. Na drugi strani pa je povsem zanemarjen koncept vseslovenskega kulturnega prostora in koncept zavestnega omogočanja večih večjih kulturnih središč, ki vase srkajo ustvarjalne potenciale, da lahko iz njih potem sevata ustvarjalna kulturna in umetniška energija”.”Kultura vsakega naroda je najprej nacionalno afirmativna, nato pa s svojo kakovostjo in presežnostjo navzven primerljiva in s tem tvorna sooblikovalka svetovnega kulturnega etosa in umetniškega ustvarjanja. Kulturna politika, ki smo ji priča danes, pa pomeni napad na pravo umetniško ustvarjalnost,” je še dejal.Končal je s Prešernom: “Bistveno je, da beremo njegovo poezijo. V njej je preroško govoril o našem narodnem obstoju in osamosvojitvi ter razmišljal tudi o časti in oblasti. V njegovi poeziji se kaže njegova vera v Slovenstvo, ki je izvirala iz osebne pokončnosti, s katero se je zavzemal za dejavno Slovenstvo, za svobodno in pravično družbo. S svojo duhovno prostostjo, svobodomiselnostjo in svetovljanstvom nas tako Prešeren v živo zadeva še danes. Morda bi bilo dovolj, da bi tem vrednotam sledili”.Celoten govor najdete v priponki.