Dr. Tamara Griesser Pečar: "Žrtev in storilcev se ne more enačiti!"

»Slovenci smo še vedno razdvojeni, ker je polpretekla zgodovina del sedanjosti in ker nismo razčistili zločinov, ki so se zgodili,« je pred prihajajočim referendumom PROTI zapiranju arhivov povedala zgodovinarka doc. dr. Tamara Griesser Pečar. V Družini je bil v nedeljo, 1. 6., objavljen intervju z doc. dr. Tamaro Griesser Pečar, ki v Študijskem centru za narodno spravo vodi raziskovalno skupino »Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941–1990«. Pogovor je začela z jasno mislijo: »Vse, kar smo, izvira iz preteklosti. Poznati moramo pozitivne in negativne strani svoje zgodovine in se z nje nekaj naučiti. Slovenci smo še vedno razdvojeni, ker je polpretekla zgodovina del sedanjosti in ker nismo razčistili zločinov, ki so se zgodili.«Pogovor je sicer potekal predvsem v luči prihajajočega referenduma, ki bo 8. junija, ko bi nam rada razpadla vlada arhive še bolj zaprla. Po besedah dr. Griesser Pečar je arhiv »odprt«, če ima raziskovalec dostop do originalnega, necenzuriranega gradiva. »Dejansko je 65. člen sedaj veljavnega zakona spremenjen tako, da zelo prefinjeno arhive spet zapira. Novela namreč zakonsko predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev, in ne razlikuje več med žrtvami in storilci. Tako bi postali nedostopni podatki o Mitji Ribičiču, Zdenku Roterju, Ljubu Bavconu, Janezu Zemljariču, Tomažu Ertlu, Ivanu Erženu, Milanu Kučanu, Janezu Stanovniku in mnogih drugih.« Na vprašanje, ali bi morala biti Jože Pučnik in Mitja Ribičič v arhivski zakonodaji vendarle drugače obravnavana, je doktorica Griesser Pečarjeva odgovorila: »Prav v tem primeru pride do posebnega absurda, ker bi bili po noveli osebni podatki medvojnega političnega komisarja, namestnika šefa Ozne v Sloveniji (šef je bil Ivan Maček) in nosilca drugih javnih služb komunističnega režima Mitje Ribičiča veliko bolj zaščiteni kot osebni podatki žrtve komunističnega nasilja Jožeta Pučnika.« Bila je zelo jasna: »Z drugimi besedami, žrtev in storilcev se ne more enačiti!« Raziskovalci in novinarji bi sicer še vedno lahko z dovoljenjem Arhivske komisije dobili dostop tudi do občutljivih osebnih podatkov. »Arhivska komisija »lahko« raziskovalcem in novinarjem odobri izjemni dostop do občutljivih podatkov, če se izkaže »da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave podatkov … ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški.« Poudarek je na »lahko«! Arhivsko komisijo imenuje vlada in njen sestav lahko vsak čas spremeni. Vsaka ne bo tako prijazna raziskovalcem, kot je sedanja, ki jo vodi dr. Andreja Valič Zver. Novela je tudi zaostrila formalne kriterije za take prošnje.«  Velik problem novele pa je tudi anonimizacija, ki v modernem svetu pomeni le prikrivanje imena in priimka. »V Sloveniji arhivski zakon predvideva prav nasprotno, namreč prikrivanje vsebine, imena in priimki pa ostanejo. Z imeni seveda uporabnik ne more ugotoviti ničesar, kažejo samo na to, da obstajajo podatki o neki osebi, ki javnosti niso dostopni.« To seveda ni edini problem anonimizacije, ne nazadnje v Arhivu Slovenije sploh ni dovolj osebja. »Za arhiviste je izvedba »anonimizacije« prava katastrofa. V praksi to pomeni namreč, da morajo najprej preveriti celotno gradivo in ga ustrezno obdelati. Trenutno se s tem samo v Arhivu Republike Slovenije ukvarjata dva arhivista, ki občasno dobita pomoč od kakega kolega. Ker je delovni čas omejen, glede na izredno slabo finančno stanje države pa ni pričakovati, da se bo število zaposlenih povečalo in da se bodo nabavili za digitalizacijo potrebni tehnični aparati, ne pomaga niti časovno določen krajši rok. Ker so arhivisti odgovorni za pravilno anonimizacijo ni izključeno, da bodo kdaj očrnili tudi kakšno vsebino, ki je sicer ne bi bilo treba, ker se sami hočejo zaščititi,« je pojasnila zgodovinarka dr. Griesser Pečar.Problem bo tudi z drugim gradivom, ne le s fondom tajne politične policije. »Novela zapira dostop do občutljivih podatkov nosilcev javnih služb in sodelavcev Udbe. Večina teh podatkov pa ni v t. i. udbovskem arhivu, temveč v fondih, ki so bili do sedaj popolnoma dostopni, kot npr. v partijskem arhivu, arhivu SZDL, v procesnih dokumentih itd. Ti fondi pa niso samo v centralnem državnem arhivu, ampak tudi v drugih javnih arhivih povsod po Sloveniji.«Kot je dejala dr. Griesser Pečar, bi novela posegla tudi v informacije o preganjanju vere in Cerkve v totalitarnem sistemu. »Podatki o verski pripadnosti so občutljivi osebni podatki in se kot taki zakrijejo. Ker je redkokdo z Udbo sodeloval prostovoljno, je ta iskala šibke točke. Kot je razvidno iz elaborata »Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst« (SI AS 1931, t. e. 3138), so to bile »mamon, seksus, alkohol, okupacija«. Če torej raziskovalci ne vidimo, kako je politična policija delovala, ne moremo podati verodostojne slike preteklosti. Gre za to, da prikažemo strukturo nasilja. Prav tako je pomembno razkriti, kdo je odgovoren za kršitve, torej kdo jih je ukazal in kdo jih je izvrševal, od kod prihaja, kakšne povezave so obstajale …«Velik problem je, da je bilo približno 80 odstotkov občutljivega gradiva uničenega, nenavadno je tudi, da so odgovorni za uničenje gradiva ob osamosvojitvi znani, minister pa je ovadbo vložil proti neznanemu storilcu. Velik delež občutljivega gradiva se nahaja tudi v Beogradu. Dr. Griesser Pečar je ob tem povedala: »Zaenkrat občutljivo arhivsko gradivo, predvsem gradivo Službe državne varnosti, v Beogradu ni dostopno. Srbija je celo nameravala arhivsko gradivo zapreti do leta 2072. To je EU preprečila. Domnevamo, da je v Beogradu kar nekaj gradiva, ki se nanaša na slovenske razmere, tudi kopije večjega dela gradiva, ki je bilo v Sloveniji uničeno ob osamosvojitvi. Prav zato je treba v pridružitvenem procesu Srbije k EU vztrajati, da Slovenija to gradivo končno dobi.«Ob koncu pogovora za Družino je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar poudarila, da je neodvisna zgodovinarka in da je zanjo merodajen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. “Zgodovinar mora biti že po svojem poklicu nasprotnik vsake nesvobode, cenzure in zakrivanja resnice. Vsako tako iniciativo sem pripravljena podpreti, prav za to sem tudi podpisala letošnjo majniško deklaracijo. Dve od treh pomladnih strank sta novelo arhivskega zakona zavrnili, tretja je očino nasedla nekim neznanim strokovnjakom,” je sklenila dr. Griesser Pečar.  Povzeto po Družini, 1. 6. 2014.