Dr. Tamara Griesser Pečar: "Prefinjen način vnovičnega zapiranja arhivov"

Čeprav naj bi bilo uničenih 80 % udbovskega arhiva, novela Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih ovira dostop do preostanka gradiv. Raziskovalci bi lahko dobili želeno gradivo po več kot letu dni, obenem pa so anonimizirani podatki zanje neuporabni. »Prefinjen« način vnovičnega zapiranja arhivovArhivi so shramba spomina naroda. Oblast v totalitarnih režimih zato skrbno nadzira dokumente, jih po potrebi ponareja ter ob kriznih situacijah uničuje. Na pragu med totalitarnim režimom in demokratičnim sistemom je bila v postkomunističnih državah borba za nadzor nad temi arhivi. Drugače kot v večini držav, kjer so se arhivi tajne policije po vzpostavitvi demokratičnega sistema dobro ohranili, je prejšnji oblasti ob osamosvojitvi uspelo uničiti velik del gradiva. Po previdni oceni je bilo v raznih čistkah uničenega 80 odstotkov arhivskega gradiva. Prehod v samostojno, demokratično državo je bil problematičen zato, ker ni bilo pravega reza med preteklostjo in sedanjostjo.Kljub propadlemu referendumu 2011 je sedanja vlada vložila novelo Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), ki jo je 28. januarja državni zbor z 51 glasovi za (z glasovi koalicije in pomladne stranke NSi) in 28 proti (SDS, SLS) sprejel. Ta na veliko bolj prefinjen način ovira dostop do udbovskega gradiva, zato se obeta že drugi referendum.Občutljivi osebni podatkiArhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006, je (čl. 65, 3. odst.) omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja. 1990 in »ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije …, organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno varnostne službe«. Predvideva omejitev samo za gradivo, »ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.«Kot občutljivi osebni podatki (čl. 65, 2. odst.) so navedeni tisti o rasnem, narodnem, verskem, filozofskem, političnem prepričanju, pa zdravstveni podatki, podatki o spolnem življenju, kazenski evidenci in prekrških. Dostopnost teh je mogoča 75 let po nastanku oz. 10 let po smrti osebe. Za znanstvene, pravne in publicistične namene, v primeru, »če interes javnosti prevladuje nad varovanimi interesi oseb«, je bil (čl. 66) izjemoma dovoljen dostop tudi do teh. Arhivarji niso pregledovali arhivskega gradiva in ugotavljali, ali vsebuje občutljive podatke, pač pa je moral vsak tak uporabnik podpisati izjavo, da bo upošteval Zakon o varstvu osebnih podatkov.Pod vlado Boruta Pahorja je Državni zbor 4. februarja 2011 sprejel novelo arhivskega zakona, ki je praktično zapirala dostop do večjega dela gradiva, ker so predlagatelji novele videli pravno kontinuiteto med nekdanjo SDV in Sovo. Pomladne stranke so sprožile referendum, na katerem je 71 odstotkov volivcev junija 2011 novelo zavrnilo. Ustavni sodniki, ki so odločali o dopustnosti referenduma, pa so opozorili, da gre pri arhivskem zakonu za uresničevanje resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, ki predvideva dostopnost do arhivskega gradiva nekdanjih totalitarnih režimov.Zaostren režim Po referendumu se je režim dostopa do gradiva zaostril. Direktor Arhiva RS dr. Dragan Matić je odredil anonimizacijo občutljivih podatkov. Za arhiv je bil to prevelik zalogaj. Dva arhivarja sta se ukvarjala praktično samo s tem delom, občasno sta dobila pomoč še štirih uslužbencev, dva pa sta digitalizirala mikrofilmsko gradivo nekdanje SDV zaradi potreb po izdelavi uporabniških kopij. Uporabniki so nesorazmerno dolgo čakali na gradivo, tudi raziskovalci, ki so sicer imeli možnost dostopa do občutljivih podatkov, vendar se je za njih moral ugotavljati javni interes, kar je tudi potrebovalo svoj čas.Arhivska komisija se je sklicevala na že omenjeni 65. čl. ZVDAGA, medtem ko sta zgodovinarja in člana komisije dr. Andreja Valič Zver in dr. Milko Mikola v ločenem mnenju poudarila, da Slovenija »ni pravna naslednica totalitarnih institucij bivše jugoslovanske države, še najmanj moralna, zato ni razloga za ščitenje akterjev in represivnih institucij prejšnjega režima. Pri dostopu do arhivov gre vedno za vprašanje tehtanja med pravico do obveščenosti javnosti/posameznika in varstvom osebnih podatkov. Pravica javnosti do obveščenosti je v takšnih primerih močnejša kot pravica do zaščite osebnih podatkov članov politične policije/obveščevalne službe totalitarnega režima. Še posebej pa imajo žrtve, ki so trpele, interes za razkritje kršitev človekovih pravic in zadoščenje.«Ko je na čelo Arhiva RS prišel Jože Dežman, je zaradi nepremostljivih težav aprila 2012 sklical strokovno srečanje, na katerem so sodelovali arhivisti, pravniki, predstavnik Sove ter zgodovinarji in poznavalci problematike, novembra 2012 pa je stekel še posvet o občutljivih podatkih v arhivskem gradivu tajnih policij. Že po strokovnem srečanju je bilo odpravljeno anonimiziranje občutljivih podatkov, uporabniki pa so znova podpisovali posebno izjavo, da se bodo držali Zakona o varstvu osebnih podatkih. Usodne spremembeIzkazalo se je, da so spremembe in dopolnitve arhivskega zakona potrebne, npr. take, ki se nanašajo na elektronsko hrambo gradiva, pa tudi glede ureditve dostopa. Strokovnjaki so pripravili pred­loge in Ministrstvo za kulturo je imenovalo posebno strokovno komisijo. V državnem zboru je bila 11. decembra 2013 javna predstavitev mnenj o predlogu novele nove vlade, vendar so bila vabila s podpisom mag. Majde Potrata nekaterim (namerno?) poslana tako pozno in na tak način, da je bila udeležba nemogoča.Na prvi pogled vzbuja novela, ki je bila sprejeta v državnem zboru, vtis, da se arhivi odpirajo. Temu je očitno nasedlo tudi vodstvo Nove Slovenije, kot je razvidno iz izjav predsednice Ljudmile Novak. Dejansko je čl. 65 (3. odst.) spremenjen tako, da na zelo perfiden način arhive znova zapira. Novela namreč zakonsko predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev, in ne razlikuje več med žrtvami in storilci, ker uvaja tudi nedostopnost občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij. To pa predstavlja največji problem novele, ker postavlja pod vprašaj vrednote, na katerih temelji samostojna Slovenija. Slovenija se s tem oddaljuje od resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, v kateri je poudarek prav na tem, »da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu«.Za zgodovinarje so predlagane spremembe arhivskega zakona usodne. Če ni dostopa do necenzuriranega gradiva, prikaz ni verodostojen. Brez osebnih podatkov ni mogoče razkriti, analizirati in razumeti načina delovanja tajne politične policije, za katero nič ni bilo tako nizkotno, da se tega ne bi posluževala. Na podlagi resničnih in lažnih, skonstruiranih, moralno in politično »kompromitirajočih« dokazov je Udba prisilila ljudi, da so pristali na sodelovanje. Ker je redkokdo sodeloval prostovoljno, je Udba seveda iskala šibke točke. Kot je razvidno iz elaborata »Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst« (SI AS 1931, t. e.3138), so to bile »mamon, seksus, alkohol, okupacija«. Seveda zgodovinarje veže zakon o osebnih podatkih. Čl. 27 novele predvideva, da arhivska komisija »lahko« raziskovalcem in novinarjem odobri izjemni dostop do občutljivih podatkov, če se izkaže, »da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave podatkov … ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški«. V praksi to pomeni, da morajo arhivisti najprej preveriti celotno gradivo in ga ustrezno obdelati. Fascikli so obsežni (700 ali več strani), raziskovalcev je veliko in ti naročajo več fasciklov hkrati, zato se zadeve lahko zavlečejo tudi na več kot leto dni. Ker je delovni čas omejen, glede na izredno slabo finančno stanje države pa ni pričakovati, da se bo število zaposlenih povečalo, ne pomaga niti časovno določen krajši rok. Za raziskovalce so tako anonimizirani dokumenti neuporabni. Arhivska komisija na prošnjo v roku dveh mesecev »lahko« odobri vpogled, vendar je komisija v sestavi in načinu dela odvisna od vlade (čl. 67, ZVDAGA), zato ni pričakovati, da bo vedno tako naklonjena odkrivanju zločinov, kot je sedanja, ki jo vodi dr. Andreja Valič Zver. Najbolj občutljiv fond v Arhivu Republike Slovenije je nedvomno fond tajne politične policije, vendar novela zapira tudi drugo javno gradivo, ki je nastalo pred 17. majem 1990, če to vsebuje osebne podatke.Dr. Tamara GriesserPečar
Povzeto po: Slovenski čas, priloga tednika Družina, februar 2014Vir slike