Dr. Tamara Griesser Pečar: "Ni razloga za ščitenje akterjev prejšnjega totalitarnega sistema."
petek, 6. 6. 2014Ker Slovenija ni pravna niti moralna naslednica nekdanje totalitarne države, ni razloga za ščitenje represivnih institucij prejšnjega režima in za zaprtje arhivov. Študijski center za narodno spravo in Zbor za republiko sta danes v Ljubljani organizirala mednarodno okroglo mizo o arhivski zakonodaji. Na okrogli mizi so sodelovali Göran Lindblad, predsednik Evropske platforme spomina in vesti, mag. Bojan Cvelfar, direktor Arhiva Republike Slovenije, doc. dr. Tamara Griesser-Pečar, zgodovinarka, vodja raziskovalnega programa Študijskega centra za narodno spravo “Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990«, doc. dr. Jernej Letnar Černič, predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije, dr. Stane Granda, znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa in doc. dr. Vladimir Žumer, arhivski svetnik.
Göran Lindblad, predsednik Evropske platforme spomina in vesti, je na mednarodni okrogli mizi izpostavil, da je razprava o arhivskih gradivih pomembna ne le za posamezno državo, temveč v širšem evropskem smislu. Po njegovih besedah v sodobnem času»potrebujemo dejstva, dejstva pa so v arhivih.« Lindblad je dejal še, da je problem dostopnosti arhivskih gradiv očiten le v državah, ki so bile soočene s totalitarnimi režimi. Obenem je tudi ocenil, da je dostopnost arhivskih gradiv pomembna v luči aktualne politične situacije. Po njegovih besedah je zgodovina zelo pomembna, odsotnost zgodovine oziroma zaprtost arhivov pa lahko pomeni drugačno razlago današnje situacije, na primer tudi v Rusiji in Ukrajini. »Zato je tudi glasovanje za to, da morajo arhivi ostati odpri, zelo pomembno in je širše politično vprašanje,« je še dejal predsednik Evropske platforme spomina in vesti.
Doc. dr. Tamara Griesser-Pečar, zgodovinarka, vodja raziskovalnega programa Študijskega centra za narodno spravo “Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990«, je v svojem nastopu poudarila, da smo že junija 2011 novelo arhivskega zakona zavrnili na referendumu. »Že ta novela je zapirala dostop do večjega dela arhiva,« je poudarila.V nadaljevanju je spregovorila o tem, da je »totalitarna oblast skrbno nadzorovala arhivsko gradivo, po potrebi pa tudi uničevala arhive, saj je želela na vsak način ohraniti podobo svojega režima,« je dejala zgodovinarka. Poudarila je še, da je bila v vseh postkomunističnih državah borba za kontrolo nad arhivi tajnih služb, vendar je bilo pri nas uničenega veliko več gradiva kot v večini drugih držav. »Okoli 80% arhivskega gradiva je bilo uničenega, uničevali pa so ga vedno ob kriznih situacijah, največ pa ob osamosvojitvi države leta 1990,« je dejala Griesser Pečarjeva, pri čemer je za primerjavo pojasnila, da je bilo v Vzhodni Nemčiji uničenega zgolj 5% arhivskega gradiva. »Prehod v samostojno Slovenijo je zato problematičen, ker ni bilo pravega reza med preteklostjo in sedanjostjo in ker nismo imeli lustracije. Danes vsepovsod sedijo obremenjeni ljudje, na univerzah, v sodstvu, v parlamentu,« je dejala zgodovinarka. Po njenih besedah je arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 omogočal neomejeno dostopnost do arhivskega gradiva, ki je nastal pred konstituiranjem skupščine v maju 1990. »Edina omejitev so bili občutljivi osebni podatki, pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij,« je poudarila zgodovinarka. Vendar pa, kar se tiče občutljivih osebnih podatkov, je ob tem tudi pojasnila, da so zgodovinarji morali v zvezi z njihovo uporabo zgolj podpisati izjavo, da bodo s temi podatki ravnali ustrezno, po referendumu leta 2011, pa je takratni direktor Arhiva RS Dragan Matič odredil anonimizacijo, ki je zgolj dva arhivarja nista zmogla. »Naslednji direktor g. Dežman je to anonimizacijo odpravil,« je dejala zgodovinarka.»Slovenija ni pravna niti moralna naslednica nekdanje totalitarne države, zato ni razloga za ščitenje represivnih institucij prejšnjega režima, » je povedala zgodovinarka Griesser- Pečarjeva. V svojem nastopu pa je izpostavila tudi, da se žrtev in storilcev ne more enačiti, kot to počne sedaj predlagana novela, ki zato pod vprašaj postavlja vrednote, na katerih temelji samostojna Slovenija. »Oddaljuje pa se tudi od Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih,« je dejala. Dodala je tudi, da so za zgodovinarja predlagane spremembe arhivskega zakona usodne.Izpostavila je tudi posnetke na mikrofilmih. »Imamo 2,4 milijona posnetkov na mikrofilmih. To je treba anonimizirati, a zato ni denarja. To bo trajalo desetletja,« je dejala. Izrazila pa je tudi upanje, da bomo kdaj dobili tudi arhive iz Srbije, saj je tam tudi veliko tistega, kar je bilo v Sloveniji uničenega. »Nekateri se bojijo!« je še dejala zgodovinarka.
Doc. dr. Jernej Letnar Černič, predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije, je dejal, da praznujemo 24 let od preloma med demokratičnim in totalitarnim sistemom in se še vedno ukvarjamo s takšnimi temami. »Ne vem, v čigavem interesu je, da se temu tako godi, morda kdo želi, da se prepiramo o temah, ki bi morale biti minimalni skupni imenovalec demokratične in pravne družbe, saj gre za teme, o katerih se ne bi smeli prepirati po tolikšnem času,« je uvodoma dejal. Nadalje je izpostavil pet točk, ki so v noveli sporne. »Sama novela ne priznava, da je Republika Slovenija druga država, ki je boljša od tiste, iz katere smo izšli leta 1991. Novela tudi zamegljuje dejstva, ki so zelo jasna in preverljiva v zgodovini,« je dejal Letnar Černič. Izpostavil je tudi, da storilci in žrtve niso eno in isto. »To sta dve različni skupini,« je poudaril. »Enačenje vodi nazaj v preteklost, saj povzroča nove krivice, še več, krši tudi ustavno načelo enakosti,« je poudaril.
Dr. Letnar Černič je še povedal, da se težave pojavljajo, četudi se sliši banalno, pri dostopu do dosjejev bivše totalitarne države. V nadaljevanju pa je izpostavil tudi načelo enakosti. »Različne situacije je treba obravnavati ustrezno in različno, enake situacije pa enako,« je dejal. Po njegovih besedah novela tudi dvakratno nasprotuje človekovemu dostojanstvu in temeljnim svoboščinam.
»Naslednja točka je vprašanje glede razlikovanja med bivšim totalitarnim sistemom in slovenskim demokratičnim pravnim sistemom. Te dva sistema nista eno in isto. Ustavno sodišče je večkrat zapisalo, da je prejšnji sistem temeljil na sistematičnem kršenju človekovih pravic, to je bila tudi neka druga država. Slovenija pa ni avtomatična naslednica bivše države, velja načelo pravne diskontinuitete,« je dejal. Tudi zaradi teh razlogov je po njegovem mnenju treba ta zakon na referendumu zavrniti. »Ta zakon je treba zavrniti, ker je tako zelo nepravičen in ker nasprotuje človeškemu dostojanstvu kot temeljni vrednoti ustavnega reda. Prav tako se moramo vprašati, zakaj bi bilo treba varovati podatke nekdanje totalitaristične države,« je dejal dr. Letnar Černič.
»Zakaj se moramo leta 2014 pogovarjati o dostopnosti arhivov? To je minimalni standard demokratične države, v takih zadevah se lahko prepiramo samo v neki nenormalni državi,« je svoj nastop zaključil Letnar Černič.Doc. dr. Vladimir Žumer, arhivski svetnik, je povedal, da so naloge arhivov, predpisane v zakonu, te pa so: varovanje, ohranjanje kulturne dediščine in nudenje arhivskega gradiva uporabnikom. »Ključno pa je, da v arhivih ne nastajajo razne tajnosti in da je tisto, kar v arhivih obstaja, posredovano uporabnikom, ne pa da, se uporablja prikrivanje, prekrivanje, ampak da je dostop do arhivskega gradiva v celoti omogočen,« je dejal dr. Žumer. V nadaljevanju je opozoril, da arhivski zakoni ne predpisujejo tajnih podatkov, ampak jih predpisujejo drugi zakoni, prav tako arhivski zakon ne določa občutljivih osebnih podatkov. »Zmotno je prepričanje mnogih, da se z arhivskim zakonom ureja tudi varstvo osebnih podatkov, pa se ne, določa se samo dostop,« je poudaril dr. Žumer. »Kar se tiče osebnih podatkov, obstaja generalna omejitev varovanja občutljivih osebnih podatkov, ne glede na to, kdaj so nastali, arhivski zakon pa določa le rok, do kdaj so ti podatki nedostopni,« je dejal dr. Žumer. Po njegovih besedah mora generalna omejitev glede osebnih podatkov, ostati v zakonu, saj bi v nasprotnem primeru bil zakon v nasprotju z ustavo, vendar pa arhivski zakon prinaša tudi tri načine izjemnega dostopa do osebnih podatkov, ki jih je dr. Žumer podrobneje pojasnil. Ob tem je dejal tudi, da je izjema glede osebnih podatkov v tem, kadar javni interes prevladujejo nad varstvom osebnih podatkov, »največkrat imamo potrebe po tem tudi zaradi znanstvenoraziskovalnega interesa.«Po besedah dr. Vladimirja Žumra mora biti arhiv dostopen brez anonimizacije. Poleg te ovire pa je z novelo zakona za uporabnike postavljen še cel kup drugih birokratskih ovir, povezanih z arhivsko komisijo. »Raziskovalec mora arhivski komisiji predstaviti znanstveni elaborat, kar pomeni cel doktorat, zato da pride do dokumentov z občutljivimi osebnimi podatki,« je ob tem dejal dr. Žumer.Po besedah dr. Žumra je v noveli polno navlake, ki so si jo izmislili tisti, ki želijo, da bi imeli omejen dostop do arhivskega gradiva. Dotaknil se je tudi objave dokumentov na spletu, ki je po njegovem le pesek v oči, novela zakona je po njegovih besedah skažena tudi glede določb varstva digitalnega gradiva.
Göran Lindblad, predsednik Evropske platforme spomina in vesti, je na mednarodni okrogli mizi izpostavil, da je razprava o arhivskih gradivih pomembna ne le za posamezno državo, temveč v širšem evropskem smislu. Po njegovih besedah v sodobnem času»potrebujemo dejstva, dejstva pa so v arhivih.« Lindblad je dejal še, da je problem dostopnosti arhivskih gradiv očiten le v državah, ki so bile soočene s totalitarnimi režimi. Obenem je tudi ocenil, da je dostopnost arhivskih gradiv pomembna v luči aktualne politične situacije. Po njegovih besedah je zgodovina zelo pomembna, odsotnost zgodovine oziroma zaprtost arhivov pa lahko pomeni drugačno razlago današnje situacije, na primer tudi v Rusiji in Ukrajini. »Zato je tudi glasovanje za to, da morajo arhivi ostati odpri, zelo pomembno in je širše politično vprašanje,« je še dejal predsednik Evropske platforme spomina in vesti.
Doc. dr. Tamara Griesser-Pečar, zgodovinarka, vodja raziskovalnega programa Študijskega centra za narodno spravo “Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990«, je v svojem nastopu poudarila, da smo že junija 2011 novelo arhivskega zakona zavrnili na referendumu. »Že ta novela je zapirala dostop do večjega dela arhiva,« je poudarila.V nadaljevanju je spregovorila o tem, da je »totalitarna oblast skrbno nadzorovala arhivsko gradivo, po potrebi pa tudi uničevala arhive, saj je želela na vsak način ohraniti podobo svojega režima,« je dejala zgodovinarka. Poudarila je še, da je bila v vseh postkomunističnih državah borba za kontrolo nad arhivi tajnih služb, vendar je bilo pri nas uničenega veliko več gradiva kot v večini drugih držav. »Okoli 80% arhivskega gradiva je bilo uničenega, uničevali pa so ga vedno ob kriznih situacijah, največ pa ob osamosvojitvi države leta 1990,« je dejala Griesser Pečarjeva, pri čemer je za primerjavo pojasnila, da je bilo v Vzhodni Nemčiji uničenega zgolj 5% arhivskega gradiva. »Prehod v samostojno Slovenijo je zato problematičen, ker ni bilo pravega reza med preteklostjo in sedanjostjo in ker nismo imeli lustracije. Danes vsepovsod sedijo obremenjeni ljudje, na univerzah, v sodstvu, v parlamentu,« je dejala zgodovinarka. Po njenih besedah je arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 omogočal neomejeno dostopnost do arhivskega gradiva, ki je nastal pred konstituiranjem skupščine v maju 1990. »Edina omejitev so bili občutljivi osebni podatki, pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij,« je poudarila zgodovinarka. Vendar pa, kar se tiče občutljivih osebnih podatkov, je ob tem tudi pojasnila, da so zgodovinarji morali v zvezi z njihovo uporabo zgolj podpisati izjavo, da bodo s temi podatki ravnali ustrezno, po referendumu leta 2011, pa je takratni direktor Arhiva RS Dragan Matič odredil anonimizacijo, ki je zgolj dva arhivarja nista zmogla. »Naslednji direktor g. Dežman je to anonimizacijo odpravil,« je dejala zgodovinarka.»Slovenija ni pravna niti moralna naslednica nekdanje totalitarne države, zato ni razloga za ščitenje represivnih institucij prejšnjega režima, » je povedala zgodovinarka Griesser- Pečarjeva. V svojem nastopu pa je izpostavila tudi, da se žrtev in storilcev ne more enačiti, kot to počne sedaj predlagana novela, ki zato pod vprašaj postavlja vrednote, na katerih temelji samostojna Slovenija. »Oddaljuje pa se tudi od Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih,« je dejala. Dodala je tudi, da so za zgodovinarja predlagane spremembe arhivskega zakona usodne.Izpostavila je tudi posnetke na mikrofilmih. »Imamo 2,4 milijona posnetkov na mikrofilmih. To je treba anonimizirati, a zato ni denarja. To bo trajalo desetletja,« je dejala. Izrazila pa je tudi upanje, da bomo kdaj dobili tudi arhive iz Srbije, saj je tam tudi veliko tistega, kar je bilo v Sloveniji uničenega. »Nekateri se bojijo!« je še dejala zgodovinarka.
Doc. dr. Jernej Letnar Černič, predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije, je dejal, da praznujemo 24 let od preloma med demokratičnim in totalitarnim sistemom in se še vedno ukvarjamo s takšnimi temami. »Ne vem, v čigavem interesu je, da se temu tako godi, morda kdo želi, da se prepiramo o temah, ki bi morale biti minimalni skupni imenovalec demokratične in pravne družbe, saj gre za teme, o katerih se ne bi smeli prepirati po tolikšnem času,« je uvodoma dejal. Nadalje je izpostavil pet točk, ki so v noveli sporne. »Sama novela ne priznava, da je Republika Slovenija druga država, ki je boljša od tiste, iz katere smo izšli leta 1991. Novela tudi zamegljuje dejstva, ki so zelo jasna in preverljiva v zgodovini,« je dejal Letnar Černič. Izpostavil je tudi, da storilci in žrtve niso eno in isto. »To sta dve različni skupini,« je poudaril. »Enačenje vodi nazaj v preteklost, saj povzroča nove krivice, še več, krši tudi ustavno načelo enakosti,« je poudaril.
Dr. Letnar Černič je še povedal, da se težave pojavljajo, četudi se sliši banalno, pri dostopu do dosjejev bivše totalitarne države. V nadaljevanju pa je izpostavil tudi načelo enakosti. »Različne situacije je treba obravnavati ustrezno in različno, enake situacije pa enako,« je dejal. Po njegovih besedah novela tudi dvakratno nasprotuje človekovemu dostojanstvu in temeljnim svoboščinam.
»Naslednja točka je vprašanje glede razlikovanja med bivšim totalitarnim sistemom in slovenskim demokratičnim pravnim sistemom. Te dva sistema nista eno in isto. Ustavno sodišče je večkrat zapisalo, da je prejšnji sistem temeljil na sistematičnem kršenju človekovih pravic, to je bila tudi neka druga država. Slovenija pa ni avtomatična naslednica bivše države, velja načelo pravne diskontinuitete,« je dejal. Tudi zaradi teh razlogov je po njegovem mnenju treba ta zakon na referendumu zavrniti. »Ta zakon je treba zavrniti, ker je tako zelo nepravičen in ker nasprotuje človeškemu dostojanstvu kot temeljni vrednoti ustavnega reda. Prav tako se moramo vprašati, zakaj bi bilo treba varovati podatke nekdanje totalitaristične države,« je dejal dr. Letnar Černič.
»Zakaj se moramo leta 2014 pogovarjati o dostopnosti arhivov? To je minimalni standard demokratične države, v takih zadevah se lahko prepiramo samo v neki nenormalni državi,« je svoj nastop zaključil Letnar Černič.Doc. dr. Vladimir Žumer, arhivski svetnik, je povedal, da so naloge arhivov, predpisane v zakonu, te pa so: varovanje, ohranjanje kulturne dediščine in nudenje arhivskega gradiva uporabnikom. »Ključno pa je, da v arhivih ne nastajajo razne tajnosti in da je tisto, kar v arhivih obstaja, posredovano uporabnikom, ne pa da, se uporablja prikrivanje, prekrivanje, ampak da je dostop do arhivskega gradiva v celoti omogočen,« je dejal dr. Žumer. V nadaljevanju je opozoril, da arhivski zakoni ne predpisujejo tajnih podatkov, ampak jih predpisujejo drugi zakoni, prav tako arhivski zakon ne določa občutljivih osebnih podatkov. »Zmotno je prepričanje mnogih, da se z arhivskim zakonom ureja tudi varstvo osebnih podatkov, pa se ne, določa se samo dostop,« je poudaril dr. Žumer. »Kar se tiče osebnih podatkov, obstaja generalna omejitev varovanja občutljivih osebnih podatkov, ne glede na to, kdaj so nastali, arhivski zakon pa določa le rok, do kdaj so ti podatki nedostopni,« je dejal dr. Žumer. Po njegovih besedah mora generalna omejitev glede osebnih podatkov, ostati v zakonu, saj bi v nasprotnem primeru bil zakon v nasprotju z ustavo, vendar pa arhivski zakon prinaša tudi tri načine izjemnega dostopa do osebnih podatkov, ki jih je dr. Žumer podrobneje pojasnil. Ob tem je dejal tudi, da je izjema glede osebnih podatkov v tem, kadar javni interes prevladujejo nad varstvom osebnih podatkov, »največkrat imamo potrebe po tem tudi zaradi znanstvenoraziskovalnega interesa.«Po besedah dr. Vladimirja Žumra mora biti arhiv dostopen brez anonimizacije. Poleg te ovire pa je z novelo zakona za uporabnike postavljen še cel kup drugih birokratskih ovir, povezanih z arhivsko komisijo. »Raziskovalec mora arhivski komisiji predstaviti znanstveni elaborat, kar pomeni cel doktorat, zato da pride do dokumentov z občutljivimi osebnimi podatki,« je ob tem dejal dr. Žumer.Po besedah dr. Žumra je v noveli polno navlake, ki so si jo izmislili tisti, ki želijo, da bi imeli omejen dostop do arhivskega gradiva. Dotaknil se je tudi objave dokumentov na spletu, ki je po njegovem le pesek v oči, novela zakona je po njegovih besedah skažena tudi glede določb varstva digitalnega gradiva.
Dr. Stane Granda pa je opozoril na to, da referendum ni namenjen proti arhivistom, temveč proti tistemu, kar so iz zakonskega besedila naredili politiki. »Osebno me boli, ker prihaja do zlorabe stroke, ki je svoj zakonski tekst pripravila, potem pa je politika ta tekst spremenila,« je dejal dr. Granda. V nadaljevanju je še dejal, da bi tudi komunisti morali imeti interes, da se stvari raziskuje. Dr. Stane Granda pa je med drugim omenil tudi, da so atentatorji na Janeza Pavla II. potovali prek Slovenije. »Verjetno zato, ker so vedeli, da ne bo težav,” je dejal.V razpravi je nato sodelovalo tudi občinstvo, pri čemer smo lahko slišali zgodbe žrtev komunističnega nasilja, k besedi pa se je javil tudi publicist Igor Omerza, ki je prav tako izpostavil pomembne vidike novele zakona, s katerimi se arhive zapira, raziskovalcem pa onemogoča delo.Göran Lindblad, predsednik Evropske platforme spomina in vesti, pa je v zaključni besedi komentiral, da je nadvse pomembno, da se je ta okrogla miza razvila, težji del pa se prične po današnjem dnevu, ko bo treba prepričati čim več ljudi, da pridejo na referendum in glasujejo za odprte arhive. »Očitno je, da je ta zakonodaja, ki je predlagana, komplicirana in da so jo napisali ljudje, ki se niso osvobodili spon preteklosti. Kolikor razumem današnjo razpravo, novela povzroča veliko birokratskih ovir. Pri arhivih pa ne sme biti niti ovir niti skrivnosti, arhivi morajo biti odprti, če ne, ne moremo najti krvnikov,« je dejal. Izpostavil je tudi, da bi bilo treba krvnike pripeljati pred sodišče in jim soditi oziroma da morajo odgovarjati za svoja dejanja. Po njegovih besedah bi bilo dobro imeti tudi evropsko sodišče, ki bi obravnavalo zločine storjene v totalitarnih državah, ne verjame pa, da bi kaj takšnega kmalu bilo vzpostavljeno. »Ne glede na to, pa nič ne zaustavlja katerekoli države, da prva vzpostavi takšno sodišče. Lepo bi bilo, če bi bila Slovenija na tem področju prva. Druge države bi zagotovo sledile,« je še dejal. Nenazadnje pa je še povedal, da so bili nemški arhivi nedotaknjeni, ker so to preprečili ljudje, ki so jih želeli ohraniti odprte.