Dr. Šturm: "Neugotovljenost načina storitve kaznivega dejanja pomeni, da znaki kaznivega dejanja niso ugotovljeni!"
petek, 9. 9. 2011Opis, po katerem je nekdo obtožen, da je storil kaznivo dejanje, ne ve pa se kako oziroma kaj je storil, je v popolnem nasprotju z ustavno zahtevo, po kateri nihče ne more biti obsojen za dejanje, ki ni z zakonom določeno kot kaznivo dejanje. Začetek sojenja v zadevi PATRIA ni samo nenavaden, lahko ga označimo tudi kot sramotnega za slovensko pravosodje, vzbuja pa tudi resne ustavnopravne pomisleke ob pogledu na razpravno dvorano in v njej natlačene navzoče. Obtoženim osebam je bila v pogojih, ki pomenijo ponižujoč poseg v polje njihove zasebnosti, ki mora biti zagotovljeno obtoženim tudi na sodni obravnavi, kršena ena temeljnih procesnih kazenskih človekovih pravic, to je možnost do učinkovite obrambe. Ob takem ravnanju sodne veje oblasti obtoženim že na samem začetku sojenja niso bile zagotovljene njihove ustavne pravice iz 29. in 18. člena Ustave RS.
Ne samo sramoten začetek sojenja, tudi vsebina obtožnega predloga je takšna, da poraja še hujše ustavnopravne dvome o tem, na kakšni podlagi je do takšnega postopka sploh lahko prišlo. Če bi odločitev o uvedbi postopka temeljila na materialnih določbah kazenskega prava, se postopek sploh ne bi smel začeti. Dejanje, ki naj bi ga storil Janez Janša, namreč sploh ne vsebuje znakov kaznivega dejanja iz 1. odst. 269. člena Kazenskega zakonika, pa še tisto, kar je v obtožnem predlogu napisano, ne temelji na dokazih. V samem opisu dejanja namreč dobesedno piše, da glede Janeza Janše ni ugotovljen čas, kraj in način izvršitve kaznivega dejanja. Zlasti neugotovljenost načina storitve kaznivega dejanja, pa pomeni, da znaki kaznivega dejanja niso ugotovljeni! Iz načina ravnanja, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, je namreč šele mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni zakonsko določeni znaki kaznivega dejanja. Takšen opis, po katerem je nekdo obtožen, da je storil kaznivo dejanje, ne ve pa se kako oziroma kaj je storil, da bi lahko utemeljeno domnevali, da je to njegovo ravnanje kaznivo dejanje, je v popolnem nasprotju z ustavno zahtevo, po kateri nihče ne more biti obsojen za dejanje, ki ni z zakonom določeno kot kaznivo dejanje, in iz katere logično sledi, da nihče ne more biti obtožen, še manj pa se mu sme soditi za ravnanje, za katerega ni jasno in določno ugotovljeno, da ima ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja. Poleg tega je v nasprotju tudi z zahtevami Zakona o kazenskem postopku, ki morajo biti izpolnjene glede opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Gre torej za grobo kršitev ustavne zapovedi o spoštovanju zakonitosti iz 28. člena Ustave RS.
Presenetljivo dejstvo, da je v obtožni predlog pred meseci naknadno zašlo nekaj sto strani v nerazumljivem tujem jeziku in da državno tožilstvo poziva sodišče, naj kar samo – v popolnem nasprotju u uveljavljenih sodnim postopanjem v takih primerih – vse to prevede v slovenski jezik, minister za pravosodje pa v isti sapi izjavlja, da ni važno, iz katere proračunske postavke naj se pokrije te stroške, je v nasprotju z ustavno zapovedjo o nepristranskem sodišču iz 23. člena Ustave RS in z zahtevo po poštenem sojenju iz 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic. Pošteno sojenje namreč ne dopušča, da bi sodišče pomagalo eni izmed strank v postopku pri urejanju dokaznega gradiva. Ne gre za proračunsko postavko, temveč za zahtevo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki glede poštenega sojenja zahteva ne le, da je sojenje dejansko pošteno, temveč mora tudi navzven dajati vtis poštenosti in nepristranskosti. Slovenija je bila zaradi tega že obsojena pred Evropskim sodiščem, vendar se trenutna izvršilna veja oblasti na to očitno »požvižga«, saj cilj opravičuje sredstvo – še ena obsodba ji zato ni mar.?? Javnost mora tudi izvedeti, da Janeza Janšo obtožujejo, da je posredoval za legalno, zakonito izvedeno uradno dejanje, torej nakup pri Patrii. Vendar je opis njegovega dejanja v obtožnem predlogu takšen, da sploh ne ustreza izvršitvenemu dejanju po 1. odst. 269. člena Kazenskega zakonika. Po navedbah iz obtožnega predloga naj bi »bil seznanjen, spremljal, nadzoroval in bil obveščen«. To enostavno ne predstavlja “posredovanja” v kazenskopravnem smislu iz navedenega člena. Janezu Janši se sploh ne očita, da bi posredoval pri uradnih osebah z imenom in priimkom pri konkretnem zakonito izvedenem uradnem dejanju. Nakup osemkolesnikov je bil že izveden po opravljenem postopku javnega razpisa in s podpisom in delno realizacijo pogodbe, zato bi državno tožilstvo moralo dokazati prejem denarja in opisano konkretno posredovanje pri uradnih osebah. Tega seveda ni dokazalo in očitno ne more dokazati, zato je v opisu kaznivega dejanja vse to kar izpustilo. Obtoženega Janeza Janšo tako kazensko preganja za dejanje, ki sploh nima znakov kaznivega dejanja, v opisu pa celo ugotavlja, da še tisto, kar je opisano v obtožbi, ni ugotovljeno. Zato se zakonska opredelitev dejanskega stanja kaznivega dejanja ne ujema z predstavljenim konkretnim dejanskim stanjem. To pomeni kršitev 28. člena Ustave RS.??Višek komaj predstavljive si arogance pri sestavi opisa kaznivega dejanja, ki je edini relevanten za odločitev sodišča, pa je navedba v opisu (!), da se Janez Janša z dajalci podkupnine sploh ni hotel sestati. Na ta način tožilstvu ni dal možnosti za dokaz o krivdi. Takšno stališče je v pravni zgodovini znano kot maksima zloglasnega sovjetskega tožilca Višinskega, v slovenskem zgodovinskem spominu pa se grozljivo ponavlja iz povojnih procesov, ko so tožilci očitali, sodišča pa obsojala obdolžence, za katere ni bilo dokazov, češ da so jih prikrili in so zato kazniva dejanja dokazana, obdolženci pa krivi.Po vsem povedanem je jasno, da se kazenski postopek lahko konča le z oprostilno sodbo za Janeza Janšo. Nedopustno pa je, da tako tožilec kot sodnica vesta oziroma bi kot poznavalca kazenskega prava morala vedeti, da se zoper Janeza Janšo vodi kazenski postopek za dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja. Kdo bo odgovarjal na koncu, ko se bo izkazalo, da gre za konstrukt s politično motiviranim namenom!?? Tudi zahteva za tajnost postopka je absurdna, saj je sodišče v drugem postopku, kjer je nastopal odvetnik Zdolšek, dalo na razpolago ves spis brez tajnosti postopka, tako da teh kazenskih obravnav sedaj ne more več proglasiti za tajne, državni tožilec pa bi takšen predlog itak moral takoj umakniti. Še več, umakniti bi moral obtožni predlog, saj bi bil to edini način, da se reši čast pravosodja.
Opomba:
KZ, 269. člen (Sprejemanje daril za nezakonito posredovanje) – 1. odstavek
(1) Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let. Prof. dr. Lovro Šturm
Ne samo sramoten začetek sojenja, tudi vsebina obtožnega predloga je takšna, da poraja še hujše ustavnopravne dvome o tem, na kakšni podlagi je do takšnega postopka sploh lahko prišlo. Če bi odločitev o uvedbi postopka temeljila na materialnih določbah kazenskega prava, se postopek sploh ne bi smel začeti. Dejanje, ki naj bi ga storil Janez Janša, namreč sploh ne vsebuje znakov kaznivega dejanja iz 1. odst. 269. člena Kazenskega zakonika, pa še tisto, kar je v obtožnem predlogu napisano, ne temelji na dokazih. V samem opisu dejanja namreč dobesedno piše, da glede Janeza Janše ni ugotovljen čas, kraj in način izvršitve kaznivega dejanja. Zlasti neugotovljenost načina storitve kaznivega dejanja, pa pomeni, da znaki kaznivega dejanja niso ugotovljeni! Iz načina ravnanja, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, je namreč šele mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni zakonsko določeni znaki kaznivega dejanja. Takšen opis, po katerem je nekdo obtožen, da je storil kaznivo dejanje, ne ve pa se kako oziroma kaj je storil, da bi lahko utemeljeno domnevali, da je to njegovo ravnanje kaznivo dejanje, je v popolnem nasprotju z ustavno zahtevo, po kateri nihče ne more biti obsojen za dejanje, ki ni z zakonom določeno kot kaznivo dejanje, in iz katere logično sledi, da nihče ne more biti obtožen, še manj pa se mu sme soditi za ravnanje, za katerega ni jasno in določno ugotovljeno, da ima ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja. Poleg tega je v nasprotju tudi z zahtevami Zakona o kazenskem postopku, ki morajo biti izpolnjene glede opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Gre torej za grobo kršitev ustavne zapovedi o spoštovanju zakonitosti iz 28. člena Ustave RS.
Presenetljivo dejstvo, da je v obtožni predlog pred meseci naknadno zašlo nekaj sto strani v nerazumljivem tujem jeziku in da državno tožilstvo poziva sodišče, naj kar samo – v popolnem nasprotju u uveljavljenih sodnim postopanjem v takih primerih – vse to prevede v slovenski jezik, minister za pravosodje pa v isti sapi izjavlja, da ni važno, iz katere proračunske postavke naj se pokrije te stroške, je v nasprotju z ustavno zapovedjo o nepristranskem sodišču iz 23. člena Ustave RS in z zahtevo po poštenem sojenju iz 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic. Pošteno sojenje namreč ne dopušča, da bi sodišče pomagalo eni izmed strank v postopku pri urejanju dokaznega gradiva. Ne gre za proračunsko postavko, temveč za zahtevo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki glede poštenega sojenja zahteva ne le, da je sojenje dejansko pošteno, temveč mora tudi navzven dajati vtis poštenosti in nepristranskosti. Slovenija je bila zaradi tega že obsojena pred Evropskim sodiščem, vendar se trenutna izvršilna veja oblasti na to očitno »požvižga«, saj cilj opravičuje sredstvo – še ena obsodba ji zato ni mar.?? Javnost mora tudi izvedeti, da Janeza Janšo obtožujejo, da je posredoval za legalno, zakonito izvedeno uradno dejanje, torej nakup pri Patrii. Vendar je opis njegovega dejanja v obtožnem predlogu takšen, da sploh ne ustreza izvršitvenemu dejanju po 1. odst. 269. člena Kazenskega zakonika. Po navedbah iz obtožnega predloga naj bi »bil seznanjen, spremljal, nadzoroval in bil obveščen«. To enostavno ne predstavlja “posredovanja” v kazenskopravnem smislu iz navedenega člena. Janezu Janši se sploh ne očita, da bi posredoval pri uradnih osebah z imenom in priimkom pri konkretnem zakonito izvedenem uradnem dejanju. Nakup osemkolesnikov je bil že izveden po opravljenem postopku javnega razpisa in s podpisom in delno realizacijo pogodbe, zato bi državno tožilstvo moralo dokazati prejem denarja in opisano konkretno posredovanje pri uradnih osebah. Tega seveda ni dokazalo in očitno ne more dokazati, zato je v opisu kaznivega dejanja vse to kar izpustilo. Obtoženega Janeza Janšo tako kazensko preganja za dejanje, ki sploh nima znakov kaznivega dejanja, v opisu pa celo ugotavlja, da še tisto, kar je opisano v obtožbi, ni ugotovljeno. Zato se zakonska opredelitev dejanskega stanja kaznivega dejanja ne ujema z predstavljenim konkretnim dejanskim stanjem. To pomeni kršitev 28. člena Ustave RS.??Višek komaj predstavljive si arogance pri sestavi opisa kaznivega dejanja, ki je edini relevanten za odločitev sodišča, pa je navedba v opisu (!), da se Janez Janša z dajalci podkupnine sploh ni hotel sestati. Na ta način tožilstvu ni dal možnosti za dokaz o krivdi. Takšno stališče je v pravni zgodovini znano kot maksima zloglasnega sovjetskega tožilca Višinskega, v slovenskem zgodovinskem spominu pa se grozljivo ponavlja iz povojnih procesov, ko so tožilci očitali, sodišča pa obsojala obdolžence, za katere ni bilo dokazov, češ da so jih prikrili in so zato kazniva dejanja dokazana, obdolženci pa krivi.Po vsem povedanem je jasno, da se kazenski postopek lahko konča le z oprostilno sodbo za Janeza Janšo. Nedopustno pa je, da tako tožilec kot sodnica vesta oziroma bi kot poznavalca kazenskega prava morala vedeti, da se zoper Janeza Janšo vodi kazenski postopek za dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja. Kdo bo odgovarjal na koncu, ko se bo izkazalo, da gre za konstrukt s politično motiviranim namenom!?? Tudi zahteva za tajnost postopka je absurdna, saj je sodišče v drugem postopku, kjer je nastopal odvetnik Zdolšek, dalo na razpolago ves spis brez tajnosti postopka, tako da teh kazenskih obravnav sedaj ne more več proglasiti za tajne, državni tožilec pa bi takšen predlog itak moral takoj umakniti. Še več, umakniti bi moral obtožni predlog, saj bi bil to edini način, da se reši čast pravosodja.
Opomba:
KZ, 269. člen (Sprejemanje daril za nezakonito posredovanje) – 1. odstavek
(1) Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let. Prof. dr. Lovro Šturm