Dr. Stane Granda: "Za referendum"

Za Slovenijo ni rešitve, dokler ne bo vse krvavo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej razčiščeno v največji možni meri. Vse, kar temu nasprotuje, je kolaboracija z zločinom, ščitenje storilcev in dodatno ubijanje spomina na žrtve Aprila 1988 je morilec iz Hrvaške ubil župnika v Šmarju Marka Levstika. Uradno je bil rop. Morilca so odkrili in obsodili. Leta 2000 ga je hrvaški predsednik Stipe Mesić pomilostil. Zaradi novega umora je bil znova obsojen. Leta 2006 je naredil samomor.?Z Markom, potomcem brata Frana Levstika, sva se seznanila, ko je bil bogoslovec. Postala sva znanca in prijatelja. Ko je postal duhovnik, so zaradi njegove zaposlenosti – med drugim je čudovito obnovil župnijske stavbe in cerkev v Šmarju – in mojega študija stiki postali redkejši. Zadnjikrat sva se srečala nekaj mesecev pred smrtjo v Stični.Neposredno po umoru so mi znanci, za katere je bilo znano, da imajo dobre stike s policijo, pripovedovali, da je bil ubit zaradi hazarderskih poslov. Zahajal naj bi celo v neko skrivno igralnico na Ižanski cesti. Skratka: bil naj bi slab človek in žrtev svojih strasti. Zaradi blatenja, ki je bilo oblastno naročeno, sem bil pretresen in začel dvomiti v »čistost« umora. Toliko bolj, ker so mi njegovi sobratje povedali, da mu je Udba večkrat tajno preiskala stanovanje, ker je sumila, da ima fotografije razmesarjenega trupla prečenskega župnika Komljanca, ki so ga partizani ubili pod Hmeljnikom, čeprav je bil njihov podpornik. Po mnenju enega najvidnejših dolenjskih partizanov je bil umor Komljanca njihova največja napaka in je neposredno vplivala na razmah belogardizma. Ne glede na Mesićeve povezave s slovensko politiko sem prisiljen sprejeti »uradno« razlago Levstikovega umora, imam pa pravico dvomiti, ker smo bili katoličani in duhovniki še posebno za nekdanjo totalitarno politiko ljudje, s katerimi se lahko počenja vse. Tudi tisto, kar je bilo po takratnih zakonih in ustavi kaznivo.Glede na vse, kar vemo, bi lahko bil umor političnega značaja in bi naročniki vanj vpletli kriminalca, kar je bila pogosta praksa. Tako mislijo številni, ki so Markovo življenje in delo bolje poznali in se z uradno razlago umora niso sprijaznili.Za Slovenijo ni rešitve, dokler ne bo vse krvavo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej razčiščeno v največji možni meri. Vse, kar temu nasprotuje, je kolaboracija z zločinom, ščitenje storilcev in dodatno ubijanje spomina na žrtve. To je še bolj vredno obžalovanja, če gre pri tem za podleganje “narcizmu majhnih razlik” in zapletanju »v absurdne prepire« med vodilnimi politiki. Kdor ne prenaša kuhinjske vročine, naj se v kuhinji ne zadržuje.V zahtevah po referendumu ne gre ne za arhivistiko, ne arhive in še manj kratenje človekovih pravic, ampak resnico, ki edina osvobaja in vodi iz vsesplošne krize.Dr. Stane Granda

Vir: Družina, 9.3.2014