Dr. Romana Jordan o prihodnosti shem trgovanja z ogljikom

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov je že vse od znanstvenega poročila Mednarodnega panela o vzrokih in posledicah podnebnih sprememb (IPCC) iz leta 2007 eno izmed prednostnih področij politik Unije. Vedno znova ponavljamo, da bo treba spremeniti paradigmo – toda le kdo resnično razume, kaj pomeni sprememba paradigme? Zaradi nezadovoljstva z rezultati mnogi pozivajo k hitrim spremembam obstoječih mehanizmov, toda na žalost pri tem uporabljajo stare ukrepe. Menim, da je skrajni čas za spremembo paradigme ter za uskladitev naših načelnih odločitev z dejanskimi zakonodajnimi dokumenti.

S shemami “omeji in trguj” imamo prvenstveno v mislih evropsko Shemo trgovanja z ogljikom (v nadaljevanju: ETS shema), ki pokriva 45 % emisij v 27 državah članicah. Glavni namen sheme je zmanjšati emisije CO2. Kljub temu da so cilji zmanjševanja doseženi, se številni glasovi zavzemajo za kratkoročne posege v ETS zaradi pomanjkanja sredstev za financiranje razvoja trajnostnih tehnologij.

Pri tem se postavlja ključno vprašanje: kaj so resnične pomanjkljivosti sheme ETS in ali je te možno odpraviti? Le pravična in celostna obravnava vzrokov problemov bo lahko dala prave odgovore na zastavljena vprašanja. Obstajajo namreč vsaj trije enakovredni viri problemov: presežek dodeljenih pravic, gospodarska kriza in podvajanje zakonodaje. Slednje je pogosto podcenjeno, saj se v glavnem govori le o prvih dveh vzrokih problema, vendar mislim, da bi podvajanje zakonodaje vplivalo na ceno ogljika, tudi če ne bi prišlo do gospodarske krize. Emisije se znižujejo zaradi zakonodaje o obnovljivih virih energije, ki nalaga pravno obvezo zmanjšanja izpustov v proizvodnji energije, poleg tega pa napovedi kažejo, da bo imela podoben vpliv tudi direktiva o energetski učinkovitosti. Ker oba mehanizma nista ustrezno integrirana v ETS, prihaja do nepravilnih pričakovanj o ceni ogljika. Ker so problemi tako kompleksni, ne verjamem, da bi lahko kratkoročni ukrepi znatno izboljšali ETS.

Poleg tega pa moramo zagotoviti skladnost med ceno ogljika v sistemu ETS in ceno ogljika po ostalih zakonih. Na primer cena ogljika v ETS je trenutno pod 4 EUR na tono ogljika, medtem ko se v prometnem sektorju pričakovana cena za presežek emisij obračunava 5 EUR za prvi presežen g/km, 15 EUR za drugi g/km, 25 EUR za tretji g/km ter 95 EUR za vse naslednje g/km. Kakšna pa bo cena zmanjšanja emisij pri cilju energetske učinkovitosti oziroma še težje, kakšna bo cena zmanjšanja emisij pri doseganju cilja obnovljivih virov? Priča smo pluralizmu različnih shem z različnimi cenami ogljika, toda žal razlika med naraščanjem emisij na strani porabe ter zmanjševanjem emisij na strani potrošnje povzročata stanje, ko je okolje čedalje bolj onesnaženo, konkurenčnost poslovnega okolja Unije pa vse manjša.

V naših podnebnih politikah moramo zgraditi bolj koherenten pristop s pravičnejšim obravnavanjem med sektorji. Prava sprememba paradigme bi bila izbira med dvema možnostima: vzpostavitev novih mehanizmov, ki bi vsebovali obliko davka na ogljik, oziroma obstoječa zakonodaja “omeji in trguj” z dolgoročno strukturno reformo ETS, skupaj z enim, dolgoročnim, ambicioznim in pravno obvezujočim ciljem.«