Dr. Mitja Deisinger: »Okrajno in višje sodišče sta nadomestili tožilca in se spremenili v dvojno protiustavno vlogo«

»Sprejemanje obtožb brez znakov kaznivih dejanj pomeni nov nesprejemljiv standard kazenske represije,« je med drugim v odklonilnem ločenem mnenju zoper sklep US zapisal sodnik Ustavnega sodišča dr. Mitja Deisinger. Ustavni sodnik dr. Mitja Deisinger je glasoval proti sklepu Ustavnega sodišča, s katerim je to zavrglo pritožbo predsednika SDS Janeza Janše na krivično sodbo Višjega sodišlča v Ljubljani v primeru Patria.

Dr. Mitja Deisinger je zapisal, da je očitna kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave zaradi opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje brez znakov kaznivega dejanja. »Sprejem obljube je torej naveden zgolj v abstraktnem povzetku zakonskega besedila, ni pa v celotnem nadaljnjem opisu kaznivega dejanja nikjer konkretnega opisa sprejema obljube. /…/ O tem obveznem delu konkretizacije v opisu dejanja ni niti besedice, še več, ni niti datuma storitve, kraj je naveden kot neugotovljen, sam znak kaznivega dejanja pa kot ‘neugotovljen komunikacijski način.’ V izreku je torej s tem izrazom nedvoumno povedano, da sprejem obljube sploh ni bil dokazan.«Ustavni sodnik dr. Deisinger je tudi podaril, da »sodišče ne more in ne sme v obrazložitvi sodbe dopolnjevati obveznih sestavin, ki manjkajo v izreku sodbe.«Ob tem je kritično njegovo stališče do višjega sodišča in tožilstva. »Sodišče bi na takšni podlagi nadomestilo tožilca in se spremenilo v dvojno protiustavno vlogo sodišča in tožilstva. Skrbna proučitev izpodbijanih sodb kaže, da sta sodišči prav to storili.«Kot je še zapisal, sodišči pri presoji tenorja nista upoštevali enotne sodne prakse, ki terja opis kaznivega dejanja z navedbo časa, načina …, da se obdolženec lahko brani zoper očitke. »Navedena očitna kršitev 28. člena Ustave presega pomen obravnavane zadeve. Sprejemanje takšnih obtožb brez znakov kaznivih dejanje pomeni nov nesprejemljiv standard kazenske represije.«
Dr.  Deisinger ugotavlja, da je utemeljena pritožba, da se pritožnik ni mogel učinkovito braniti. »To, da ni neposrednih dokazov zoper pritožnika, izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje. Zoper tako opisano kaznivo dejanje, ki bi moralo pomeniti enkraten in neponovljiv historičen dogodek, je obramba popolnoma onemogočena.« Kot je pojasnil, je Višje sodišče prepovedano argumentacijo prvostopenjskega sodišča še okrepilo.Zelo kritičen je ustavni sodnik dr. Deisinger do cele vrste »neugotovljenih« dejanj in še posebej do  t. i. indičnosti. »Takšna trditev ne dosega minimalnega standarda za odgovor na kršitev kazenskega zakona. Glede na dosedanjjo ustavnosodno prakso so bile zaradi mnogo manjših samovoljnosti razveljavljene številne sodbe Vrhovnega sodišča. Omenjene kršitve so take, da očitno pomenijo kršitev 22. člena Ustave.« Prav tako se ne strinja s tem, da bi moral pred vložitvijo na US pritožnik iti še na Vrhovno sodišče. »Pritožnik lahko takoj vložui ustavno pritožbo v takšnem primeru kršitve 22. člena Ustave, ker ne more izčrpati drugega izrednega pravnega sredstva.«Za dr. Deisingerja je nastanek nepopravljivih posledic očiten, saj odvzema prostosti ne more popraviti niti morebitna poznejša denarna odškodnina. Opozoril je tudi na to, da bi Vrhovno sodišče presojalo tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic. »To pomeni, da bo v primeru klršitve načela zakonistosti pri opisu dejanja brez konkretiziranega znaka kaznivega dejanja samom zagrešilo kršitev 28. člena Ustave.«Opozoril je tudi na hujše posledice, ki bodo doletele slovensko sodstvo, če bo te nepravilnosti ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice. »Nepristransko sodišče bi se pri odločanju teh posledic moralo zavedati.«Ločeno mnenje Ustavnega sodnika dr. Mitja DeisingerjaFoto