Dr. Milan Zver: "Zlato pravilo je varovalka pred morebitno neodgovorno vlado"
ponedeljek, 30. 4. 2012Objavljamo intervju z evropskim poslancem dr. Zverom, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija. Gospod Zver, ta čas se v Sloveniji vse vrti okoli rebalansa državnega proračuna in z njim povezanih varčevalnih ukrepov. Vaš glavni tekmec na jesenskih predsedniških volitvah predsednik republike Danilo Türk je pred časom za Primorski dnevnik dejal, da predlagani varčevalni ukrepi nalagajo preveliko breme socialno najšibkejšim in da je zato treba najti pravičnejšo razporeditev bremen. Na drugi strani vlada trdi, da ti ukrepi socialno najšibkejših ne bodo prizadeli. Kdo ima prav?Predsednik se je prenaglil s to oceno. Čeprav v prvi vrsti ne gre za to, kdo ima prav, ampak bolj za to, kaj je prav, lahko zatrdim, da je vlada, kolikor vem, ukrepe selektivno predlagala ravno zato, da ne bi dodatno prizadeli socialno najšibkejših. Te je kriza tako ali tako najbolj udarila.Türk pravi, da je vlada začela “z zelo ambicioznimi, radikalnimi predlogi”, sedaj pa je treba voditi ta proces tako, da bo prišlo do konsenza. Po njegovo “vztrajanje na nekem svojem konceptu, ki je pretirano pod vplivom neoliberalističnega pogleda,” ne bo omogočalo konvergence in tistega konsenza, ki ga potrebujemo. Vaš komentar?Opažam, da ste začeli intervju z vprašanji v zvezi z mojim protikandidatom. Tudi prav. A še prej o konsenzu oziroma dogovoru. Za kaj takega sta potrebna najmanj dva. Menim, da vladi ni mogoče očitati, da se ni trudila dogovoriti in preprečiti stavke. Sicer pa bi lahko diskutirali o različnih teoretičnih konceptih izhoda iz krize. Toda bolj kot teorija nam sedaj ukrepanje narekuje kruta realnost. Prišli smo do točke, ko gre le še za preživetje. Ne bi bilo dobro, da bi po dvajsetih letih kot država bankrotirali.Od predsednika države bi pričakoval razumevanje za prizadevanje vlade, ne pa da dodatno deli. Ko govori o tem, da so ti ukrepi radikalni, podžiga že tako pregreto politično situacijo. Dejstvo je, da z napovedanimi ukrepi še ne bomo odpravili nesorazmerja med prihodki in porabo. Primanjkljaj bomo s tem le prepolovili.Kot evropski poslanec dobro poznate dogajanje v Evropi. Kako ocenjujete te ukrepe v primerjavi z ukrepi v drugih evropskih državah?Ukrepi v Sloveniji za zdaj niso tako temeljiti, kot so bili v nekaterih drugih državah. Naj omenim primer Latvije, v reševanje katere je bil močno vpet moj kolega v Evropskem parlamentu Krisjanis Karins. Bili so v podobni situaciji kot mi. Zato so najprej za 30 odstotkov znižali plače, nato pa odpustili še okoli 10.000 uslužbencev. Sliši se grozno, a če ni drugega izhoda … Poleg tega so celo dvignili davke. Kljub drastičnim ukrepom je bil predsednik latvijske vlade znova izvoljen. Zakaj? Ker so zlahka dosegli vsenacionalni konsenz o tem, kaj je treba storiti, ker so se vsi akterji zavedali resnosti položaja in navsezadnje, ker jim mlada in samostojna država veliko pomeni. To je ponosen narod. Sindikati so razumeli položaj države, zato ni bilo nobene stavke. Si lahko predstavljate tako drastične ukrepe, pa nobene stavke?Težko v naši razmerah. Zelo dobro je krizo prebrodila tudi Nemčija. Kot se zadnje čase poudarja, je to v veliki meri posledica tega, da so pravočasno sprejeli številne ukrepe, ki Slovenijo še čakajo…Oni so imeli protikrizne ukrepe na mizi še pred koncem leta 2008. Seveda so jih takoj začeli izvajati. In bili uspešni. Zato danes Nemci, bi rekli, podpisujejo čeke za evroobmočje, plačujejo zapitke drugih. So vzorna država, kjer delo ostaja vrednota. Oni nam morajo biti zgled, kako upravljati z državo, ne pa kakšna država iz južnega loka. Še preden bomo izvajali te številne običajne ukrepe, o katerih govorite, bo treba uveljaviti varčevalne intervencije, katerih namen je gašenje požara in nujna sanacija po nesreči. To je treba ločiti od običajnih politik, ki se izvajajo v normalnih razmerah.Slovenski poslanci so podprli začetek postopka za zapis fiskalnega pravila o uravnoteženih javnih financah v slovensko ustavo. Ustavna komisija državnega zbora s pomočjo stroke pripravlja končni predlog spremembe ustave. Če bi šlo vse po sreči, bi 148. člen naše ustave kmalu dobil novo podobo. A kot kaže po ponedeljkovih pogovorih političnih strank, je zlato fiskalno pravilo pod velikim vprašanjem. Se vam zdi prav, da se “zlato pravilo” zapiše v ustavo?Da, seveda, to bi bilo prav in nujno. Tudi druge države sprejemajo take odločitve, nazadnje je to storila še Italija. Pri nas si je levica premislila in umaknila že dano podporo. To je po mojem mnenju jasno sporočilo. S tem se dela velika škoda. Zapis zlatega pravila v ustavi bi ugodno vplival na bonitetno oceno Slovenije, posledično bi prišli do cenejših kreditov v tujini, kar bo zagotovo še nekaj časa nujno, dokler ne pridemo na zeleno vejo. Jasno, eno je poceni, drugo pa drago zadolževanje. Če ne bo tega, bomo padli še globlje.Kako pa komentirate trditve levičarskih komentatorjev, tudi izpostavljenih ekonomistov, ki pravijo, da smo priče nekakšni ideologiji “zlatega pravila”, da gre za neoliberalno zamisel, da gre za zamisel konservativnega vodstva Evropske unije, ki domnevno napačno skuša države popeljati iz krize s pomočjo varčevanja in zategovanja pasov, namesto da bi v času krize povečali zadolževanje in s tem zagnali gospodarstvo?Pri nas imajo največ medijskega prostora t. i. gradualisti in keynesijanci, ki kljub triletni slabi slovenski praksi in boleči grški učni uri še vedno menijo, da je proračunsko varčevanje slabo. Janševa vlada se je seveda odločila za drug pristop, pa ne samo zato, ker je uradno priznan v vseh dokumentih Evropskega parlamenta, Evropske komisije in še posebej Evropskega sveta, ne nazadnje tudi Evropske centralne banke, ampak ker kaj drugega ta hip niti ni mogoče. Razumem, da ta politika ne gre v njihove teoretske in ideološke modele. Govorim o levičarskih komentatorjih, o katerih sprašujete. Volilno telo v EU pa izbira našo opcijo tudi v času krize, saj levica nima odgovora na izzive časa, ki ga živimo. Zlato pravilo je torej varovalka pred morebitno neodgovorno vlado, ki bi utemeljevala svojo politiko samo na distribuciji, porabi in zadolževanju. Omejitev javnega zadolževanja je dobrodošla še posebej v Evropi, kjer je država, v povprečju gledano, kar draga. To dodatno zmanjšuje konkurenčnost EU v svetovnem merilu. Mimogrede, omenili ste konservativno vodstvo EU. V EU so večinoma na oblasti desnosredinske stranke. Konservativizem je legitimna doktrina, ki je ne ocenjujem negativno kot večina pri nas. Treba pa je vedeti, da večina strank, združenih v Evropsko ljudsko stranko, ni tipično konservativna. Ne nazadnje, v EP je prišlo do razkola med politično družino Evropske ljudske stranke in konservativci.Očitno je, da je svetovna finančna in gospodarska kriza Evropo močno prizadela. Omenili ste vse manjšo konkurenčno sposobnost EU v svetovnem merilu.Kakovost življenja v EU je najboljša, še vedno je tu na stari celini največja kulturna produkcija, sociala in solidarnost na neprimerno višji ravni kot drugje po svetu. Tudi na olimpijadah poberemo največ medalj. Toda Evropska unija ima tudi
akutne razvojne težave. Čeprav je še vedno gospodarsko najmočnejša, ima, kakor pravilno ugotavljate, vse manj konkurenčno gospodarstvo. Na področju znanosti in tehnologije izgublja. Ne premore posebnih naravnih bogastev, ki bi bila trajni razvojni vir. Poleg tega postaja ostarela družba, nima dovolj mlade in ustrezno usposobljene delovne sile. Šolstvo, zlasti visoko, se prepočasi reformira, upravni in javni sektor je preobilen, iz nekoč delovne civilizacije vse bolj postaja t. i. družba nedela. Vse preveč ljudi je prepričanih, da bo namesto njih samih zanje poskrbela država. Se spomnite razprave o univerzalnem temeljnem dohodku? Celo nekateri ekonomisti, npr. dr. Mencinger, so podprli ta koncept, ki predpostavlja, da bi vsi ljudje ne glede na socialni status od države na mesec prejemali po nekaj sto evrov. Kar tako! Si lahko predstavljate, kam bi to pripeljalo našo civilizacijo, ki vendarle temelji na delu in zasebni pobudi. Ta refleks je pogosto navzoč tudi med mladimi, ki niso bili ustrezno izobraženi in usposobljeni v okolju podjetniške kulture.V kateri smeri pa potem vidite rešitev za Evropo? Kitajci izredno hitro napredujejo na področju visoke tehnologije in znanja. Večina izdelkov, ki jih kupimo v trgovinah, pa je že tako ali tako Made in China…Kitajska dosega izjemne gospodarske rezultate zaradi prenizke cene delovne sile. Tudi otroke izkoriščajo. Na takšnih prepoceni kitajskih izdelkih bi moralo pisati, da so bili narejeni z delom otrok ali kaj podobnega. Morda bi potem Evropejci redkeje posegali po tem blagu. Navade potrošnikov lahko spremenijo marsikaj. Visoka tehnologija in proizvodnja z visoko dodano vrednostjo so bile donedavna prednosti EU. Ne bom povedal nič novega, če rečem, da nas tu prehitevajo. In težko bomo ohranili visoko kakovost življenja v EU, če ne bomo bolj uredili gospodarstev. Najprej bi morali temeljito reformirati univerze. Prihaja čas, ko se bodo univerze morale odpreti gospodarstvu, vzpostaviti dialog z njimi in na podlagi njihovih predlogov oblikovati študijske programe. Začeti je treba torej na začetku, pri izobraževanju. EU ni v krizi le zaradi pomanjkanja delovne sile, zlasti mladih strokovnjakov. V krizi je tudi zato, ker je hkrati veliko mladih brez službe, mnogi od teh sploh niso zaposljivi, ker nimajo ustrezne izobrazbe. V prihodnje potrebujemo, kot sem že omenil, koalicijo univerz in podjetij. Šarm stare, samozadostne univerze je sicer še močno živ tako med študenti in profesorji, ampak že spada v zgodovino. Prihaja nova misija univerze, in prej ko jo bomo usvojili, prej bo dobro za Evropsko unijo.Kako pa naj se oživi slovensko gospodarstvo, ki je še posebej na udaru zaradi zlorabe »nacionalnega interesa« za povsem zasebne interese in tajkunskih zgodb?Kar sem pravkar omenil, velja seveda tudi za Slovenijo. A naj dodam še to. Slovensko gospodarstvo je preživelo že ogromno potresov, eden usodnejših se je zgodil leta 1945. Tajkunizacija, kakor jo poznamo danes, se je začela s t. i. Markovićevo gospodarsko politiko, ko so tedanje gospodarske in politične elite privatizirale družbeno lastnino. Na to mnogi preradi pozabljajo. Nato so svoje domače monopole zaščitili tako, da so zaprli gospodarstvo pred zunanjimi investicijami pod krinko zaščite t. i. nacionalnega interesa. To je bil še en usoden udarec modernizaciji gospodarstva. Znano je, da smo od vseh tranzicijskih držav imeli najmanj tujih investicij. V takih razmerah se je lahko tajkuniziralo, nacionalni interes je v bistvu pomenil ščitenje domačih monopolov. Kako ob vseh teh omejitvah še oživiti slovensko gospodarstvo? Z viri, ki jih imamo, pa pri tem ne mislim na zadolževanje. Državno in javno porabo dati na shujševalno kuro, odpreti gospodarstvo za tuje investicije, odprodati državne deleže v podjetjih, tudi nepremičnine, te bi lahko tudi obdavčili, zlasti luksus, itd. No, že iz tega bi se nabralo nekaj zagonskih sredstev za oživitev gospodarstva. Dvig DDV bi bil zadnji ukrep, ki bi ga uvedel. Upam, da ga ne bo treba. Da pa se gospodarstvo napravi trajno donosno, pa je, kot sem že omenil, treba reformirati univerze.Vrniva se k varčevalnim ukrepom, zaradi katerih je bila 18. aprila stavka javnega sektorja. Tisti, ki delajo v zasebnem sektorju, so prepričani, da je bila neupravičena…Jasno je, da je stavka pravica. Toda v tem primeru ni bila upravičena. Paradoksalno namreč je, da tisti, ki najbolj trpijo zaradi krize, pridno delajo za nizke plače. Vsi vemo, da je ta hip v javnem sektorju nesorazmerno dobro stanje v primerjavi z gospodarstvom. Pričakoval bi, da bi bili sindikati uvidevni oziroma solidarni z delavci v realnem sektorju. To je bil Štrukljev strel v delavsko solidarnost. Sindikalisti zagotovo vedo, da ne morejo dobiti tega, kar zahtevajo. Ker pač ni od kod vzeti. Pa vendarle, zakaj gredo tako daleč? Bolj ko razmišljam o socialnih in ekonomskih razlogih za stavko, bolj se mi dozdeva, da je to prvovrsten politični projekt.Omenili ste sindikalista Branimirja Štruklja. Se vam ne zdi, da dobiva vse večjo vlogo?Da, seveda. Štrukelj seveda ni le sindikalist, je politik jasne opredelitve. Zamudil je priložnost, da bi s sindikati prepričal slovensko javnost, da vodi le običajni sindikat z običajnim poslanstvom, brez politične dodane vrednosti, če se malo pošalim. Lahko bi pokazal tudi več družbene odgovornosti in delavske solidarnosti. Že kot minister sem imel dobre odnose z javnimi uslužbenci, še posebej s tistimi v šolstvu. Zato mi ni vseeno, kako se dela z njimi. Da jih zlorabljajo v teh kriznih časih. Naj dodam, da se sindikat, ki ga vodi, ne gre le politike, ampak se nenehno vmešava v kreiranje izobraževalne politike v Sloveniji. Vstopa na strokovni teren in se ne ozira na to, da hodi po nogah ministrom, strokovnim organom in ustanovam, ki jih imamo za to, da sprejemajo strokovne odločitve znotraj izobraževalne politike. Na neki način si prisvaja njihovo vlogo. Uspelo jim je šolski sistem prikrojiti po svoji meri. Mislim, da bi zaposleni v vzgoji in izobraževanju zaslužili bolj neodvisno sindikalno ali stanovsko organizacijo, morda tudi v obliki zbornice.Lotiva se še drugih tem. Pred nastopom druge Janševe vlade so vas nekaj časa omenjali kot glavnega kandidata za vodenje novega superministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Ko se je izvedelo, da boste kandidirali za predsednika republike, je postalo takoj jasno, da tega ministrstva niste prevzeli zato, ker bo njegovo vodenje zaradi združevanja resorjev in racionalizacije močno nepriljubljeno. Imam prav?Ne povsem. Ne kalkulacije ne kakšne velike zgodbe ni bilo v ozadju, kot je bila tista npr. leta 2000 v času Bajukove vlade, ko je Hvalica svoj glas podpore izvolitvi vlade pogojeval s tem, da osebe x ne bo v vladi. Takrat tega še nisem vedel, a ta oseba x sem bil jaz. Mislim, da bi bilo korektno, če bi Hvalica ali Brejc pojasnila to zgodbo. Letošnje kadrovske odločitve so padle po odkritem pogovoru. Dejstvo je, da je imel Janez Janša doma dovolj kadrov, da je lahko z njimi sestavil dobro vladno ekipo. To, da bo imel megaminister težko delo, pa smo vedeli vsi. Razmere so izkazale za še slabše, kot smo pričakovali, pa vendarle ni moglo biti večjega presenečenja.Je pa verjetno sedaj jasno, da se je v preteklih letih pretiravalo z visokimi standardi v šolstvu…Res je. To je posledica predvsem dolgoletne Gaber-Štrukljeve naveze. V mojem mandatu jih nismo dvigovali. Kot minister sem nenehno opozarjal na potratnost sistema. Razmerje učenec : učitelj je pri nas verjetno najnižje na svetu. Seštejte število učencev in dijakov ter to delite s številom zaposlenih v sistemu in dobili boste razmerje, ki ga težko zdrži kak proračun razvitih držav, niti tistih, tako kažejo statistike, ki se združujejo v OECD. Bil sem najtrši pogajalec, ko je šlo za pogajanja v okviru odpravljanja plačnih nesorazmerij leta 2008. Nisem dovolil, da bi se plače v šolstvu, ki so bile tako ali tako dobre, še dodatno bistveno povečale. Danes nisem prepričan, da je bil plačni projekt smotrn. Kljub temu pa je bila šola v mojem času kakovostna. V Lukšičevem času je kakovost padla, čeprav je v svojem mandatu slovensko šolo dodatno podražil in ustavil uvajanje novih učnih načrtov. Da o zgrešenih projektih niti ne govorim…Nekako se zdi, da se je slovenska država v dveh desetletjih preveč razbohotila. Od velikih pričakovanj, da bomo “druga Švica,” je ostalo bore malo…Slovenija je imela v začetku devetdesetih let boljše izhodišče kot druge države v tranziciji. Če bi takrat pravičneje lastninili in bolje prestrukturirali gospodarstvo, bi hitro postali Švica. Seveda le po gospodarskih merilih. Namesto tega se je slovenska država prehitro redila, postala preobilna in zgodbe o uspehu ni bilo več. Kot država smo na mednarodnem terenu naredili veliko. No, sedaj je nov izziv. Menim celo, da lahko iz sedanje krize izidemo bolj zdravi.Kakšen je vaš odnos do Slovencev v zamejstvu in po svetu? Vemo, da je vaš predsedniški protikandidat Danilo Türk pravi “specialist” za zamejce, saj je o njihovem delu natančno, lahko rečem prav ovaduško v prejšnji državi poročal partijskem vrhu kot sekretar, nato pa kot predsednik Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL Slovenije.Ne poznam podrobnosti njegovega delovanja v tem okviru. Predvsem ocenjujem njegovo delo tu in sedaj. In ocena ni dobra. Kar pa se tiče manjšin, bi rad poudaril naslednje. Odnosi z zamejci in izseljenci so bili ena redkih priložnosti, da se je slovenska politika v Jugoslaviji lahko lotila mednarodnih odnosov, sicer je niso pustili zraven. Slovenska politična vrhuška je, da bi nadzirala Slovence po svetu in zamejce, močno angažirala Udbo, ta pa se je na tem terenu med drugim lotila celo terorističnih akcij. Tak pristop je povzročil veliko škode ravno slovenski diaspori. Tudi zato se je število Korošcev, ki so se izrekali za Slovence, drastično zmanjševalo.Vemo, da je položaj Slovencev v zamejstvu odvisen tudi od gospodarskega in političnega položaja Slovenije. Bo Janševa vlada in vladna koalicija kos težkim preizkušnjam, ki jo čakajo?Naj še dodam, da manjšinska vprašanja dobivajo s padcem meja novo dimenzijo. Ni treba, da delamo z manjšinami na star način, da spreminjamo manjšino v orodje zunanje politike. Cepitev manjšine na prave in neprave mora postati preteklost. Za manjšinske pravice morajo skrbeti države, kjer prebivajo manjšine. Naloga matice pa je, da bedi nad zaščito zamejcev in da ustrezno reagira, če se kršijo manjšinske pravice. Ima pa Slovenija proaktivno vlogo na področju manjšinskega šolstva in medijev. Skratka, zaslužijo si korektnejši odnos. Čeprav je bila nekoč matica do diaspore prej mačeha kot kaj drugega, so imeli Slovenci po svetu in zamejci izjemno vlogo, ko se je Slovenija demokratizirala in osamosvajala. Zato smo jim ostali veliki dolžniki. Pa tudi v prihodnje bodo zagotovo most med Slovenijo in državami, kjer živijo naši ljudje.Kako pa gledate na Jankovićevo vrnitev na županski položaj? Se bo Pozitivna Slovenija zaradi tega znašla v težavah? Je nastala praznina?Zelo verjetno, saj so predsedniku stranke nekoliko priprta vrata politike na državni ravni. Morda se premalo zavedamo, da je stranko relativno lahko narediti, a težko ohraniti, še teže pa jo je narediti za trajno močnega političnega akterja. Stranka je živ organizem, ni le interesna organizacija. Če hoče ostati močna, mora živeti s svojimi člani, z razvejeno in dejavno organizacijo. Nisem prepričan, da jim bo uspelo ohraniti Pozitivno Slovenijo v višavah, ki jih je dosegla na volitvah. Vrnitev Jankovića na župansko mesto pomeni, da jim lanski manever ni uspel. On je v bistvu največji poraženec slovenske politike v zadnjem času. V to praznino je vstopil Štrukelj s stavko, ki po mojem mnenju pomeni prenos spopada z Janšo iz politike na socialno-ekonomski teren. Sedaj je Štrukelj najboj izpostavljen politik levice.Kaj pa SD? Nekako se zdi, da Borutu Pahorju botri iz ozadja ne dovolijo, da bi se potegoval za mesto predsednika republike, zaradi česar se je odločil, da se bo ponovno potegoval za položaj predsednika SD.Bil bi konkurenčen protikandidat na predsedniških volitvah. Ne bi tvegal ocene, do katere mere je pod vplivom stricev iz ozadja, a bi si želel, da bi bil avtonomen. Strici ga seveda ne bodo podprli, saj ogroža njihovega favorita, to je sedanjega predsednika. Pahor nedvomno simbolizira zmerno levico. V tem se razlikuje od Jankovićeve stranke. Za predsednika lahko kandidira tudi s pozicije predsednika SD, le s to razliko, da bi moral po morebitni izvolitvi prepustiti strankarsko funkcijo komu drugemu.Poleg SDS, ki vas je predlagala za predsedniškega kandidata, vas je podprla tudi NSi. Pričakujete podporo še kakšne stranke?To bi bilo dobrodošlo, vendar strankarske podpore same po sebi niso dovolj. Potruditi se bom moral, da bom vsakega posebej prepričal. Predsedniške volitve so nekoliko posebne, se ne prekrivajo povsem s strankarsko izbiro. Pričakujem pa, da me bo marsikdo volil ne glede na mojo politično opredeljenost, vedoč, da kot predsednik republike lahko presežem politično razdeljenost, da sem strpen. Vsekakor bi želel na to mesto prinesti spravnega duha in kulturo dialoga, ne razrednega boja. Vsaj predsednik republike bi ne smel biti politični bojevnik. A biti predsednik vseh državljanov še ne pomeni, da zanikaš svoje dosedanje politično delo, ki je bilo vezano na stranko. Nasprotno, vsem je jasno, da kandidiram kot eden od tvorcev močne SDS in s podporo Nove Slovenije. Jasno pa je, da bi se kot predsednik države držal ustavnih in zakonskih okvirov in bi bil resnično predsednik vseh državljanov.Ali smo kdaj imeli takšnega?Morda se je Drnovšek še najbolj približal temu idealu. Z njim smo se dobro razumeli, pa vendar je bilo še preveč izgubljenih priložnosti. Toda vseeno mislim, da predsednika vseh državljanov še čakamo.Antropologinja in kolumnistka Maja Sunčič je nedavno za MMC RTV SLO izrazila prepričanje, da je predsednik Danilo Türk še kako premagljiv, zlasti po fiasku z vztrajanjem z Jankovićem, z imenovanjem tehničnega mandatarja z veliko nerodnostjo in popolnim ponikom, ko Janše ni hotel imenovati za mandatarja. “Tukaj si je veliko ljudi postavilo vprašanje, kaj se dogaja z njim.”Ja, to niso le občasni kiksi predsednika, ampak je takšen njegov slog. Včasih se mi zdi, da ljudje precej tega tolerirajo, mediji pa tako ali tako, saj so večinoma levi in do njega zelo prizanesljivi. Frekvenca napačnih odločitev aktualnega predsednika pa je posledica ? tako mislim ? slabega strateškega premisleka, saj se vmešava v vsako stvar. Pristojnosti slovenskega predsednika so pač drugačne od tistih, ki jih ima francoski ali ameriški. Ni treba, da se slovenski predsednik nenehno oglaša. S tem povzroča inflacijo in razvrednotenje funkcije. Konkretne stvari naj prepušča v reševanje političnim in drugim organom in ustanovam. Predvsem mora predsednik republike ostati v okvirih, ki mu jih dajejo ustava in zakoni.Za vas pa je Sunčičeva dejala, če jo citiram: “Milan Zver ima dobre možnosti, mogoče ubira preveč mehko, preveč džentelmensko taktiko, saj vidimo, da predsednik Türk do svojih nasprotnikov nikoli ni imel džentelmenske taktike in se nikoli ni branil najnižjih udarcev. Morda bi moral Zver za prodor v drugi krog pokazati zobe.” Jih boste?Cenim njena stališča, a Zver ne bo kazal zob, še renčal ne bo (smeh)! V žlehtnobi nisem najbolj konkurenčen. Sem tak, kot sem. Nekaj političnih veščin se da naučiti, radikalno obrniti svojo nrav pa ni dobro. Ljudje opazijo, če igraš in si izumetničen. Predolgo sem v politiki, da bi si lahko privoščil take eksperimente. V kampanji bom, kakršen sem, a to ne pomeni, da bom neodločen, nejasen, medel, kot se morda kdo boji. Naj spomnim; pred desetimi leti je Dnevnik o meni zapisal, da so moje besede pretežke in preveč neposredne. Po drugi strani mnogi menijo, da sem »soft« varianta v politiki. Kakorkoli, sem, kar sem, potrudil se bom uveljaviti svojo prvinsko podobo in videli bomo, ali bo to dovolj. Sicer pa bo na odločitev ljudi vplivalo veliko stvari, ne samo všečnost in politična usmeritev.Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija, 26. aprila 2012.Avtor: Metod Berlecfoto: Gregor Pohleven
akutne razvojne težave. Čeprav je še vedno gospodarsko najmočnejša, ima, kakor pravilno ugotavljate, vse manj konkurenčno gospodarstvo. Na področju znanosti in tehnologije izgublja. Ne premore posebnih naravnih bogastev, ki bi bila trajni razvojni vir. Poleg tega postaja ostarela družba, nima dovolj mlade in ustrezno usposobljene delovne sile. Šolstvo, zlasti visoko, se prepočasi reformira, upravni in javni sektor je preobilen, iz nekoč delovne civilizacije vse bolj postaja t. i. družba nedela. Vse preveč ljudi je prepričanih, da bo namesto njih samih zanje poskrbela država. Se spomnite razprave o univerzalnem temeljnem dohodku? Celo nekateri ekonomisti, npr. dr. Mencinger, so podprli ta koncept, ki predpostavlja, da bi vsi ljudje ne glede na socialni status od države na mesec prejemali po nekaj sto evrov. Kar tako! Si lahko predstavljate, kam bi to pripeljalo našo civilizacijo, ki vendarle temelji na delu in zasebni pobudi. Ta refleks je pogosto navzoč tudi med mladimi, ki niso bili ustrezno izobraženi in usposobljeni v okolju podjetniške kulture.V kateri smeri pa potem vidite rešitev za Evropo? Kitajci izredno hitro napredujejo na področju visoke tehnologije in znanja. Večina izdelkov, ki jih kupimo v trgovinah, pa je že tako ali tako Made in China…Kitajska dosega izjemne gospodarske rezultate zaradi prenizke cene delovne sile. Tudi otroke izkoriščajo. Na takšnih prepoceni kitajskih izdelkih bi moralo pisati, da so bili narejeni z delom otrok ali kaj podobnega. Morda bi potem Evropejci redkeje posegali po tem blagu. Navade potrošnikov lahko spremenijo marsikaj. Visoka tehnologija in proizvodnja z visoko dodano vrednostjo so bile donedavna prednosti EU. Ne bom povedal nič novega, če rečem, da nas tu prehitevajo. In težko bomo ohranili visoko kakovost življenja v EU, če ne bomo bolj uredili gospodarstev. Najprej bi morali temeljito reformirati univerze. Prihaja čas, ko se bodo univerze morale odpreti gospodarstvu, vzpostaviti dialog z njimi in na podlagi njihovih predlogov oblikovati študijske programe. Začeti je treba torej na začetku, pri izobraževanju. EU ni v krizi le zaradi pomanjkanja delovne sile, zlasti mladih strokovnjakov. V krizi je tudi zato, ker je hkrati veliko mladih brez službe, mnogi od teh sploh niso zaposljivi, ker nimajo ustrezne izobrazbe. V prihodnje potrebujemo, kot sem že omenil, koalicijo univerz in podjetij. Šarm stare, samozadostne univerze je sicer še močno živ tako med študenti in profesorji, ampak že spada v zgodovino. Prihaja nova misija univerze, in prej ko jo bomo usvojili, prej bo dobro za Evropsko unijo.Kako pa naj se oživi slovensko gospodarstvo, ki je še posebej na udaru zaradi zlorabe »nacionalnega interesa« za povsem zasebne interese in tajkunskih zgodb?Kar sem pravkar omenil, velja seveda tudi za Slovenijo. A naj dodam še to. Slovensko gospodarstvo je preživelo že ogromno potresov, eden usodnejših se je zgodil leta 1945. Tajkunizacija, kakor jo poznamo danes, se je začela s t. i. Markovićevo gospodarsko politiko, ko so tedanje gospodarske in politične elite privatizirale družbeno lastnino. Na to mnogi preradi pozabljajo. Nato so svoje domače monopole zaščitili tako, da so zaprli gospodarstvo pred zunanjimi investicijami pod krinko zaščite t. i. nacionalnega interesa. To je bil še en usoden udarec modernizaciji gospodarstva. Znano je, da smo od vseh tranzicijskih držav imeli najmanj tujih investicij. V takih razmerah se je lahko tajkuniziralo, nacionalni interes je v bistvu pomenil ščitenje domačih monopolov. Kako ob vseh teh omejitvah še oživiti slovensko gospodarstvo? Z viri, ki jih imamo, pa pri tem ne mislim na zadolževanje. Državno in javno porabo dati na shujševalno kuro, odpreti gospodarstvo za tuje investicije, odprodati državne deleže v podjetjih, tudi nepremičnine, te bi lahko tudi obdavčili, zlasti luksus, itd. No, že iz tega bi se nabralo nekaj zagonskih sredstev za oživitev gospodarstva. Dvig DDV bi bil zadnji ukrep, ki bi ga uvedel. Upam, da ga ne bo treba. Da pa se gospodarstvo napravi trajno donosno, pa je, kot sem že omenil, treba reformirati univerze.Vrniva se k varčevalnim ukrepom, zaradi katerih je bila 18. aprila stavka javnega sektorja. Tisti, ki delajo v zasebnem sektorju, so prepričani, da je bila neupravičena…Jasno je, da je stavka pravica. Toda v tem primeru ni bila upravičena. Paradoksalno namreč je, da tisti, ki najbolj trpijo zaradi krize, pridno delajo za nizke plače. Vsi vemo, da je ta hip v javnem sektorju nesorazmerno dobro stanje v primerjavi z gospodarstvom. Pričakoval bi, da bi bili sindikati uvidevni oziroma solidarni z delavci v realnem sektorju. To je bil Štrukljev strel v delavsko solidarnost. Sindikalisti zagotovo vedo, da ne morejo dobiti tega, kar zahtevajo. Ker pač ni od kod vzeti. Pa vendarle, zakaj gredo tako daleč? Bolj ko razmišljam o socialnih in ekonomskih razlogih za stavko, bolj se mi dozdeva, da je to prvovrsten politični projekt.Omenili ste sindikalista Branimirja Štruklja. Se vam ne zdi, da dobiva vse večjo vlogo?Da, seveda. Štrukelj seveda ni le sindikalist, je politik jasne opredelitve. Zamudil je priložnost, da bi s sindikati prepričal slovensko javnost, da vodi le običajni sindikat z običajnim poslanstvom, brez politične dodane vrednosti, če se malo pošalim. Lahko bi pokazal tudi več družbene odgovornosti in delavske solidarnosti. Že kot minister sem imel dobre odnose z javnimi uslužbenci, še posebej s tistimi v šolstvu. Zato mi ni vseeno, kako se dela z njimi. Da jih zlorabljajo v teh kriznih časih. Naj dodam, da se sindikat, ki ga vodi, ne gre le politike, ampak se nenehno vmešava v kreiranje izobraževalne politike v Sloveniji. Vstopa na strokovni teren in se ne ozira na to, da hodi po nogah ministrom, strokovnim organom in ustanovam, ki jih imamo za to, da sprejemajo strokovne odločitve znotraj izobraževalne politike. Na neki način si prisvaja njihovo vlogo. Uspelo jim je šolski sistem prikrojiti po svoji meri. Mislim, da bi zaposleni v vzgoji in izobraževanju zaslužili bolj neodvisno sindikalno ali stanovsko organizacijo, morda tudi v obliki zbornice.Lotiva se še drugih tem. Pred nastopom druge Janševe vlade so vas nekaj časa omenjali kot glavnega kandidata za vodenje novega superministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Ko se je izvedelo, da boste kandidirali za predsednika republike, je postalo takoj jasno, da tega ministrstva niste prevzeli zato, ker bo njegovo vodenje zaradi združevanja resorjev in racionalizacije močno nepriljubljeno. Imam prav?Ne povsem. Ne kalkulacije ne kakšne velike zgodbe ni bilo v ozadju, kot je bila tista npr. leta 2000 v času Bajukove vlade, ko je Hvalica svoj glas podpore izvolitvi vlade pogojeval s tem, da osebe x ne bo v vladi. Takrat tega še nisem vedel, a ta oseba x sem bil jaz. Mislim, da bi bilo korektno, če bi Hvalica ali Brejc pojasnila to zgodbo. Letošnje kadrovske odločitve so padle po odkritem pogovoru. Dejstvo je, da je imel Janez Janša doma dovolj kadrov, da je lahko z njimi sestavil dobro vladno ekipo. To, da bo imel megaminister težko delo, pa smo vedeli vsi. Razmere so izkazale za še slabše, kot smo pričakovali, pa vendarle ni moglo biti večjega presenečenja.Je pa verjetno sedaj jasno, da se je v preteklih letih pretiravalo z visokimi standardi v šolstvu…Res je. To je posledica predvsem dolgoletne Gaber-Štrukljeve naveze. V mojem mandatu jih nismo dvigovali. Kot minister sem nenehno opozarjal na potratnost sistema. Razmerje učenec : učitelj je pri nas verjetno najnižje na svetu. Seštejte število učencev in dijakov ter to delite s številom zaposlenih v sistemu in dobili boste razmerje, ki ga težko zdrži kak proračun razvitih držav, niti tistih, tako kažejo statistike, ki se združujejo v OECD. Bil sem najtrši pogajalec, ko je šlo za pogajanja v okviru odpravljanja plačnih nesorazmerij leta 2008. Nisem dovolil, da bi se plače v šolstvu, ki so bile tako ali tako dobre, še dodatno bistveno povečale. Danes nisem prepričan, da je bil plačni projekt smotrn. Kljub temu pa je bila šola v mojem času kakovostna. V Lukšičevem času je kakovost padla, čeprav je v svojem mandatu slovensko šolo dodatno podražil in ustavil uvajanje novih učnih načrtov. Da o zgrešenih projektih niti ne govorim…Nekako se zdi, da se je slovenska država v dveh desetletjih preveč razbohotila. Od velikih pričakovanj, da bomo “druga Švica,” je ostalo bore malo…Slovenija je imela v začetku devetdesetih let boljše izhodišče kot druge države v tranziciji. Če bi takrat pravičneje lastninili in bolje prestrukturirali gospodarstvo, bi hitro postali Švica. Seveda le po gospodarskih merilih. Namesto tega se je slovenska država prehitro redila, postala preobilna in zgodbe o uspehu ni bilo več. Kot država smo na mednarodnem terenu naredili veliko. No, sedaj je nov izziv. Menim celo, da lahko iz sedanje krize izidemo bolj zdravi.Kakšen je vaš odnos do Slovencev v zamejstvu in po svetu? Vemo, da je vaš predsedniški protikandidat Danilo Türk pravi “specialist” za zamejce, saj je o njihovem delu natančno, lahko rečem prav ovaduško v prejšnji državi poročal partijskem vrhu kot sekretar, nato pa kot predsednik Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL Slovenije.Ne poznam podrobnosti njegovega delovanja v tem okviru. Predvsem ocenjujem njegovo delo tu in sedaj. In ocena ni dobra. Kar pa se tiče manjšin, bi rad poudaril naslednje. Odnosi z zamejci in izseljenci so bili ena redkih priložnosti, da se je slovenska politika v Jugoslaviji lahko lotila mednarodnih odnosov, sicer je niso pustili zraven. Slovenska politična vrhuška je, da bi nadzirala Slovence po svetu in zamejce, močno angažirala Udbo, ta pa se je na tem terenu med drugim lotila celo terorističnih akcij. Tak pristop je povzročil veliko škode ravno slovenski diaspori. Tudi zato se je število Korošcev, ki so se izrekali za Slovence, drastično zmanjševalo.Vemo, da je položaj Slovencev v zamejstvu odvisen tudi od gospodarskega in političnega položaja Slovenije. Bo Janševa vlada in vladna koalicija kos težkim preizkušnjam, ki jo čakajo?Naj še dodam, da manjšinska vprašanja dobivajo s padcem meja novo dimenzijo. Ni treba, da delamo z manjšinami na star način, da spreminjamo manjšino v orodje zunanje politike. Cepitev manjšine na prave in neprave mora postati preteklost. Za manjšinske pravice morajo skrbeti države, kjer prebivajo manjšine. Naloga matice pa je, da bedi nad zaščito zamejcev in da ustrezno reagira, če se kršijo manjšinske pravice. Ima pa Slovenija proaktivno vlogo na področju manjšinskega šolstva in medijev. Skratka, zaslužijo si korektnejši odnos. Čeprav je bila nekoč matica do diaspore prej mačeha kot kaj drugega, so imeli Slovenci po svetu in zamejci izjemno vlogo, ko se je Slovenija demokratizirala in osamosvajala. Zato smo jim ostali veliki dolžniki. Pa tudi v prihodnje bodo zagotovo most med Slovenijo in državami, kjer živijo naši ljudje.Kako pa gledate na Jankovićevo vrnitev na županski položaj? Se bo Pozitivna Slovenija zaradi tega znašla v težavah? Je nastala praznina?Zelo verjetno, saj so predsedniku stranke nekoliko priprta vrata politike na državni ravni. Morda se premalo zavedamo, da je stranko relativno lahko narediti, a težko ohraniti, še teže pa jo je narediti za trajno močnega političnega akterja. Stranka je živ organizem, ni le interesna organizacija. Če hoče ostati močna, mora živeti s svojimi člani, z razvejeno in dejavno organizacijo. Nisem prepričan, da jim bo uspelo ohraniti Pozitivno Slovenijo v višavah, ki jih je dosegla na volitvah. Vrnitev Jankovića na župansko mesto pomeni, da jim lanski manever ni uspel. On je v bistvu največji poraženec slovenske politike v zadnjem času. V to praznino je vstopil Štrukelj s stavko, ki po mojem mnenju pomeni prenos spopada z Janšo iz politike na socialno-ekonomski teren. Sedaj je Štrukelj najboj izpostavljen politik levice.Kaj pa SD? Nekako se zdi, da Borutu Pahorju botri iz ozadja ne dovolijo, da bi se potegoval za mesto predsednika republike, zaradi česar se je odločil, da se bo ponovno potegoval za položaj predsednika SD.Bil bi konkurenčen protikandidat na predsedniških volitvah. Ne bi tvegal ocene, do katere mere je pod vplivom stricev iz ozadja, a bi si želel, da bi bil avtonomen. Strici ga seveda ne bodo podprli, saj ogroža njihovega favorita, to je sedanjega predsednika. Pahor nedvomno simbolizira zmerno levico. V tem se razlikuje od Jankovićeve stranke. Za predsednika lahko kandidira tudi s pozicije predsednika SD, le s to razliko, da bi moral po morebitni izvolitvi prepustiti strankarsko funkcijo komu drugemu.Poleg SDS, ki vas je predlagala za predsedniškega kandidata, vas je podprla tudi NSi. Pričakujete podporo še kakšne stranke?To bi bilo dobrodošlo, vendar strankarske podpore same po sebi niso dovolj. Potruditi se bom moral, da bom vsakega posebej prepričal. Predsedniške volitve so nekoliko posebne, se ne prekrivajo povsem s strankarsko izbiro. Pričakujem pa, da me bo marsikdo volil ne glede na mojo politično opredeljenost, vedoč, da kot predsednik republike lahko presežem politično razdeljenost, da sem strpen. Vsekakor bi želel na to mesto prinesti spravnega duha in kulturo dialoga, ne razrednega boja. Vsaj predsednik republike bi ne smel biti politični bojevnik. A biti predsednik vseh državljanov še ne pomeni, da zanikaš svoje dosedanje politično delo, ki je bilo vezano na stranko. Nasprotno, vsem je jasno, da kandidiram kot eden od tvorcev močne SDS in s podporo Nove Slovenije. Jasno pa je, da bi se kot predsednik države držal ustavnih in zakonskih okvirov in bi bil resnično predsednik vseh državljanov.Ali smo kdaj imeli takšnega?Morda se je Drnovšek še najbolj približal temu idealu. Z njim smo se dobro razumeli, pa vendar je bilo še preveč izgubljenih priložnosti. Toda vseeno mislim, da predsednika vseh državljanov še čakamo.Antropologinja in kolumnistka Maja Sunčič je nedavno za MMC RTV SLO izrazila prepričanje, da je predsednik Danilo Türk še kako premagljiv, zlasti po fiasku z vztrajanjem z Jankovićem, z imenovanjem tehničnega mandatarja z veliko nerodnostjo in popolnim ponikom, ko Janše ni hotel imenovati za mandatarja. “Tukaj si je veliko ljudi postavilo vprašanje, kaj se dogaja z njim.”Ja, to niso le občasni kiksi predsednika, ampak je takšen njegov slog. Včasih se mi zdi, da ljudje precej tega tolerirajo, mediji pa tako ali tako, saj so večinoma levi in do njega zelo prizanesljivi. Frekvenca napačnih odločitev aktualnega predsednika pa je posledica ? tako mislim ? slabega strateškega premisleka, saj se vmešava v vsako stvar. Pristojnosti slovenskega predsednika so pač drugačne od tistih, ki jih ima francoski ali ameriški. Ni treba, da se slovenski predsednik nenehno oglaša. S tem povzroča inflacijo in razvrednotenje funkcije. Konkretne stvari naj prepušča v reševanje političnim in drugim organom in ustanovam. Predvsem mora predsednik republike ostati v okvirih, ki mu jih dajejo ustava in zakoni.Za vas pa je Sunčičeva dejala, če jo citiram: “Milan Zver ima dobre možnosti, mogoče ubira preveč mehko, preveč džentelmensko taktiko, saj vidimo, da predsednik Türk do svojih nasprotnikov nikoli ni imel džentelmenske taktike in se nikoli ni branil najnižjih udarcev. Morda bi moral Zver za prodor v drugi krog pokazati zobe.” Jih boste?Cenim njena stališča, a Zver ne bo kazal zob, še renčal ne bo (smeh)! V žlehtnobi nisem najbolj konkurenčen. Sem tak, kot sem. Nekaj političnih veščin se da naučiti, radikalno obrniti svojo nrav pa ni dobro. Ljudje opazijo, če igraš in si izumetničen. Predolgo sem v politiki, da bi si lahko privoščil take eksperimente. V kampanji bom, kakršen sem, a to ne pomeni, da bom neodločen, nejasen, medel, kot se morda kdo boji. Naj spomnim; pred desetimi leti je Dnevnik o meni zapisal, da so moje besede pretežke in preveč neposredne. Po drugi strani mnogi menijo, da sem »soft« varianta v politiki. Kakorkoli, sem, kar sem, potrudil se bom uveljaviti svojo prvinsko podobo in videli bomo, ali bo to dovolj. Sicer pa bo na odločitev ljudi vplivalo veliko stvari, ne samo všečnost in politična usmeritev.Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija, 26. aprila 2012.Avtor: Metod Berlecfoto: Gregor Pohleven