Dr. Milan Zver: Strategija osamitve – drugič

Spodbujanje razdora na pomladni, ’majniški’ ali sredinsko-desni politični sceni, kakor koli jo že poimenujemo, je trajnica v strateških načrtih tranzicijske levice. Pred 18 leti, 19. avgusta 1995, je izšel dnevnik Slovenec s svojo običajno sobotno prilogo. V njem sem objavil prispevek z naslovom Strategija osamitve politične stranke. Pisal sem o učinkovitem razbitju krščansko-ljudskega bloka s strani stare nomenklature ter o njeni preusmeritvi na novo tarčo, na Janševo stranko, ki je bila takrat že mogočna opozicijska sila.(Raz)cepitev pomladnega bloka je bila vse od razpada Demosa dalje najbolj učinkovita s spodbujanjem konfliktov med prvaki teh strank. V devetdesetih letih je bilo zabitih veliko ”kajl” med prvaka Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov, to je med Marjana Podobnika in Lojzeta Peterleta. Pa tudi odnosi v trikotniku z Janšo niso bili nikoli pristno ’družinski’. Vse to je omogočilo Združeni listi in Liberalni demokraciji Slovenije lahkotno vladavino, še zlasti, ker so v vladno koalicijo vselej pritegnili še kakšno pomladno stranko. Ob tem se je dogodilo, da je bila za drobtinico koristi zastavljena osebna čast kakšnega velmoža. In čast se, kot je znano, težko povrne. Skratka, sestrske stranke pomladne opcije tudi v daljnih devetdesetih niso bile sposobne ustreznega sodelovanja. Bolj ko so se v vrednotnem in programskem smislu zbliževale, bolj so se vedle tekmovalno, večje so bile razpoke. Zato je bila skupna akcijska sposobnost novih demokratičnih sil premajhna. To je bil tudi eden od razlogov, da tranzicija v Sloveniji ni šla v pravo smer in da smo danes tam, kjer smo – na podnu.Dostikrat je bilo slišati očitek, da pomladniki eden drugemu jemljejo volilne glasove. Ta debata se je najbolj razvila sredi devetdesetih, ko je bil znotraj takratne SDSS ustanovljen krščanski forum, ki je pritegnil precejšnjo javno pozornost. Takrat so krščanski demokrati očitali Janši, da jim krade glasove, kot da bi oni sami imeli zakupljen del volilnega telesa.Spodbujanje razdora na pomladni, ’majniški’ ali sredinsko-desni politični sceni, kakor koli jo že poimenujemo, je trajnica v strateških načrtih tranzicijske levice. To znajo, imajo sredstva (mediji, denar) in v tej igri so učinkoviti. Pri tem jim pomaga še invalidni volilni sistem, ki dodatno drobi slovensko politično krajino. Nenehni poskusi osamitve Janševe stranke prav tako sodijo med njihove strateške usmeritve.Spomnimo se, že v devetdesetih so se trudili na različne načine dokazovati nekompatibilnost Janševe stranke z drugimi političnimi strankami. Operirali so celo s t.i. indeksom strankarske nekompatibilnosti, s pomočjo katerega so ’analitiki’ dokazovali, da s SDS noče nihče več sodelovati in da je zato svojevrstni tujek v slovenskem političnem telesu. In kdorkoli bo z njo sodeloval, se bo tudi sam ’odtujil’. Ni bilo lahko biti član ali privrženec v javnosti tako obravnavane stranke.Danes se ponovno dokaj jasno izrisuje tak pristop od poročila Komisije za preprečevanje korupcije naprej oziroma do zrušitve dokazano uspešne druge Janševe vlade, pri čemer so spet sodelovali ’pomladniki’. Medijski sistem, kije še manj uravnotežen, kot je bil pred 18 leti, je poskušal ponovno izločiti Janeza Janšo iz politike, ko pa je Janša dobil veliko podporo znotraj stranke, so poleg domnevno ’osamelega’ prvaka kar celo stranko prepoznali kot zrelo za v politično ’samico’. Četudi bi na naslednjih volitvah zmagovala, pravijo, SDS ne bi zmogla sestaviti nobene vlade več. SDS naj bi bila pod Janšo preveč radikalna za sicer k ’žlahtnosti’ naravnane politične stranke na Slovenskem. Pišejo se anonimke, v katerih se cilja na to, da naj bi bil Janša desni stric iz ozadja, ki ureja razmere v drugih strankah.Da v osamitev vlagajo precej energije, je bilo zaznati tudi na jubilejnem kongresu SDS, kjer je stranka poskušala še enkrat povezati ne le pomladne politične sile, ampak vse demokratično usmerjene dejavnike v državi. Demokracija je v krizi, ogrožena na sto in en način; v medijski in politični javnosti se vse bolj postavljajo pod vprašaj smiselnost dosežkov Slovenije v zadnjih dveh desetletjih in pol. SDS je ugotovila, da je prišel čas za novo majniško deklaracijo, ki naj poveže vse ljudi dobre volje, da se utrdi demokratična, samostojna in evropska Slovenija. Toda ta snubitev je šla tiho mimo, kot glas vpijočega v puščavi; javnosti ni bila ustrezno predstavljena, politični akterji se niso odzvali. Eden od razlogov za ’nemi krik’ pa je morda v tem, da politične stranke ne delijo več vrednot, ki so konstituirale slovensko politiko v času slovenske pomladi in demokratičnega prehoda. So se predali novi poti, novi ’mainstream’ politiki, ki je onkraj Evropske unije, evro cone, Schengna, kapitalizma in demokracije?Sodeč po sublimiranih, a tudi dokaj neposrednih sporočilih vladajoče politične scene, bi to težko zanikali. Opazimo lahko nove vodilne ideje, razcefranost nacionalne identitete, nov tip prehoda oziroma retro-tranzicijo v smeri starih geostrateških povezav, monetarne suverenosti, vstran od kapitalizma in nazaj v socializem, ki naj bi bil demokratičen (seveda ne strankarski)! Še veliko zloveščih znamenj novega ’kursa’ bi lahko našteli!Kljub zgodovinski podobnosti s prvo polovico devetdesetih let, bo SDS, ki je med tem zrasla v največjo stranko na Slovenskem, zagotovo ostala dejavnik normalnosti s prepoznavno držo in potjo. V bližnji prihodnosti pa bo zanimiv predvsem odziv na nova ’nevarna razmerja’ v drugih dveh pomladnih strankah. SLS se bo morala bolj umestiti v kontekst norm in načel, ki jih zagovarja Evropska ljudska stranka, pa tudi NSi bi morala razviti imunski sistem pred otroškimi boleznimi, značilnimi za nekdanjo SKD. V lanski predsedniški kampanji sem začutil ogromen potencial, ki ga ima ta stranka. Tudi SLS bi lahko veliko prispevala k obnovitvi slovenske normalnosti; a predpogoj je ugotovitev, kdo so njeni resnični nasprotniki in kdo zavezniki; tako v Evropi kot doma. V nasprotnem primeru se bo življenjski prostor vseh demokratičnih strank le še ožil in vrata za restavracijo že videnega se bodo na široko odprla.Dr. Milan Zver