Dr. Matej Avbelj: "Krhka pravnomočna Patria"

»Zadeva Patria poraja celo vrsto tehnično-logičnih in ustavnopravnih vprašanj. Četudi odmislimo vse politične scenarije za njo in ob njej, je torej izredno krhek pravni primer, ki s pravnomočnostjo še zdaleč ni dosegel svojega epiloga,« je za Večer zapisal dr. Avbelj. Ustavni pravnik, strokovnjak za evropsko pravo dr. Matej Avbelj, ki je zadevo Patria že označil za »politični proces par excellence«, se je v komentarju za Večer posvetil nekaterim pravnim dilemam.»Višje sodišče poudari, da je sodba indične narave. To pomeni, da ne temelji na neposrednih dokazih, ampak na posrednih. Na temelju indicev je domnevnega storilca mogoče obsoditi le, če indici tvorijo zaprt vzročno-posledični krog, ki omogoča sklepanje z gotovostjo, da je obtoženi dejanje zares storil. Glede te gotovosti bo tudi po pravnomočni sodbi še precej razdvajanja političnih duhov, pa tudi pravniških mnenj. In to upravičeno. Zadeva Patria je pač zaznamovana z obtožnim predlogom, ki je zatrjeval storitev kaznivega dejanja na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljen način. Tudi pravnomočna sodba v tem oziru ne stori velikega koraka naprej. Čas je še vedno opredeljen kot “v času od 10. 8. 2005 do 22. 8. 2005”. Kraj še naprej ostaja neugotovljen, a ga višje sodišče, skupaj s časom, označi za okoliščini, ki nista odločilni za obstoj kaznivega dejanja,« pojasnjuje dr. Avbelj.Ob tem pa opozarja: »Tudi laik bi ob tem moral zastriči z ušesi. Vse na tem planetu se vendar zgodi v določenem času in prostoru. Ali pa se ni zgodilo in torej ne obstaja. Trditev, da obe okoliščini: čas in kraj, “zgolj pripomoreta k individualizaciji konkretnega kaznivega dejanja”, nista pa njegov zakonski znak, je tudi najmanj nenavadna. Individualizacija je namreč ključna, če naj bi bilo kaznivo dejanje sploh storjeno.«»Podobno nenavadno celo za laična ušesa zveni trditev višjega sodišča, da ni ovira, da sodba sodišča prve stopnje navaja, da se je dejanje zgodilo “na neugotovljen komunikacijski način”. Zakaj: ker je “zakonski znak ‘sprejem obljube’ vsebinsko (ker gre za neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja) dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu kaznivega dejanja (kjer se navaja očitek sprejema obljube), v konkretnem dejstvenem opisu niti ne bi bilo potrebno še natančneje opredeliti”. Z drugimi besedami: obljuba (koristi, provizije, op. ur.) je konkretno sprejeta, ker je sprejem obljube že v zakonu opredeljen kot sprejem obljube. Kako je bila obljuba sprejeta, konkretno z enim samim aktom in dokazom v sodbi ni izpričano,« še pojasnjuje dr. Avbelj.Opozarja, da »imamo opravka z vsaj navideznim logičnim protislovjem. Celota je lahko prepričljiva le, če so takšni njeni posamezni deli. Ne moremo pa posamezne dele ocenjevati vnaprej kot logično prepričljive v luči celote, ki jo moramo šele ugotoviti. Tako se zdi, da ima sodba same logične spremenljivke in nobene dokaz(a)ne konstante.«Po njegovih besedah, »tudi ko izključimo vsakršna politična ozadja, je zadeva Patria, vključno s sodbo višjega sodišča, sama pravno po sebi izjemno kompleksna in temelji na neprepričljivih, zares krhkih pravno-logičnih konstrukcijah.«Opozoril je še na nekaj potencialno ustavno spornih delov sodbe: »Nanašajo se zlasti na opredelitev kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku. Višje sodišče v sodbi nekajkrat, a ustavnopravno povsem nekritično, ugotovi, da je 269. člen kazenskega zakonika (KZ) na številnih mestih “pomensko odprt”. Tako glede vpliva kot celo tudi glede samega dejanskega stanja kaznivega dejanja. Če je tako, bi se veljalo vprašati, ali je 269. člen KZ sploh ustaven, ali je sploh skladen z načeli pravne države, med drugim tudi lex certa? Kot jasno zapiše višje sodišče, kaznivo dejanje po 269. členu KZ je storjeno že tedaj: “ko storilec, v konkretnem primeru obdolženi Janša, sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih, torej pri osebah na MORS-u, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb, dejansko posredovati”. Ali je to že dovolj za inkriminacijo ravnanja in ali je ta dovolj določna, je seveda ustavnopravno vprašanje; nanj bo v prihodnosti moralo odgovoriti najprej vrhovno, nato pa tudi ustavno sodišče. Nekatere države so menile, da ni. Zato, drugače od Slovenije, tega kaznivega dejanja v svoj pravni red niso prenesle na tak nedoločen in za stranke pravno (ne)varen način.«Dr. Avbelj svoj razmislek zaključi z naslednjimi besedami: »Zadeva Patria poraja celo vrsto tehnično-logičnih in ustavnopravnih vprašanj. Četudi odmislimo vse politične scenarije za njo in ob njej, je torej izredno krhek pravni primer, ki s pravnomočnostjo še zdaleč ni dosegel svojega epiloga. Kot ustavni pravnik si želim, da bi do njega vendarle prišlo na način, ki bo prepričljiv za večino slovenske pravne stroke in ki bo mednarodnopravno primerljiv. Ta želja je še toliko bolj na mestu, ker bo v naslednjih dneh in tednih sledila politična histerija, kot je običajna za takšne primere. Upam, da bo slovenska pravna stroka tokrat ostala zvesta svojemu poslanstvu in zadevo obravnavala, kot je navada v tujini, ad rem in z vso svojo profesionalno integriteto.«Celoten komentar je bil objavljen v Večeru 29. aprila 2014.