Direktor Arhiva RS Matić bodisi ne pozna odločitve ustavnega sodišča in argumentacije ustavnih sodnikov bodisi jo pozna in jo zavestno zamolči. Oboje je škandalozno. Dr. Lovro Šturm, predsednik Odbora za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS in nekdanji pravosodni minister, je navedel številne razloge, zaradi katerih je potrebno zakon, ki omejuje dostop do arhivskih gradiv, na referendumu zavrniti. Pri tem se je oprl na razlago in interpretacijo ustavnih sodnikov, ki so jo sprejeli 19. aprila, ko so odločili, da ni nikakršnih ovir, da o noveli zakona volivke in volivci odločamo na referendumu. »Že to je bilo dovolj povedno,« je prepričan in dodaja, da so trije ustavni sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič in Jan Zobec, še posebej obrazložili nekatera pravna vprašanja, ki so se pojavljala.Kot je dejal dr. Šturm, ustavni sodniki opozarjajo, da gre pri arhivskem zakonu za uresničevanje resolucije evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, ki je bila z velikansko večino sprejeta v evropskem parlamentu in so zanjo glasovali tudi vsi naši evroposlanci. Kot pravi, ta resolucija med drugim predvideva dostopnost do arhivskega gradiva nekdanjih totalitarnih režimov, med katere zagotovo spadajo tudi gradiva tajnih političnih policij.Zagovorniki novele arhivskega zakona trdijo, da gre za pravno kontinuiteto med nekdanjo SDV, to je tajno politično policijo in Sovo, sedanjo obveščevalno-varnostno agencijo, s čimer se dr. Šturm ne strinja: »Ustavni sodniki lepo razložijo, da v tem pogledu nikakor ni mogoče govoriti o pravni kontinuiteti. To stališče zavrnejo in opozorijo na pred leti sprejeto odločitev ustavnega sodišča, ki je jasno povedala, da je Služba državne varnosti delovala na podlagi tajnih in nezakonitih predpisov in da je njeno delovanje pomenilo trajno ogrožanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. V tem pogledu torej ne more biti nobene kontinuitete.«Dodaja, da ustavni sodniki jasno opozarjajo, da predlagana novela arhivskega zakona pomeni veliko in nedopustno razlikovanje med arhivskim gradivom nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, recimo Zveze komunistov in Socialistične zveze, ki je v vsakem pogledu vsem dostopno, med gradivom nekdanjih pravosodnih organov, ki je prav tako dostopno in med gradivom nekdanje Službe državne varnosti, za katerega se nenadoma pojavljajo z novelo nove dodatne omejitve, ki jih prej nikdar ni bilo. »V pojasnilo je treba povedati, da so občutljivi osebni podatki varovani v vseh primerih, kar velja za vse gradivo. Pri gradivu, ki se hoče zapirati, se pa gre preko splošne zahteve o varovanju občutljivih osebnih podatkov,« je prepričan nekdanji pravosodni minister.
Ustavni sodniki tudi poudarjajo, da je svojevrsten test legitimnosti zakon prestal že s tem, ko je v veljavi 5 let in se v tem času ni zgodilo nič takšnega, kar bi povečevalo potrebo po dodatnem omejevanju vsebinske dostopnosti do tega gradiva.V razpravi so mnogi zagovorniki arhivskega zakona, zlasti koalicijski poslanci in direktor Arhiva RS, ves čas zatrjevali, da je dostopnost do arhivskih gradiv omejila že uredba vlade Janeza Janše. »To ni res. Ta trditev je lažna,« je zatrdil dr. Šturm in pojasnil: »Uredba je samo uredila postopek izročanja gradiva in pri tem upoštevala, da se del tega gradiva še vedno hrani na lokaciji Sove, vendar ne izključno pod pristojnostjo Sove, po sistemu dveh ključev, vendar gre samo za tehnično varovanje. To je argumentacija ustavnih sodnikov, ki na koncu tudi poudarjajo, da v vsebinskem pogledu omenjena uredba nikakor ni pomenila omejitve vsebinske dostopnosti do arhivskih podatkov.«Prepričan je, da »če si poslanci vladajoče koalicije, kot politiki še lahko privoščijo, da nekaj bodisi ne vedo ali pa zavestno spregledajo, tega ne vemo, si pa direktor Arhiva RS, ki je strokovno postavljen na to mesto, tega nikakor ne more privoščiti. Zato njegove izjave, ki so usmerjene v to, da je že uredba prejšnje vlade omejila dostopnost do arhiva, vzbujajo zelo resen dvom o upravičenosti njegovega položaja, kajti bodisi ne pozna odločitve ustavnega sodišča in argumentacije ustavnih sodnikov, kar je gotovo škandalozno, ali pa jo pozna in jo zavestno zamolči, kar je pa seveda še bolj škandalozno.
