Dr. Janez Juhant: "Gre za Slovenijo"

Dosegli smo kritični rob slovenskega tranzicijskega vseenovstva in še več: na glavo se postavljajo pravna in demokratična izročila, saj tisti, ki so tej družbi odtujili premoženje, svobodno hodijo po deželi, medtem ko so nedolžni obsojeni. Jože Pučnik je na dan izida plebiscita zaklical: “Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.”

Ob obsodbi Črnkoviča, Janše in Krkoviča se je spet pokazalo, kako daleč smo še do Slovenije kot očiščene in vsestransko, tudi pravno urejene države, o kakršni smo sanjali in za katero smo se zavzemali in jo je v veliki meri soustvarjal predvsem Janez Janša kot takratni obrambni minister. A s tem je postal tarča tistih, ki jim je vzel državo, bivših komunistov in jugoslovenarjev, ki mu nikoli niso odpustili, da se nam je posrečila država. Tako je vsaj za Slovence postal utelešenje osamosvojitve, saj kot eden redkih, poleg Jožeta Pučnika, v tem projektu ostaja konsistenten in zastopa v vseh svojih političnih prizadevanjih strategijo osamosvojitve in ureditve delovanja demokratične Slovenije. Razumljivo, da je ostal trn v peti omenjenim nasprotnikom samostojne in demokratične Slovenije, bolj presenetljivo pa je, da Slovenci nasedajo medijskemu pritisku in sovraštvu, ki ga sejejo tisti, ki so pravzaprav tej državi zase vzeli mnogo in na načine, ki jih poznamo iz polpreteklosti, ki smo jo ob osamosvojitvi hoteli enkrat za vselej zapustiti.

Razumljiva je prizadetost, ki je ob obsodbi sodišča navdajala Toneta Krkoviča, ki je v prvih vrstah zastavil svoje življenje za to državo. Kot posmeh vsem prizadevanjem v gospodarstvu je lahko s prizadetostjo komentiral obsodbo Ivan Črnkovič, sposoben in zavzet vodilni delavec, ki je razumel obsodbo tudi kot posmeh slovenski poslovnosti. Skratka tukaj ne gre za tri ljudi, gre za temelje te države, ki jih je politikantstvo, povezano z bivšimi omrežji, uspelo narediti za farso v posmeh vsemu, kar nam je v tej državi še sveto. A ti hočejo ravno te temelje poteptati, da bi legitimirali tisto, kar smo hoteli z osamosvojitvijo zapustiti. Za ljudi, ki ne vidijo naključij, ko gre za ostanke bivšega režima, trenutek obsodbe v razmerah, ko so na oblasti sile, ki utelešajo te povezave, ni presenečenje, saj nam vladajo politiki, ki so nasprotovali osamosvojitvi. Večina od njih pa načrtno prek novinarjev in drugih svojih vzvodov seje družbeno zmedo in tudi državljane usmerja in hujska po mili volji.

V tej zmedi se pri nas mirno sprehajajo tisti, ki so nam pokradli in odtujili naše premoženje, zavozili gospodarstvo in naredili ne le iz politike, pač pa tudi iz vseh drugih vej oblasti poligon preigravanja, da se sprašujemo, ali ne živimo v nekem, nam tujem svetu. Ali se ne “tepta ubožca”, ko eni “z nasiljem in zatiranjem kopičijo zaklade v svojih hišah”, a veljajo za junake televizijskih šovov in so jim celo delili nagrade, “pravo (pa se) spreminja v pelin in pravičnost (se) meče ob tla”, rečeno s prerokom Amosom. Omrežje zasvaja s sovraštvom do vrednot in izročil Slovenije, omamlja z mamili, dnevnopolitičnim pišmeuhovstvom in vseenakostjo vsega. Tudi ta proces je pokazálo tega, saj je tudi naše sodstvo – na kar opozarjajo resni zaskrbljeni domači in tuji strokovnjaki in politiki – del te družbene “vseenosti” in omreženosti s polpreteklostjo, preko katere se sistematično širi nered in jemlje upanje poštenim in dobronamernim državljanom in politikom. Zato je v očeh neomreženih strokovnjakov ta sodba in vse z njo povezano – in historiat potrjuje, da ni šlo le za pravni, pač pa širokopotezni družbenopolitični “projekt” – posmeh pravne države. Tega ne delijo le tisti “strokovnjaki”, ki ne morejo skriti omrežne povezanosti in se na vseh koncih upirajo uveljavljanju demokracije in pravne države, a hkrati drugim očitajo, da se nepoklicno vmešavajo v pravne posle, čeprav jih sami po svoji meri stalno komentirajo po medijih. Ta vsestranski družbeni samomor spremljamo že od osamosvojitve in človek težko razume odgovornost tistih, ki imajo otroke, pa jih puščajo odraščati v takem svetu. A očitno tudi starši niso več to, kar naj bi bili, zato jim bodo otroci, žal prepozno, iz sveta brezupne prihodnosti brali zagrenjene levite.

Kot pri preostalih zadevah so tudi pri režiranju tega dolgotrajnega procesa botrovali novinarji in politiki, ki že vseskozi sodelujejo pri maltretiranju prvaka SDS. Koliko strani postkomunističnega časopisja so napolnile “povezave” in “indici” ter insinuacije, ki so zasvajale slovensko javnost. Le pri nas lahko novinarka napiše tiskovno sporočilo sodnici za javnost. In kako naj si razlagamo primerjavo obsodbe Janše z obsodbami Berlusconija ali Sanaderja, ko je razlika očitna? Je to del scenarijev nacionalne TV, ali pa spodrsljaj novinarke? In koliko je bilo že takih spodrsljajev na različnih ravneh, zato smo z državo zabredli tako globoko in tudi s to razsodbo dobili nasprotno, kar naj nam zagotavlja pravna država. Dosegli smo kritični rob slovenskega tranzicijskega vseenovstva in še več: na glavo se postavljajo pravna in demokratična izročila, saj tisti, ki so tej družbi odtujili premoženje, svobodno hodijo po deželi, medtem ko so nedolžni obsojeni, kot je dejal Ivan Črnkovič. Ali ni to odsev pomanjkanja osnovne človeške kulture in spoštovanja človekovega dostojanstva? Ali bo moral Jože Pučnik kot kralj Matjaž vstati in znova zaklicati: “Za Slovenijo gre!”?Objavljeno v tedniku Družina