Dr. Janez Juhant: Dolžni smo ohranjati izročilo prednikov, za katerega so umirali, da bodo lahko živeli bodoči rodovi

Nekaj dejstev o dogajanju v taborišču s posameznim fragmenti razmišljanja dr. Juhanta objavljamo v nadaljevanju.

Taboriščnice so morale v Ferdrengu opravljati t.i. “družbenokoristno delo”. Večinoma je šlo za politične zapornice, ki so jim očitali širjenje ilegalnih vesti za domobrance, stike z ljudmi iz zahoda, protidržavno držo, brezdelnost ali versko pripadnost. V nekaj tednih so taborišče napolnili z 800 dekleti, materami, redovnicami, tj. ženskami vseh starosti in poklicev.

“Ta kraj ima v sebi nekaj svetega, saj se spominjamo trpljenja in smrti odločnih in kljubovalnih žena, ki so se v vesti in srčni predanosti krščanskim izročilom uprle, natančneje, morale upreti, uničevalni tiraniji, ki je iz ljudi hotela napraviti čredne številke. Kot ostali trpini takratnih nečloveških razmer, so te žene strpali v ta kraj trpljenja in jim ukazali, da ga spreminjajo v puščavo. (…) Enakega maltretiranja so bili deležni vsi, ki so se uprli teptanju človekovega dostojanstva. Iz strahopetnosti in ideološke zaslepljenosti so jih oblastniki iztrgali iz objema doma in najdražjih, jih na uprizorjenih kazenskih procesih obsojali, ene pomorili, drugi kot te žene v Podlesju, pustili umirati na obroke. Trpljenje tu je bilo strašnejše kot v nemškem lagerju, je dejala preživela 93 letna udeleženka.” (Dr. Janez Juhant)

Taborišče je bilo zelo podobno nacističnim taboriščem, saj je bilo obdano z bodečo žico in opazovalnimi stolpi. Na taboriščnice so pazili oboroženi pazniki s psi ali na konjih, nad zaprtimi so izvajali trpinčenje, jih zasliševali in jih zapirali v temnice ali bunkerje. Taboriščnica, ki je bila s štirimi sestrami več kot tri leta zaprta v Auschwitzu, potem pa v Ferdrengu, je dejala, da v vsem času v nemškem taborišču ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v taborišču Ferdreng.

“Totalitarni oblastniki so jih zavestno in grobo izpostavili brezosebnemu nečloveškemu trpinčenju, lakoti, mrazu, vročini, kar Zygmundu Baumanu označuje kot »izgubo vsake spodobnosti«. Brezvestni in nasilni tirani izgubljajo občutek za človeškost in se »povampirijo«. V ustrahovanju se razbohotijo najtemnejše sile človeka, kot ugotavlja Angela Vode: »Kako bedni so ti ljudje, ki se naslajajo nad svojo premočjo in trpinčijo človeka, ki je brez moči, bolan in potolčen… Paznica pa se je drla, da me je kar streslo. Nekoč sem že doživljala tako kričanje: v nemškem taborišču so se gestapovke prav tako drle.“ (Dr. Janez Juhant)

Vse to se je dogajalo pol leta po tem, ko je že veljala Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je prepovedala prisilno delo. Po odhodu iz taborišča je morala vsaka taboriščnica podpisati izjavo, da nikomur in nikdar ne bo govorila o taborišču ter o tem, kaj se je v njem dogajalo.

“Če imamo za nacistično ali fašistično trpinčenje posluh in razdelana merila, se nekateri pri nas delajo kot da bi bilo komunistično kaj drugačno. Dostojen človek se ne bo spraševal po razliki med Auschwitzem, Srebrenico na eni in Ferdrengom, Škofjo Loko, Teharjami in Rajhenburgom na drugi. Poštenjak bo povsod umolknil nad pošastnostjo zla, ki so ga sposobna od sle po oblasti zaslepljena človeška bitja. Za vse, kar so počeli komunistični veljaki v Podlesju nad ženskami ali nad domobranci v Kočevskem Rogu ali drugod po Sloveniji veljajo ista merila kot za druga trpinčenja pri nas ali po svetu.” (Dr. Janez Juhant)

Ko je bilo oktobra 1949 taborišče za ženske ukinjeno, so del taboriščnic izpustili, preostale pa so prepeljali na Škofjeloški grad ali v Rajhenburg, kjer se je prisilno delo nadaljevalo. V Ferdrengu so taborišče, ki je delovalo do leta 1953, pozneje napolnili z moškimi zaporniki.

Evropski dan žrtev totalitarizma nas vse kliče k sočutju z žrtvami in skrajno zavržno je, da demokratična država dan žrtev komunizma enostavno ukine. Kaj je s srci ljudi, ki so hladnokrvno pritisnili na tipko in tako ponovili brezosebni nalog ubijalcev ter spet umorili že pomorjene. »Kakšnega rodu smo oziroma iz kakšnega testa smo…, kakšno državo imamo«, se lahko sprašujemo z rimskim Ciceronom.  Ali nimamo vendar stalnih in večno veljavnih človeških meril, zapisanih v vesti, ki jih nihče ne more izbrisati? (Dr. Janez Juhant)

Duhovnik, teolog in filozof dr. Juhant je svoje razmišljanje ob sklepu slovesnosti zaključil z besedami:

“Spomin na odločne žene, trpinke tu v Podlesju in na številnih drugih krajih Slovenije in sveta nas spodbuja k odločnosti. (…) Tudi danes je v nas na mestu dejavna odločnost  ne iz koristoljubja, pač pa zaradi ohranitve temeljev urejene človeške družbe. Ne gre le za ohranitev vere, upanja in drugih krščanskih vrlin, pač pa za resnico in pravičnost, končno za preživetje človeka in nas vseh. Žene in dekleta zaprte in mučene na tem kraju so se tega zavedale. Kot ljudje, državljani in verniki smo dolžni kljubovati, se povezovati in ohranjati izročilo prednikov, za katerega so umirali, da bodo lahko živeli in preživeli tudi bodoči rodovi.”

(foto: Bogomir Štefanič)