Dr. Hans-Gert Pötering – velik človek in Evropejec

Dr. Hans-Gert Pöteringa sem prvič srečal v času, ko se je EU pripravljala na veliko širitev. Slovenija je bila del tega procesa. Mnogievropski politiki so širitev jemali zgolj kot tehnični proces, v katerem morajodržave kandidatke formalno izpolniti vnaprej določene, predvsem ekonomskekriterije. Beseda »vrednota« je bila velikokrat uporabljena, vendar na žalostpretežno kot fraza v lepih, a praznih stavkih. Dr.Hans-Gert Pötering, ki je bil takrat vodja poslanske skupine EPP v EP, je bildrugačen. Ko sva govorila o Sloveniji, je šel v globino. Bil je sposobenrazumeti naša notranja protislovja. Razlikoval je med imeni in oznakami napovršini in vsebino, ki se je skrivala za njimi. Tudi takrat, ko je šlo zaspretno prikrivana nasprotja, ki so jih vlade nekaterih držav kandidatk začlanstvo v EU na vsak način želela čim bolj umakniti evropskemu pogledu. Vprimeru Slovenije je bil to nereformiran pravosodni sistem, medijski monopoli,pretežno državno lastništvo bank in velikih podjetij ter strašljiv vplivomrežja nekdanje tajne politične policije na politična dogajanja v državi.V dr.Hans-Gert Pöteringu smo imeli v tem času na voljo sogovornika, ki se jezavedal, da lahko EU preživi in napreduje samo kot Evropa vrednot. Kotskupnost, ki ima vrata odprta, vendar je eden od pomembnih kriterijev za vstopvanjo delitev skupnih vrednot. Na tej podlagi smo dobili njegovo podporo, ko jeSlovenska demokratska stranka vstopala v EPP. Leta 2004, ko smo prvič zmagalina nacionalnih volitvah v Sloveniji, je dr. Hans-Gert Pötering skupaj z nami vkampanji z avtobusom prepotoval velik del države in z ognjevitimi, a stvarniminastopi poudarjal pomen novega časa, ki se je pričel nekaj mesecev prej, ko smopostali del EU. Ljudje so ga navdušeno sprejemali.Dr.Hans-Gert Pötering je nato postal predsednik Evropskega parlamenta. Srečevalasva se pogosteje tako v EP kot na sejah Evropskega sveta. Leta 2008 jeSlovenija predsedovala svetu EU in kot predsednik njene vlade sem za pol letapostal predsednik Evropskega sveta. To je bil čas, ko smo se v EU soočali sprvimi resnimi udarci finančne krize, dvigom cen hrane in surovin ter političnokrizo, ki je na začetku poletja nastopila zaradi zavrnitve Lizbonske pogodbe naIrskem referendumu. Zahtevno obdobje je terjalo tesno sodelovanje medevropskimi institucijami in Dr. Hans-Gert Pötering je kot predsednik Evropskegaparlamenta, edine neposredno voljene institucije EU, s svojo širino insposobnostjo, da se resnično poglobi v probleme, večkrat odločilno pripomogel,da smo lahko naredili korak naprej. V tem času EU zaradi vedno novih problemovni zanemarjala drugih strateških prioritet. Medkulturni dialog je tekel naprejz veliko intenzivnostjo. Razprave v EP z verskimi dostojanstveniki različnihreligij na visoki ravni so prinašale zbliževanja in večje medsebojnorazumevanje. Mednarodna razvojna pomoč je bila stalnica naših dnevnih redov. Posebejsmo bili osredotočeni na najrevnejše predele Afrike. Številni programi pomočiso stekli ravno v tem času. Ustanovili smo Evro mediteransko univerzo zakrepitev medkulturnega dialoga v Sredozemlju in dvig potencialov znanja v našijužni soseščini. Izvedli smo vse priprave za ustanovitev Mediteranske Unije, kije zaživela julija 2008 ter pričeli s pripravami na oblikovanje Vzhodnegapartnerstva, ki je svoj formalni okvir dobilo leto kasneje.Dr.Hans-Gert Pötering je bil v središču vseh teh in številnih drugih pobud,procesov in konkretnih projektov. Evropski parlament je bil pod njegovimvodstvom enakopraven sogovornik Svetu in Komisiji, obenem pa pobudnik številnihnovih projektov. To je bil čas, ko sta širina, intelektualna moč in osebnapoštenost ter korektnost HGP omogočala dobro in učinkovito vodenje teinstitucije, ki je bila zaradi tega sposobna delati korake naprej, ki so bilipred drugimi. Vtem času je Dr. Hans-Gert Pötering Evropski parlament dvignil na ravenenakopravnega sogovornika Svetu. Kljub temu, da še ni bila uveljavljenaLizbonska pogodba, je zaradi vztrajnosti in vsebinske utemeljenosti predlogovin pobud pridobil status, ki je danes s pogodbo formaliziran.Spominjamse junijskega zasedanja Evropskega sveta leta 2008. Sestali smo se nekaj dnipotem, ko je Irska na referendumu zavrnila ratifikacijo Lizbonske pogodbe.Politična kriza je dosegla vrelišče. Nekateri vplivni evropski in ameriškimediji so celo špekulirali z začetkom konca unije. Kot predsednik Evropskegasveta sem 24 ur na dan usklajeval stališča in reakcije pristojnih institucij.Ko danes gledamo nazaj na tisti čas, se nam zdi, da ni bil tako kritičen,vendar pa je bil takrat občutek mnogih drugačen. Celo v Evropskem svetu samemso nekateri predsedniki vlad in držav prihajali do nas in celo v javnost spredlogi, ki so bili milo rečeno močno nekonstruktivni. Hladnokrvno reagiranjeEvropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta je po drugi strani kriziodvzemalo dramatične razsežnosti in usmerjalo dogajanje v iskanje rešitev.Evropskisvet se praviloma vsakič najprej sestane na formalnem zasedanju, kjer ganagovori tudi predsednik Evropskega parlamenta, nato pa se voditelji vlad in državsami umaknejo na strogo zaprto zasedanje, kamor ne morejo niti zunanjiministri. Na tem zasedanju oziroma delovni večerji, ki včasih traja tudi celonoč, se skuša uskladiti različne poglede med posameznimi državami na teme, kiso na dnevnem redu. Junijskozasedanje Evropskega sveta leta 2008 je bilo v celoti zaznamovano z drastičnimzastojem pri ratifikaciji nove pogodbe. Dr. Hans-Gert Pötering je zaprosil zavabilo na zaprti del zasedanja ES in ob polnem zavedanju posledic sem mu tovabilo poslal. Postalo je osrednja tema prvega, formalnega dela zasedanja ES.Ko je dr. Hans-Gert Pötering končal uvodni nagovor in se poslovil, so nekaterinajvplivnejši člani in članice ES nastopili z zahtevo, da se na delovno večerjone vabi predsednika EP, češ da bi bil to precedens, da je to v nasprotju zdosedanjo prakso in da to ruši ustaljene in dogovorjene načine delovanjanajvišjega organa EU. Razprava je bila na trenutke neprijetna, v celoti paprestižne narave, zato sem se odločil, da jo prekinem. Dejal sem: »Spoštovanikolegi, če je vabilo predsedniku EP na naše zaprto srečanje največji problem,ki ga ima v tem trenutku EU, potem gremo lahko takoj domov.« Razpravo semzaključil in čez pol ure smo na delovni večerji načeli dejanski problem, torejpadec pogodbe na Irskem referendumu.  Vodkriti, neposredni in neformalni razpravi se je seveda pokazalo, da bopotrebno v reševanje, predvsem pa umirjanje položaja v polnosti vključiti tudiEvropski parlament. HGP je nastopil z odlično oceno položaja in stvarnimipredlogi oziroma stališči, ki jim ni bilo mogoče ugovarjati. Pozno ponoči jebilo doseženo soglasje o tem, kako ravnati. Ko smo zapuščali prostore sestanka,sem nekatere kolege, ki so najbolj nasprotovali udeležbi predsednika EP naneformalnem srečanju voditeljev vlad in držav vprašal, če je bilo vrednopreseči prestižno dilemo glede sodelujočih. Naenkrat nihče več ni imelpomislekov, vsi so se strinjali, da je bila udeležba dr. Hans-Gert Pöteringazelo koristna.Minilaso leta. Dr. Hans-Gert Pötering se je po mnogih uspešnih mandatih poslovil odEvropskega parlamenta in postal predsednik ustanove Konrada Adenauerja.Ustanova bi si boljšega predsednika težko zamislila. Mene pa je praktično enakokomunistično sodstvo, ki me je leta 1988 in 1989 dvakrat poslalo v zapor kotnasprotnika takratnega režima, junija 2014 ponovno spravilo za zapahe. Za istekot leta 1989. Ker naj bi neznanega dne na neznanem kraju in na neznankomunikacijski način prejel obljubo neznane nagrade. Za druge, ne zase. V zaporso me kot vodjo opozicijske stranke, ki se ji je obetala zmaga na volitvah(nekaj tednov prej smo prepričljivo zmagali na volitvah v EP) poslali tri tednepred splošnimi volitvami. Za rešetkami sem ostal do 12. decembra 2014, ko jeUstavno sodišče z odredbo prekinilo sodbo in končalo to sodno sramoto. V zaporso me klicali številni prijatelji in kolegi iz Evrope in sveta in mnogienostavno niso mogli razumeti, kako je to mogoče. Eden med njimi, ki jerazumel, je bil dr. Hans-Gert Pötering. Njemu ni bilo treba razlagati, kako jemogoče, da v neki državi EU tudi po desetih letih članstva še vedno sodijosodniki, ki so v komunističnem režimu drastično kršili človekove pravice in kiso napredovali zato, ker kazensko pravo uporabljajo kot sredstvo zaodstranjevanje političnih nasprotnikov. Velikaškoda je, ker je danes v EU premalo politikov s širino, kot jo ima dr.Hans-Gert Pötering. Če bi jih bilo več, bi EU v preteklosti naredila manjnapak. Mogoče bi v tem primeru ne govorili več o Vzhodnem partnerstvu, ampak bibilo vsaj nekaj teh držav iz vzhodne soseščine danes že reformiranih in v EUali tik pred vstopom. V Kremlju ne bi niti razmišljali o tem, kako spetobnoviti propadli socialistični imperij Sovjetsko zvezo, ampak bi se bilipripravljeni resno pogajati o novem partnerskem sporazumu z EU, tako kot so seresno pogajali leta 2008.Velikaškoda je, ker se je Dr. Hans-Gert Pötering prekmalu poslovil od aktivnepolitike. Hkrati pa smo mu neizmerno hvaležni za njegov velik in dragocen,neprecenljiv prispevek k krepitvi tega, čemur pravimo Evropa vrednot. Ob 70letnici mu izrekamo zahvalo in priznanje. Vsi, ki smo ga lahko spremljali vnjegovih prizadevanjih za Evropo, ki bo cela in svobodna in ki se bo zavedalasvojih krščanskih korenin, čutimo globoko hvaležnost do tega velikega človekain Evropejca.JanezJanša