Za tednik Demokracija se je s predsednikom Zbora za Republiko dr. Francetom Cukjatijem pogovarjal novinar Metod Berlec. Z njim so govorili o knjigi Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države, ki sta jo skupaj izdala Celjska Mohorjeva družba in Zbor za republiko, ter aktualnem družbenopolitičnem dogajanju, ki ga zaznamujejo epidemija koronavirusa in rušenje vlade s strani t. i. globoke države.
DEMOKRACIJA: Gospod Cukjati, ste predsednik Zbora za republiko. V začetku decembra sva na televiziji Nova24TV v oddaji Beremo že govorila o zborniku Zbora za republiko z naslovom Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države. O tem sva za Demokracijo in Nova24TV govorila tudi z dr. Ivanom Štuhecem. Kljub temu bi vas za začetek vprašal, zakaj ste se odločili izdati ta zbornik?
CUKJATI: Prva desetletja novoustanovljene države so in bodo vedno zanimiva, predvsem če gre za domovino nas in naših otrok. In predvsem če gre za primer, kot je slovenski, v katerem se pred tridesetimi leti ni zgodilo celotno rojstvo, ampak se je porod sodobne družbene ureditve samo začel.
Tranzicija namreč še traja. Še vedno je velik del politike z globoko državo vred ujet v udbovsko shemo razmišljanja in obvladovanja družbe. Priče smo celo vohunjenju, grožnjam in kriminalnemu izsiljevanju poslancev, da orkestriranega ščuvanja mainstream medijev niti ne omenjam.
Vsak korak k normalizaciji družbe je vse teže izvedljiv. Zato smo zborniku dali naslov »Z lepilom na podplatih«.
DEMOKRACIJA: Je ob tem mogoče na kratko povzeti, kaj je glavno spoznanje prispevkov, ki so objavljeni v knjigi?
CUKJATI: Predvsem gre za spoznanja, kaj je po tridesetih letih še vedno narobe s slovensko državo. Kaj je treba na posameznih področjih storiti, da bi postali bolj normalna, pravična in pravna država? Kakšna orodja so nam na voljo za uresničevanje naših sanj o človeško prijazni družbi? Pri tem se zavedamo, da če so glavna orodja ene politične opcije izmišljije, podtikanja in laži, ki jih medijski stroj do onemoglosti ponavlja, je naše edino orodje resnica, pa še to le s težavo posredujemo javnosti. Zato so tudi spoznanja v zborniku skrbno argumentirana in vredna pozornosti. Mene osebno je najbolj nagovoril sestavek Klemena Jakliča o pluralnosti medijev kot prvem pogoju demokracije. On tudi kot ustavni sodnik s svojimi ločenimi mnenji piše nov učbenik ustavnega prava. Zbornik je vreden branja.
DEMOKRACIJA: Posameznih tem, ki jih obravnavate, se bova verjetno neposredno oziroma posredno dotaknila v nadaljevanju. Na tem mestu bi se najprej osredotočila na delovanje tretje Janševe vlade, ki je svoj mandat nastopila 13. marca 2020. Kako ocenjujete njeno delovanje v luči epidemije, s katero se je morala spopasti takoj po prisegi?
CUKJATI: Janša je pač nekaj posebnega. Že po naravi je velik strateg in državnik. Še pred nastopom mandata je opozarjal Šarca, da je treba sklicati Svet za nacionalno varnost in se resno soočiti z grozečo pandemijo, ki je takrat že sejala smrt po Padski nižini. Po prevzemu mandata pa je, zavedajoč se, kaj nas čaka, povabil k sodelovanju tudi opozicijo. Organiziral je strokovne ekipe, v katerih so sodelovali znani strokovnjaki različnih političnih ali strankarskih opredelitev.
Že na začetku se je zavedal, da smo na pragu problemov, ki presegajo zmožnosti posameznih vladnih strank in zahtevajo neke vrste narodno enotnost. A če je v strokovnih krogih našel državotvorno sodelovanje, pa je v levem političnem polu in njihovih medijih doživel frontalen napad, ki s poglabljanjem pandemije ni pojenjal, ampak se je krepil in dobil končno primitivno histerično obliko spopada »na življenje in smrt«.
A Janša kljub vsemu ni klonil, ni vrgel puške v koruzo, ker mu je več do domovine kot do lastnega miru.
DEMOKRACIJA: No, kljub vsem napadom na vlado in posamezne koalicijske stranke je vlada do konca leta pripravila kar sedem protikoronskih zakonskih svežnjev. Kako jih ocenjujete?
CUKJATI: Ko je bil sprejet prvi protikrizni sveženj, smo mislili, da so s tem rešeni vsi glavni problemi, kolikor je pač mogoče v dani situaciji. A ko so se pojavile nove potrebe, je vlada sprejela nov zakonski sveženj. In nato drugega, tretjega … in sedmega.
Doslej Slovenija še ni imela vlade, ki bi bila tako fleksibilna in tako sproščeno vključevalna, da je brez težav sledila nevladni stroki in vedno znova prisluhnila predlogom in potrebam družbe. Glede tega sem dobesedno navdušen nad njenim delovanjem.
Je pa res, da vlada ne more reševati vsakega človeka posebej. To je naloga posameznikov. Ni čarodeja, ki bi si lahko izmislil predpis, s katerim bi dokončno rešili vse različne potrebe v tisočih različnih okoliščinah. Kar veliko zlonamerne domišljije je potrebne, da vsak vladni ukrep označimo za neumnega, škodljivega ali celo za sredstvo uvajanja totalitarizma.
Celoten intervju si lahko preberete v tedniku Demokracija.