Dr. Dimitrij Rupel: Zunanjepolitični pregled

Slovenska zunanja politika se glede vplivnosti približuje dnu, kot smo ga poznali v jugoslovanskih časih. V mednarodnih odnosih je prišlo do pomembnih sprememb. Predsednik ZDA poskuša revidirati politiko do Sirije, kjer je prevladala ruska podpora Asadu. Ta je bila razvidna tudi v pripravah konference v Ženevi, ko je moral GS OZN Ban Ki Mun umakniti vabilo Iranu – kljub tamkajšnji – vsaj navidezni – zmernejši politiki. V zvezi s Sirijo so na zadnjem sestanku Foreign Affairs Council (FAC) podprli vlogo OZN oz. prizadevanje v zvezi s človekovimi pravicami, pri čemer so omenjali Mednarodno kazensko sodišče. FAC podpira Irak, ker sprejema sirske begunce, sicer izraža zaskrbljenost tudi zaradi razseljenih oseb in terorizma v Iraku.

Napetosti so se (po Snowdenovih razkritjih o prisluškovanju) pojavile v odnosih med ZDA in EU, predvsem med ZDA in Nemčijo. V Nemčiji so kljub težavam in grožnjam sestavili koalicijo med CDU, CSU in SPD, potem pa je nekoliko upadla priljubljenost Angele Merkel. Socialdemokratski zunanji minister Steinmeier (ki je postal izredno popularen) in desna ministrica za obrambo Von der Leyen pritiskata v smer večjega mednarodnega angažiranja nemške vojske in diplomacije. EU je ustanovila polletno vojaško operacijo v Centralni afriški republiki pod vodstvom Francozov.  

Zimska olimpiada v ruskem Sočiju se godi v senci nemirov v Ukrajini. Na otvoritev je prišel Janukovič, niso pa prišli predsedniki ZDA, Francije, Nemčije in Velike Britanije. Prišel ni niti slovenski predsednik. Putin ocenjuje vedenje Janukoviča kot premehko in popustljivo, v Rusiji se oglašajo kritike, da ukrajinski demonstranti uničujejo rusko kulturo. Ameriška diplomatinja Nulandova je v Ukrajini zagrešila nekaj faux pas-ov; nekateri pa domnevajo,da Američani materialno podpirajo demonstracije, ki jih ukrajinske oblasti ne zatrejo, menda zaradi strahov oligarhije, da bi obračun ogrozil njihove finančne transakcije z Zahodom. Ukrajinsko protirusko in proevropsko gibanje se širi proti Vzhodu. EU se distancira od t.i. radikalcev, podpira reforme v Ukrajini in izraža pripravljenost za podpis pridružitvenega sporazuma. V Rusiji so zatrli svobodoljubno TV postajo Dožd, kjer je nastopal uporniški bloger Navalni.

V Evropski uniji vlada zatišje pred volitvami v EP in izbiranja novih struktur. V zunanjepolitičnem pogledu je EU »lame duck«, kar se kaže v odnosu do Rusije (pogajanja o plinu) in Ukrajine. Gre za dilemo glede nadaljnega razvoja: ali bo EU »ever closer union«? V ozadju se širi strah pred navalom evroskeptikov. V tem kontekstu je pomemben izid referenduma proti priseljevanju v Švici, ki ga je že obsodil socialdemokratski kandidat za predsednika EK Schulz.V Franciji narašča moč stranke Front national (Le Pen), predsednik Hollande, ki se je zapletel v erotični škandal, se obrača v bolj konservativno smer. (V ZDA je odpotoval brez prve dame.) Zunanjepolitični svet EU (FAC) je razpravljal o Egiptu, podprl novo ustavo, izrazil zaskrbljenost zaradi »selektivnega delovanja pravosodja proti opoziciji« in obsodil teroristična dejanja na Sinaju. Razpravljal je tudi o koncu mandata Visoke komisarke za človekove pravice. FAC 10. februarja je spremljal predvsem politično dogajanje v Afriki.

V Vatikanu se po nastopu papeža Frančiška dogajajo spremembe, ki vplivajo tudi na cerkveno življenje v Sloveniji v smeri podpore socialnim programom, celo socializmu, boju zoper pedofilijo itn.

Položaj na Balkanu je nemiren. V Bosni in Hercegovini se gospodarska kriza in korupcija kombinirata z medetničnimi spori. Realen problem so protislovja v političnem sistemu in v daytonski ustavi, ki je končala vojno, ni pa prinesla stabilnosti in gospodarskega razvoja. V Srbiji se začenja predvolilni čas, v ospredju je začetek pogajanj z EU.  Na Hrvaškem notranje spore blaži fascinacija z Evropsko unijo, nekoliko pa k poenotenju prispevajo najnovejše napake slovenske zunanje politike (varčevalci LB).

V Avstriji se nadaljuje velika koalicija in stigmatizacija obdobja koalicije med Schüsslom in Haiderjem, ki jo spremljajo korupcijski škandali in bančne luknje, vendar to ne vpliva na gospodarske razmere. Enako kaže v Italiji, kjer še vedno narašča moč levice z Letto in novim predsednikom Renzijem. Slovenska manjšina v Avstriji in Italiji se počutita bolje kot kdaj prej.

Slovenska zunanja politika se glede vplivnosti približuje dnu, kot smo ga poznali v jugoslovanskih časih. Najbolj značilna dogodka preteklih tednov sta bila podpora Danilu Türku pri njegovi neumestni kandidaturi za generalnega sekretarja OZN in ponarejena (dva meseca prezgodnja) deseta obletnica slovenskega vsopa v NATO. Na obiskih v tujini predsednice vlade ne spremlja zunanji minister, ki ga bolj od zunanje politike zanima stranka DeSUS, ampak obrambni minister, ki so ga ovadili zaradi goljufij v Ljubljani. Še dobro, da so upokojenci pozabili, da jim je Erjavec pred volitvami obljubljal najmanj 1000 evrov pokojnine. V slovenski diplomaciji, ki jo je po svojem okusu urejal bivši predsednik Türk, zdaj – zaradi političnih potreb – prihaja do poenostavitev pri izbiranju veleposlanikov. Po politični izbiri veleposlanice v Nemčiji zdaj ugibajo o podobni rešitvi za Italijo.

Začenja se praznovanje stote obletnice I. svetovne vojne, ki je pomenila začetek velike slovenske pustolovščine oz. omahovanja med Vzhodom in Zahodom. Po koncu hladne vojne se je Slovenija skupaj z Zahodom ustalila na pravi strani zgodovine, česar aktualna nomenklatura še danes ni dojela.