Dr. Dimitrij Rupel: "Niti Slovenija niti Evropska unija. Kaj torej?"

Nekaj pripomb h komentarjem Resolucije EPP o Sloveniji. 1.    Resolucija Evropske ljudske stranke, ki se sklicuje na pol leta staro kritiko Evropske komisije na račun slovenskega sodnega sistema, najprej pravi, da so za premagovanje krize in za konec tranzicije v Sloveniji potrebne gospodarske in druge reforme. Zanje je po mnenju EPP nujna »široka podpora slovenskega prebivalstva«, torej delovanje s skupnimi močmi. Nato resolucija izraža upanje, da bo sodišče v predpisanem roku (trije meseci) odločilo o pritožbi Janeza Janše; organizaciji, kot sta Svet Evrope in OVSE pa poziva, naj spremljata »skladnost tekočih postopkov z vladavino prava in mednarodnimi merili«. Na koncu resolucija poudarja potrebo po nepristranskem in neodvisnem sodstvu v vseh državah članicah EU in poziva k hitremu sprejemu učinkovitih lustracijskih zakonov v državah članicah, kjer to še ni bilo storjeno, kakor tudi dosledno uresničevanje, pregleden in javen nadzor tega procesa.2.    Kot smo videli, nekateri slovenski in celo evropski, resda izključno levičarsko usmerjeni politiki nasprotujejo resoluciji EPP, češ da gre za neprimerne komentarje političnih strank na račun sodnih postopkov, za neprimerno izrekanje o njih, celo za »nedopusten pritisk na pravosodne organe«. Avstrijski socialist in poslanec EP Swoboda, ki je nekoč srdito branil enotnost Jugoslavije in celo podpiral Miloševića, je resolucijo konkurenčne stranke EPP označil za škandalozno, češ da postavlja pod vprašaj neodvisnost slovenskega sodstva. Nekatere slovenske stranke so se posebej razvnele zaradi omembe lustracije. EPP naj bi hotela »vse politične nasprotnike nagnati s prizorišča«, njena resolucija pa naj bi bila pamflet, ki postavlja »pod vprašaj tudi evropsko skupnost in njene pravne predpise«, širi neresnice, špekulacije in blati Slovenijo. Brali smo celo, da resolucija EPP pomeni »resen napad na slovensko suverenost in neodvisnost njenega sodstva«.3.    V zvezi z lustracijo je znano, da se ji je v začetku demokratične Slovenije Demos izognil. Zaradi pritiska Jugoslavije in njene vojske je bilo takšno ravnanje razumljivo, morda tudi razumno. V nobenem primeru pa ni bila niti razumljiva niti razumna lustracija, ki sta ju izvajali Pahorjeva vlada in predsednik Türk. Žrtve njunih lustracijskih posegov – zaradi ideoloških ali strankarskih predsodkov – so bili poleg podpisanega tudi mnogi drugi. V zvezi s tem je treba povedati, da so edino lustracijo v Sloveniji uresničevali komunisti in njihovi nasledniki, tudi po osamosvojitvi. Najhujša lustracija se je zgodila v zvezi z uveljavljanjem slovenske državnosti: v zvezi z njenimi simboli, sporočili, zgodovinskim pomenom, nosilci itn.   4.    V zvezi z razmerjem med strankami in sodstvom kaže spomniti, da sodnike v Sloveniji voli Državni zbor, ki je sestavljen iz političnih strank in odloča z večino njihovih glasov. Sodnike predlaga sodni svet, katerega manjšino – na predlog predsednika republike (ki je bil v Sloveniji vseh 22 let predstavnik t.i. levice) – voli Državni zbor, večino SS pa sami sodniki, ki so bili izvoljeni z večino strankarskih predstavnikov v Državnem zboru. Glede na to, da danes v sodnem sistemu deluje še veliko pravnikov iz jugoslovanskih časov, in glede na to, da so nekdanjo republiško skupščino pred osamosvojitvijo vodili komunisti, predvsem pa glede na to, da so bili več kot petnajst let po njej v parlamentu v večini njihovi nasledniki, si ni težko odgovoriti, kakšna je bila dosedanja prevladujoča usmeritev slovenskega sodnega sistema. Ker sta ga Demos in osamosvojitev pustila nedotaknjenega, je mogoče sklepati na pristranskost v korist t.i. levice. Tako je mogoče sklepati tudi zaradi sistema izobraževanja, ki je bil postavljen v času socialistične Jugoslavije in v katerega osamosvojitev Demos in osamosvojitev – žal – nista bistveno posegala.5.    Toda bolj bistveni so ugovori v zvezi z razmerjem med Slovenijo in Evropsko unijo. Večina omenjenih komentarjev pomanjšuje pomen resolucije, češ da gre za strankarsko izjavo, spregleduje pa več notornih dejstev. Prvič, demokratični parlamenti so sestavljeni iz strank, ki so potemtakem temeljna sestavina demokracije. Drugič, resolucija EPP se sklicuje na pol leta stare ugotovitve Evropske komisije, ki je odločilen organ Evropske unije in potemtakem tudi slovenski organ, v marsikaterem pogledu višji in pomembnejši od slovenske vlade. Tretjič, resolucija EPP ponavlja sklepe iz resolucij Sveta Evrope iz let 1996, 2006 in 2009, torej ne govori le v imenu svojih članic, ampak v imenu vseh Evropejcev, ki glasujejo v Svetu Evrope.6.    Najbolj pa skrbijo izjave, ki resoluciji nasprotujejo v imenu slovenske suverenosti in ki EPP očitajo, da postavlja pod vprašaj evropsko skupnost. Nekje je bilo celo slišati globokoumno primerjavo, češ da je resolucija EPP nekaj podobnega kot resolucija Informbiroja iz leta 1948. Kot je znano, se je takratna Titova Jugoslavija uprla diktatu Stalinove Sovjetske zveze, ki jo je bila posnemala več kot deset let, nakar se je – po nekajletnem premoru – skupaj z njo ali sama zapletala v različne kombinacije s tako ali drugače uvrščenimi revolucionarnimi režimi, navsezadnje pa sta obe propadli. Enačenje Evropske unije s Sovjetsko zvezo ni le žaljivo, ampak je tudi nespametno in nevarno. Veljalo bi spomniti, da se je v začetku s Sovjetsko zvezo na svojo roko povezalo nekaj sto slovenskih komunistov, medtem ko je o povezavi Slovenije z EU odločil referendum. 7.    Bistvo ugovorov proti resoluciji je kritika Evropske unije, ki naj bi ogrožala slovensko suverenost. To te ugovore približuje tistim, ki prihajajo v zvezi z znamenito ukrajinsko predsednico in zdajšnjo zapornico Julijo Timošenko. Kot je znano, se je v njenem primeru Evropska unija temeljito »vmešala« v notranje ukrajinske pravosodne zadeve. Na žalost, Ukrajina še ni članica EU kot Slovenija, saj bi morala to vmešavanje upoštevati kot del normalnega pravosodnega postopka. Za Slovenijo je koristno, da nad njenim pravosodjem in drugimi ustanovami bdijo ustanove Evropske unije, ki utegnejo zaustaviti pogrezanje naše države.8.    Na koncu bi se veljalo zamisliti nad priporočilom, da je za reševanje Slovenije potrebna široka podpora slovenskih ljudi, kar pomeni uveljavitev načela vključevanja in sodelovanja, ne pa izključevanja na podlagi političnih predsodkov. Takšne podpore in vključevanja, spoštovanja dosežkov in znanja… bo sposobna politika, ki Slovenijo spoštuje in jo ima rada. V trenutku, ko to pišem, Slovenijo vodijo ljudje, ki te države ne marajo.

Dr. Dimitrij Rupel