Dr. Dimitrij Rupel: Božična meditacija o mednarodnem položaju Slovenije
torek, 24. 12. 201320. decembra 2013
25. novembra 2013 je Borut Pahor predaval o slovenski zunanji politiki. Priporočil je »bolj poglobljeno regionalno sodelovanje na področju bivše delovne skupnosti Alpe Jadran, med ključnimi zunanjepolitičnimi produkti slovenske diplomacije pa izpostavil pobudo Brdo Process«, torej balkansko povezovanje. Prizorišče slovenske zunanje politike je opisal s pomočjo »ekscentričnih krogov« in »šestih sidrišč: 1. Berlin-Pariz, 2. Washington, 3. Moskva, 4. Ankara, 5. Tokio in 6. New Delhi.« Predsednik je pisca teh vrstic razveselil, ker je – pri pristopu in metodi – posnel piščevo enajst let staro razmišljanje o oblikovanju »primerne zunanje politike« (1), le da je bil seznam držav takrat nekoliko drugačen. V razpravi po predavanju je menda neki poslušalec predsedniku očital, da je po krivici izpustil Kitajsko. Piscu teh vrstic se zdi še bolj zanimivo to, da predsednik ni opazil, da so – zaradi težkih časov – v mnogih državah, s katerimi se radi primerjamo, vlade sestavile t.i. velike koalicije. V sosednih državah Italiji in Avstriji pa v Nemčiji imajo velike koalicije levih in desnih strank, v Švici pa so velike koalicije sploh v navadi.
Predsednikovi pogledi na aktualno slovensko zunanjo politiko so lahko takšni ali drugačni, ne bi pa smeli zanemariti glavnega dejstva, da je Slovenija po letu 2008, v času Pahorjeve vlade, začela – če parafraziram Pahorjevega predhodnika na predsedniškem položaju – »drseti v irelevantnost«. Kot je bilo razumeti (iz nekaj dni stare izjave Karla Erjavca), porabi obrambni minister (Roman Jakič) za svoja potovanja enako vsoto denarja kot zunanji minister. Delegacija Alenke Bratušek, ki je 10. decembra potovala v Moskvo, ni vsebovala zunanjega, pač pa obrambnega ministra. Predsednica vlade je predstavljala gospodarske možnosti Slovenije v Franciji, v Italiji in v Nemčiji, ni pa potovala v ZDA. Slovenska »leva« vlada v Evropi nima močnih povezav, saj se njena glavna stranka Pozitivna Slovenija ne povezuje z evropskimi socialisti, ampak z liberalci, ki v Evropi, npr. v Nemčiji, vse bolj nazadujejo. Slovenski zunanji minister, ki je vodja upokojenske stranke, seveda ni član nobene evropske strankarske družine. Njegov poglavitni zunanjepolitični izum je t.i. gospodarska diplomacija, ki je – kot vse kaže – izginila v znameniti bančni luknji. Ker se je nasitil zunanjepolitičnih »dosežkov«, je minister prevzel tudi ministrstvo za zdravje, za katero pa se s policijskimi preiskavami in glasno retoriko po vsem videzu poteguje tudi notranji minister.
Drsenje v »irelevantnost«, z drugimi besedami naraščanje državn(išk)e malomarnosti pa se je začelo že mnogo pred Pahorjem in celo pred njegovim predhodnikom, čeprav je povezano z diplomatsko kariero slednjega v OZN, ki naj bi se – če je verjeti slovenskim medijskim špekulacijam – leta 2016 nadaljevala s položajem generalnega sekretarja te organizacije. Namesto, da bi veselo rasli, smo se – tudi po zaslugi te osebe – vsa leta predvsem upirali propadanju.
Kot je znano, je nekdanji predsednik Milan Kučan v nekem občutljivem in usodnem trenutku, 28 maja 1997, ko je šlo za nemško podporo pri slovenskem vključevanju v NATO, nekdanjemu kanclerju Helmutu Kohlu rekel, da bi Slovenija rajši kot v NATO šla v Evropsko unijo. Naslednje leto (9. junija 1998) je slovenski veleposlanik pri OZN, Danilo Türk Slovenijo včlanil v združenje protijedrskih in protinatovskih držav New Agenda Coalition, iz katerega smo se izvlekli samo po odločni intervenciji Janeza Drnovška. V njegovem času in ob asistenci pisca teh vrstic je Slovenija kljub težavam vstopila v EU in NATO spomladi leta 2004. Da so slovenski »levičarji« podpirali članstvo v NATO s figo v žepu, je priznal sam Milan Kučan, ko je 18. marca 2010 rekel: To je drugačen Nato, kakršnega sem si predstavljal. Če bi bili danes pred vprašanjem, ali naj Slovenija vstopi v Nato ali ne, mojega tako velikega angažmaja ne bi bilo.
Kot rečeno, se je slovensko napredovanje dogajalo v stalnem sporu s posamezniki in omrežji, ki so želeli ohraniti pridobitve socializma. Ta »prijateljski ogenj« izvira iz nekaterih prirojenih in podedovanih slovenskih težav, ki jih bo treba čim prej dokončno premagati.
Glavni problemi slovenske zgodovine so povezani z nasprotjem med narodom in državo, z odvisnostjo od drugih narodov, s pomanjkanjem državne (samo)zavesti in državne tradicije, ki ga izražajo oznake o narodni zaostalosti, podrejenosti in drugorazrednosti (Slovenci kot služabniki, kot hlapci, kot kulturni problem, kot narodno vprašanje…).
Ko so živeli v Avstriji, so se Slovenci navzeli nekaterih srednjeevropskih značilnosti, kot sta znameniti Gemütlichkeit in Schlamperei. V Jugoslaviji so se navzeli miselnosti, ki jo izraža stavek Z obljubo naredimo veselje bedaku. Pomembni sestavini slovenskega narodnega značaja pa sta ostali – ne glede na politični in državni okvir – marljivost in poštenje, ki ju simbolizira izrek Obljuba dela dolg.
Glavna problema mednarodnih odnosov sta vojna in mir. Za vojno je potrebna vojska, za mir je potrebna diplomacija. V času druge svetovne vojne so se Slovenci uvrstili v zavezniški in zmagovalni tabor, kar je bilo koristno; vendar po vojni niso dosegli niti demokratične ureditve niti samostojne državnosti. Drugi svetovni vojni, v kateri so poleg demokratov zmagali tudi komunisti, je sledila hladna vojna, v kateri so zmagali demokrati, komunisti pa so bili poraženi. Slovenija je bila med zmagovalci, Jugoslavija pa med poraženci hladne vojne.
Slovenska državnost je povezana s koncem hladne vojne. Slovenska osamosvojitev oz. preoblikovanje naroda v samostojno (nacionalno) državo sta povezana z oblikovanjem samostojne vojske in diplomacije. To preoblikovanje se začne leta 1990 in se konča z mednarodnim priznanjem leta 1992. Po zgodovinskih dosežkih in medtem, ko se je uveljavljala kot konstruktivna in spoštovana članica mednarodne skupnosti, se Slovenija ni povsem otresla bremen preteklosti, ki so se v najnovejšem času celo povečala in se izražajo v pojavih, ki jih različni avtorji imenujejo z različnimi imeni: nedokončana tranzicija, globoka država in »strici iz ozadja«.
Kolonializmu (rasizmu, apartheidu) običajno sledi oamosvojitev. Diktaturi (komunistov, Sovjetske zveze, Jugoslavije, Vzhodne Nemčije) običajno sledi demokracija. V združeni Nemčiji ni zavladala Vzhodna Nemčija, ampak Zahodna Nemčija. Bothi in de Klerku sledi Mandela, Titu in Miloševiću sledita Demos in Pučnik. Večina razumnih ljudi si težko predstavlja vrnitev Bothe, Honeckerja ali Miloševića.
Kredit prihaja iz latinske besede credo, ki pomeni verjamem. Besedo dolgujem prevajamo z debeo, dolg, ki je – kot vemo – narejen iz obljube, pa z debitum. Kdor mi posodi denar, veruje moji obljubi, da ga bom vrnil. Zahodna civilizacija počiva na tej obljubi in na tej veri, ki sicer vse bolj pešata in se krhata. Prišel je čas »kulturnih protislovij kapitalizma«. V zadnji tretjini prejšnjega stoletja smo se navdušili nad plačevanjem brez denarja oz. nad miselnostjo, ki jo označuje znameniti izrek Enjoy now, pay later (Uživaj zdaj, plačaj pozneje), simbolizirajo pa jo kreditne kartice, npr. Diners.
Bistvo nekdanje jugoslovanske in sedanje slovenske finančne in moralne krize je v prepričanju, da sploh ni treba izpolnjevati obljub in da nikoli ne bo treba vračati dolgov. »Z obljubo narediš veselje bedaku«, bančna posojila so postala darila. Izgube se pokrivajo z vedno višjimi davki, takšne države, ki so bodisi diktature ali na dobri poti, da to postanejo, imenujemo propadle države (failed states).
Mimogrede, Borut Pahor bi lahko rekel tudi to, da bi bil Danilo Türk, ko bi se zares potegoval za mesto generalnega sekretarja OZN, drugorazreden kandidat, kar bi bilo sicer skladno z našim sedanjim položajem v ozadju mednarodne skupnosti, vendar bi bilo bolje, ko bi se Slovenija (namesto obupu) posvetila vračanju v sprednje vrste mednarodne skupnosti._____________ (1) Glej Dimitrij Rupel, Prevzem zgodbe o uspehu, Ljubljana 2004, str. 562-570. Dimitrij Rupel