Dr. Brejc na proslavi v Kromberku za enotnost slovenskega naroda

Govor dr. Mihaela Brejca (SDS/EPP-ED) na spominski slovesnosti v Kromberku, ob 65. obletnici ustanovitve odbora OF in 60. obletnici priključitve Primorske k matični domovini Spoštovane gospe in gospodje, naj se vam najprej zahvalim za vabilo. Po pravici povedano je to prvo vabilo Zveze borcev v zadnjih 13 letih za govor na proslavi. Ne spuščam se v razloge, mislim pa si, zakaj je bilo tako. Moja odločitev, da se po uspešno opravljenih nalogah, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije, vključim v politiko, je pri nekaterih ljudeh vzbudila negativne reakcije. Nisem vstopil v kakšno od močnih vladajočih strank, ampak v  takrat šibko socialdemokratsko stranko, ki jo je vodil Janez Janša. Na levici in v zvezi borcev so bili ogorčeni, češ, Janša spada vendar na drugo stran in sinovi partizanov ne bi smeli sodelovati v taki stranki. 45 let po vojni in le nekaj let v novi, demokratični državi, so nekateri še vedno vztrajali na delitvah slovenskega naroda na tiste, ki so bili na pravi strani in na tiste, ki so bili na napačni. Marsikdo še danes tako misli. Vidite, jaz pa ne mislim tako. Vsakomur je jasno, in tega nobena sila na svetu ne more spremeniti, da je bilo partizanstvo svetla stran naše zgodovine in lahko smo ponosni na naše očete in matere, ki so zmogli toliko moči in poguma in v boju z veliko močnejšim nasprotnikom zmagali in ohranili slovenstvo. Prav tako je jasno, kdo je sodeloval z okupatorjem in kdo je zlorabil partizanstvo za socialistično revolucijo. Vendar pa otroci ne moremo biti odgovorni za početje naših staršev, naj bo dobro ali slabo. Naša dolžnost je, da vsak po svojih močeh preseže delitve in prispeva k spravi, da s svojimi dejanji gradimo enotnost slovenskega naroda in preprečimo poskuse ponovne delitve. Jaz sem iz partizanske družine in moja žena tudi, Janševega očeta pa so mobilizirali domobranci in tako je pristal na drugi strani. Toda midva sva prijatelja in v Slovenski demokratski stranki je takšnih primerov še več. Poglejte, kako so očetje EU pred 50. leti, torej le nekaj let po drugi svetovni vojni, zmogli preseči zgodovinska nasprotja in začeli graditi Evropo miru in sožitja, jugoslovanska in slovenska politika pa sta temeljili na razdvajanju ljudi. Na vsaki proslavi so upravičeno poveličevali partizanstvo in obsojali kolaboracijo, vendar pa tega ni mogoče početi v nedogled, ker se s tem sovraštvo prenaša iz generacije na generacijo. Veličina zmagovalcev ni le v njihovem herojstvu, ampak tudi v odpuščanju in razumevanju svoje vloge in odgovornosti za skupno prihodnost. Drugi razlog za mojo politično opredelitev je bilo spoznanje, da so tiste politične sile, ki so zlorabile partizanstvo in vodile državo 45 let, po volitvah leta 1992 spet zavladale v Sloveniji, izvedle divjo privatizacijo in vrgle na cesto 100.000 delavcev. Kdor se danes zgraža nad velikimi socialnimi razlikami in nad tem, da so nekateri v tem času neznansko obogateli, se mora vprašati tudi, koliko je sam – s svojim glasom, s svojo podporo na volitvah – prispeval k temu. Ker sem videl, kako so nekdanji veliki direktorji, nekdanji oblastniki in njihovi sorodniki, čez noč postali lastniki nekdaj skupne lastnine, sem se odločil, da se ne bom priključil tistim, ki podpirajo to početje, ampak tistim, ki želijo bolj pošteno delitev nekdaj skupnega premoženja, tistim, ki se zavzemajo za socialno pravičnost, za enake izhodiščne možnosti in ki jim je domoljubje temeljna vrednota. Hvaležen sem vam, ker ste se ob tej priliki spomnili mojega očeta, revolucionarja, borca za delavske pravice, partizana in predvsem poštenega človeka. Spominjam se njegovih pripovedi, njegovih srečanj s soborci pri nas doma in spominjam se tudi velikega razočaranja nad dogajanji po vojaški zmagi. Ti dogodki me spremljajo vse življenje in po svoje usmerjajo moje ravnanje. Čeprav je bil organizator vstaje na Kamniškem, je bilo njegovo srce na Primorskem, v Benečiji, pravzaprav povsod, kjer se je govorila slovenska beseda. Istra, Trst in Goriška so primorske dežele, ki jih ne odlikujeta le naravna lepota in dobrota ljudi, ampak tudi vztrajnost in odločnost, ko je treba braniti slovenstvo. Primorski antifašizem ni bil le boj zoper fašistično nasilje, ampak boj za ohranitev našega jezika in kulture. Zato dan upora ni le vseslovenski praznik, ki oznanja naše uporništvo zoper vsakršno nadvlado, v bistvu je tudi dan obrambe slovenstva. Po prvi svetovni vojni so Primorsko priključili Italiji in jo nato znova priključili matici. Ponovna priključitev Primorske je bila zgodovinski dogodek in zato je prav, da je sedanja vlada določila 15. september kot državni praznik. Veste, kako lepo je v evropskem koledarju videti pri 15. septembru zvezdico in oznako, da gre za slovenski državni praznik – vrnitev Primorske k matični domovini. Nobena slovenska pokrajina ni bila bolj ogrožena kot Primorska in kljub kruti izkušnji iz obeh svetovnih spopadov, je Primorska ostala odprta in zagotavljala stik z evropskim zaledjem. Slovenci nikdar nismo bili agresorji, nikdar si nismo prilastili ozemlja naših sosedov, zato nas toliko bolj preseneča, ko se vsake toliko časa v Italiji najdejo politiki, ki potvarjajo zgodovinska dejstva in ne delujejo v evropskem duhu. Vse pristranske in politično motivirane interpretacije naše zgodovine odločno zavračamo in obsojamo. Slovenija je danes razvita evropska država, je najuspešnejša med novimi članicami in se po gospodarski in socialni razvitosti uvršča med najboljše članice skupnosti. Nismo uspešni le doma, ampak tudi na tujem. Naši znanstveniki, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, tudi naši študentje, pustijo zaznavne sledi odličnosti, kjerkoli se pojavijo. Lahko smo ponosni na njih! Zanimivo je, da o njih nikdar ne govorimo kot o rdečih ali črnih, enih ali drugih. So samo naši, in tako je prav! Članstvo v Evropski uniji Sloveniji omogoča hitrejše napredovanje na praktično vseh področjih družbenega življenja, odpira nam neslutene možnosti razvoja in zagotavlja zunanjo varnost. Vendar pa bi bili neodgovorni, če se ne bi zavedali tudi manj svetlih plati življenja v EU. Vstopili smo v evro območje, konec leta bomo postali tudi člani schengenskega območja. Slednje pomeni, da na mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ne bo več mejne kontrole. Svoboda gibanja bo neomejena in to bo še en korak k boljši povezanosti z zamejskimi Slovenci in k oblikovanju enovitega slovenskega kulturnega prostora. Medtem ko odprte meje spodbujajo gospodarske in še posebej turistične tokove, pa hkrati prinašajo večjo ogroženost ljudi in premoženja, saj se prostor odpira tudi kriminalnim združbam. Notranji trg in prost pretok blaga, kapitala, ljudi in storitev pospešuje gospodarski razvoj, povečuje se mobilnost prebivalstva, s tem pa se povečuje prisotnost tujih jezikov in kultur v slovenskem prostoru. Zakaj to pripovedujem? Nisem evroskeptik, vendar pa se zavedam, da dobro nikdar ne prihaja samo, ampak vedno v družbi vsega drugega. Pomembno je, da poznamo vse plati življenja v EU, hkrati pa izbiramo tiste poti, ki vodijo k miru, blaginji, solidarnosti in h krepitvi evropske ideje. To kar smo dosegli, nam ni dano za vse večne čase. Življenje v veliki skupnosti zahteva razumevanje skupnih problemov, zahteva stalno prizadevanje za razvoj demokracije, pri tem pa nas stalno opozarja, da moramo skrbno čuvati svojo identiteto, ali kot bi rekel pisatelj Boris Pahor – ohraniti svoj obraz. Spoštovane gospe in gospodje, pred nami so praznični dnevi. Preživimo jih v veselju, da živimo v tako lepi domovini, bodimo ponosni nanjo, pa tudi kaj storimo za njo! Ob tem pa se spomnimo vseh tistih, ki so svoja življenja vtkali v to, kar danes imamo. dr. Mihael Brejc poslanec Evropskega parlamenta in podpredsednik Slovenske demokratske stranke (SDS)Kromberk, 21. aprila 2007