Dr. Božo Predalič za Demokracijo: Aktualna vlada očitno nima izdelanega in usklajenega načrta za obravnavo migrantov!

V nadaljevanju objavljamo pogovor s predsednikom Odbora za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS in sekretarjem poslanske skupine SDS dr. Božom Predaličem za tednik Demokracija. Pogovor, ki ga je opravil Metod Berlec, je bil objavljen 10. septembra 2015.

Božo Predalič seje rodil 4. decembra 1957 v Ljubljani. Diplomiral je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije, doktoriral pa na Evropski pravni fakulteti. Poklicno pot je začel kot podjetnik, v letih 2000-2001 je bil namestnik predsednika uprave Javnega sklada za regionalni razvoj, v letih 2002-2005 direktor Založbe Nova obzorja. V času prve in druge Janševe vlade (2004-2008, 201 2-201 3) je bil generalni sekretar Vlade Republike Slovenije. V okviru Strokovnega sveta SDS je bil v obdobju 2004-2008 predsednik Odbora za javno upravo, od 2008-201 1 je vodil Odbor za Slovence v zamejstvu in po svetu, sedaj pa že drugi mandat vodi Odbor za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS. Predaval je več generacijam slušateljev Akademije dr. Jožeta Pučnika in slušateljem Politične akademije. Je sekretar poslanske skupine SDS in generalni sekretar Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Je avtor ali soavtor več strokovnih del ter strokovnih in političnih člankov.

Gospod Predalič, glede na to, da znova vodite Odbor za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS, me zanima, ali ste konec avgusta, ko naj bi se Slovenija pripravljala na morebiten begunski val, »pogrešali« aktivnosti ministrice za notranje zadeve Vesne Gyorkos Žnidar v zvezi s tem. Praktično je ni bilo na spregled. Šele zadnje dni jo je mogoče spet opaziti. Nekako se zdi, da »v »ogenj« raje pošilja svoja državna sekretarja Boštjana Šefica in Andreja Špengo …

Ravnanje ministrice za notranje zadeve ocenjujem kot neodgovorno. Vendar si v konkretnem primeru kritike ne zasluži le ministrica, temveč poleg nje tudi minister za zunanje zadeve, obrambna ministrica in predvsem predsednik vlade. Od vseh navedenih namreč državljani v primerih, ko vsi svetovni mediji poročajo o pritisku več tisoč migrantov na meje sosednje države in ko obstoji realna verjetnost, da val pljuskne tudi k nam, pričakujemo jasno in nedvoumno oceno stanja, stališče vlade do problema in seveda pojasnilo, kako namerava vlada ravnati. Nehote se vsiljuje občutek, da je Cerarjeva vlada v pomankanju iniciative skušala tudi ta problem nekako »prevedriti«. Aktivnejša je postala šele, ko je iniciativo prevzela opozicija in ko je predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša predstavil svoj dokument Rešitev za begunsko krizo.

Premier Miro Cerar pravi, da je Slovenija na morebitno večje število migrantov pripravljena. V javnosti je občutek prav nasproten!

Popolnoma se strinjam z vašo oceno. Aktualna vlada očitno nima izdelanega in usklajenega načrta za obravnavo migrantov. Takšna ocena izhaja tudi iz dejstva, da še vedno ni znano število migrantov, ki naj bi jih Slovenija sprejela. Številke, ki jih sporočajo posamezni predstavniki vlade, se namreč močno razhajajo in se spreminjajo iz dneva v dan – tako navzgor kot navzdol.

Predstavniki lokalnih skupnosti so bili o morebitni nastanitvi beguncev na območju svoje občine seznanjeni v glavnem samo iz medijev. Zato so na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, kaj država pričakuje od lokalnih skupnosti ob morebitni začasni nastanitvi beguncev v omenjenih objektih. Nedvomno to negira Cerarjeve trditve …

Očitno se je vlada šele po tej reakciji občin zavedela, da obstaja realna možnost, da se bodo lokalne skupnosti uprle nastanitvam migrantov v njihovo okolje brez njihove vednosti oz. brez poprejšnjih dogovorov in uskladitve. Kot kaže, skuša sedaj vlada to svojo napako nekako popraviti z vključevanjem predstavnikov občin v načrtovanje lokacij prihodnjih migrantskih centrov.

Ob tem postaja čedalje bolj očitno, da je schengenska meja luknjasta kot švicarski sir. Ce bo Madžarski uspelo zapreti svojo mejo, se bo begunski tok verjetno preusmeril proti Hrvaški in Sloveniji …

V takšnem primeru se bo glavnina migrantov nedvomno preusmerila proti Sloveniji.

Vsekakor bo morala tudi Slovenija okrepiti nadzor nad južno mejo!? Ali pa bi bilo bolje, če bi begunce spustila naprej proti Avstriji in Italiji?

Večina strokovnjakov ocenjuje, da Slovenija za migrante ni zanimiva kot država nastanitve, zaradi česar jo bodo skušali kar najhitreje prečkati. Dogajanja oz. ravnanje migrantov na Madžarskem in deloma tudi v Avstriji jasno kažejo, da se le-ti upirajo nastanitvi v državah, ki jih sami imajo za tranzitne. Njihov cilj nastanitve je predvsem Nemčija oz. druge države z relativno visokim standardom bivanja. Slovenska vlada si kljub takim ocenam po lastnih navedbah prizadeva za migrante zagotovitvi več tisoč nastanitvenih zmogljivosti, nevladne organizacije pa že govorijo o potrebi kar najhitrejše integracije migrantov v slovensko družbo na način, ki bi vključeval tudi njihovo politično partcipacijo v obliki aktivne in pasivne volilne pravice. Osebno menim, da bi bilo kot najprimernejše, če bi migrantom, ki bi vstopili v Slovenijo in želijo svojo pot nadaljevati, omogočili, da državo dostojanstveno in brez nepotrebnega zadržavanja kar najhitreje prečkajo.

Strokovnjaki za varnostna vprašanja ob tem opozarjajo na varnostna tveganja, na dejstvo, da skupaj z begunci prihajajo islamski skrajneži, potencialni teroristi, ki jih moti evropski način življenja, ki jih moti krščanska Evropa. Kako naj se evropske države soočijo s tem?

S to oceno se strinjam. Ne smemo namreč pozabiti, da je samooklicana Islamska država že pred časom napovedala, da bo v letu dni prepravila Evropo s pol milijona migrantov, med katere bo pomešala več tisoč svojih najboljših in najzvestejših borcev. V tej luči je zgovoren tudi zemljevid prihodnje Islamske države, ki so ga skrajneži objavili na svetovnem spletu. Kot kaže, sedaj poteka prva faza te napovedi. Zavedati se moramo, da v kaotičnih razmerah, ki nastajajo, praktično ni mogoče varnostno preveriti vseh migrantov, ki prihajajo, zato je strah pred skrajneži, ki bi bili pomešani mednje, realen. Če ste pozorni, lahko vidite, da islamski skrajneži v Evropi in širše v zadnjem obdobju ne izvajajo opaznejših terorističnih akcij. Strokovnjaki za varnostno področje ocenjujejo, da je do zdajšnje »zamrznitve« aktivnosti prišlo tudi zato, da bi lahko načrt takšne infiltracije kar najbolj nemoteno tekel.

Večina slovenskih medijev v svojih poročanjih dosledno uporablja izraz begunci oziroma vojni begunci, medtem ko tuji mediji v veliki meri uporabljajo tudi izraz migranti. Kaj sodite o tem?

Večina slovenskih t. i. mainstream medijev v konkretnem primeru dejansko manipulira z izrazom begunci. Vsebinsko gledano izraza opredeljujeta dve različni skupini ljudi, posledično so tudi njihova struktura, pričakovanja in uspešen način reševanja njihove stiske različni. Praviloma se pred vojno oz. vojaškim nasiljem umikajo predvsem ženske, otroci in starejši ljudje. Moških med dvajsetim in petdesetim letom je med vojnimi begunci praviloma le za vzorec. Večina moških se skuša tako ali drugače upreti agresorju in zavarovati »domače ognjišče«. Vojni begunci se želijo nastaniti na varnem območju, ki je kar najbliže njihovemu domu, in se po prenehanju nevarnosti kar najhitreje vrniti na svoje domove. Nasprotno pa so v skupini ekonomskih migrantov predvsem mlajši moški – kategorija torej, ki se v novem okolju laže znajde in poišče zaposlitev. Običajno se tej skupini ljudi, potem ko le-ti v državi gostiteljici najdejo ustrezno zaposlitev in bivališče, pridružijo njihove družine. Medtem ko je interes vojnih beguncev nastanitev v prvi varni državi ali prvem varnem območju, je interes ekonomskih migrantov nastanitev v državi z ustrezno visokim standardom in razmeroma veliko možnostjo zaposlitve. V primeru Sirije in Iraka je povod za migracijo obeh skupin dejansko neposredno povezan z vojno. Vojni begunci si zaradi neposredne vojne nevarnosti rešujejo golo življenje, ekonomski migranti pa zaradi vojne v gospodarsko uničeni državi preprosto ne vidijo perspektive zase in svoje družine. Obe skupini migrantov v konkretnih razmerah nedvomno potrebujeta pomoč. Pomoč pa bo lahko uspešna le, če bodo evropske države problem reševale z enotnim in koordiniranim pristopom ter si solidarno razporedile že prispele migrante. Zavedati pa se je treba, da le kvote ne morejo biti dolgoročna rešitev.

Opozarjate, da rešitev begunskega vprašanja ni v kvotah, za katere se zavzemajo nekateri znotraj Evropske unije, ampak predvsem v nujnosti stabilizacije razmer na območjih, s katerih prihajajo begunci!

To nedvomno drži. Pred časom sem tudi s svojim zapisom opozoril, da migrantska kriza ne bo rešena na tleh Evropske unije z različniminimi kvotami, ampak na kraju samem z ustreznimi ukrepi. Če ljudje bežijo pred nasiljem, potem je treba ustaviti nasilnika. Če dovolite, bom skušal to trditev tudi pojasniti. Tudi tedaj, ko bo Evropska unija sprejela vse begunce oz. vse migrante, ki so ta čas na njenih mejah, bodo za njimi prišli novi in novi. Evropa se kaj hitro lahko ujame v nekakšen začaran krog, v katerem vsak sprejem vala migrantov pomeni dodatno spodbudo novim skupinam. Ob tem se je treba zavedati tudi dejstva, da absorpcijska sposobnost Evrope, ki se je komaj izvila iz gospodarske krize, ni neomejena. Naselitev velikega števila ljudi iz drugačnega kulturnega okolja pa bo hkrati nepovratno spremenila tudi družbeno, duhovno in vrednotno sliko Evrope. Prepričan sem, da bi tudi vojni begunci in ekonomski migranti raje ostali na svojih domovih, če bi jim le okoliščine omogočale ustrezno osebno in ekonomsko varnost. Takšno prepričanje bi moralo biti podlaga za nadaljnje ukrepanje. Nemudoma bi bilo treba v bližini vojnih žarišč vzpostaviti varnostne cone, ki bi jih neposredno varovale vojaške enote pod okriljem OZN. Stroški oskrbe beguncev v varovanih conah, v njihovih matičnih ali sosednjih državah, bi bili nedvomno nekajkrat manjši, kot so sedaj stroški, namenjeni reševanju migrantske in azilantske krize. Povedano drugače – z istim denarjem bi nedvomno lahko pomagali bistveno večjemu številu ljudi, pomoč pa bi dobili tisti, ki jo zares potrebujejo. Vzporedno z vzpostavitvijo varnih con pa je treba nujno organizirati tudi široko in odločno vojaško akcijo proti pripadnikom Islamske države. Dlje ko bo svet odlašal z vojaškim posegom na tem območju, težje in bolj nepredvidljive bodo posledice, v končni fazi pa se spopadu v nobenem primeru ne bo mogoče izogniti. Takoj po končanju oboroženih spopadov in normalizaciji razmer bo treba na teh območjih znova vzpostaviti potrebno infrastrukturo in obnoviti gospodarstvo. Verjamem, da bo to območje z gospodarskega vidika že samo po sebi predstavljalo velik razvojni in investicijski izziv številnim evropskim in svetovnim podjetjem, zaradi česar se bo v primeru stabilnih varnostnopolitičnih razmer gospodarstvo razmeroma hitro opomoglo in dalo možnost dela in zaslužka tamkajšnjim prebivalcem. Z razvojem gospodarstva na tem območju se bo izničil tudi razlog ekonomskih migracij. Tudi zgodovinske izkušnje kažejo, da se v »povojnih« državah, kjer jim je uspelo vzpostaviti stabilne razmere, in tržno gospodarstvo hitro in uspešno razvija.

Vrniva se k ministrici za notranje zadeve Vesni Gyorkos Žnidar. SDS je zaradi pridržanja nekdanjega kosovskega premier ja Ramuša Haradinaja vložila interpelacijo zoper notranjo ministrico, saj naj bi bila odgovorna za zaplet, ki je negativno vplival na gospodarsko sodelovanje med državama. Lahko razloge za interpelacije nekoliko pojasnite?

Pridržanje nekdanjega kosovskega premierja Ramuša Haradinaja je bila strokovna in politična napaka, zaradi katere je Slovenija znova po nepotrebnem izgubljala ugled. Posledice nezakonitega ravnanja policije v tem primeru se bodo nedvomno odrazile tako na političnem kot gospodarskem področju. Za ta mednarodni fiasko pa je objektivno in politično odgovorna »policijska« ministrica. Opozoriti velja, da je slovenska policija pridržala nekdanjega kosovskega premierja Ramuša Haradinaja na podlagi tiralice iz leta 2004, ki jo je tedaj izdala danes neobstoječa država. Ob tem mu je bil odvzet tudi diplomatski potni list, čeprav se je ob pridržanju nanj skliceval. Dejstvo, da je Haradinaj neovirano potoval po vseh evropskih državah, samo po sebi govori o tem, da te tiralico neobstoječe države smatrajo kot neveljavno. Prav tako je splošno znano, da je bil Haradinaj oproščen vseh obtožb iz obdobja srbsko–kosovskega konflikta. Ministrici nedvomno lahko očitamo tudi njeno neaktivnost oz. reakcijski čas. V primerih, ko bi človek pričakoval, da bo ministrica prva stopila pred javnost, ji zadevo pojasnila in predstavila rešitve, je preprosto ni na spregled. Človek nekako dobi občutek, da skuša probleme preprosto »prevedriti«.

Policijski sindikat Slovenije je nedavno sprejel odločitev, da se preoblikuje v stavkovni odbor. Od vlade zahteva izpolnitev zavez iz stavkovnih sporazumov. S sporazumi je bilo predvideno, da se bodo plače policistov primerljivo določile v letu po letu, ko bo gospodarska rast 2,2-odstotna. To pomeni, da bi ta zaveza morala biti izpolnjena s 1. januarjem 2016, policisti pa bi morali imeti v povprečju za 15 do 30 odstotkov višje plače. So te zahteve realne?

Menim, da je pravo vprašanje v tem primeru, ali bo vlada, ki prisega na pravno državo, spoštovala sprejete in podpisane sporazume. Kolikor poročila o gospodarski rasti niso le »cesarjeva nova oblačila«, potem je vlada zaveze iz sporazuma dolžna spoštovati. Če pa so se ušteli, bi bilo prav, da to javno povedo in prevzamejo odgovornost.

Ob tem je zelo žgoče dejstvo, da policisti uporabljajo zelo stara vozila in odsluženo opremo, da obstaja bojazen o sesutju varnostnega sistema …

Stanje materialno-tehničnih sredstev v policiji je dejansko v tako obupnem stanju, da policistom ne omogoča več normalnega dela, še huje pa je, da jim ne zagotavlja več niti osnovne varnosti, kar je nedopustno. Verjetno se vsi dobro spominjamo posnetkov na TV, ki dokazujejo, da policisti delajo v skrajno nemogočih razmerah. Po informacijah, ki jih dobivam »s terena«, je velik del avtoparka praktično neuporaben, stroški servisiranja vozil pa so višji, kot je vrednost posameznega vozila. Razlog za tako stanje na policiji pa tudi v drugih resorjih državne uprave tiči predvsem v napačnem pristopu k varčevanju v javnem sektorju. V pomanjkanju razvojne vizije so ministrstva varčevala tam, kjer se jim je zdelo najlažje, in sicer pri investicijah in tekočem vzdrževanju. Če nekoliko karikiram, potem lahko rečem, da takšno ravnanje spominja na gospodarja, ki zaradi varčevanja ne zamenja strešnikov, ki puščajo, ampak pusti, da se mu v nekaj letih zaradi zamakanja podre streha. S tako politiko je začela Pahorjeva vlada, nadaljevala vlada Alenke Bratušek in sedaj to počne Cerarjeva vlada. V končni fazi pa bo država prišla v situacijo, ko bodo stroški sanacije bistveno večji, kot bi bili tekoči stroški vzdrževanja in obnavljanja. Očitno so ravnali po načelu: varčevali bomo, pa naj stane, kolikor hoče – ceno za tako negospodarno ravnanje pa bomo seveda plačali davkoplačevalci.

V sindikatu so kritični tudi do predloga zakona o organiziranosti in delu v policiji, ki ga je pripravilo ministrstvo. Kaj menite o tem?

Predlog zakona še ni v zakonodajnem postopku, zato ta trenutek ne poznam vseh podrobnosti predloga, kot pa sem neuradno seznanjen, je osnovni razkorak med sindikati in ministrstvom v načinu razporejanja policistov v karierne razrede. Osebno podpiram prizadevanja, ki bi lahko policistom izboljšala sedanje relativno nizke dohodke, vendar ob tem tudi menim, da bi jih bilo treba obravnavati skupaj z drugimi uniformiranimi poklici in poklici s primerljivimi obremenitvami.

Kako komentirate povečevanje števila prometnih nesreč in mrtvih na slovenskih cestah?

Mednarodne raziskave kažejo, da policija neposredno vpliva na varnost v cestnem prometu vpribližno 25 odstotkih. Med druge dejavnike, ki pomembno vplivajo na prometno varnost, pa sodijo tudi tehnična brezhibnost vozil, stanje prometne infrastrukture, psihofizična sposobnost voznikov, vreme … Nedvomno k vedno večjemu številu nesreč pripomore tudi slaba in slabo vzdrževana prometna infrastruktura. Stanje slovenskih cest je danes v katastrofalnem stanju predvsem zaradi drastičnega zmanjšanja sredstev za osnovno vzdrževanje in obnovo. Trendi takega neodgovornega varčevanja so privedli do stanja, ko se celo na regionalnih cestah uvaja enosmerni promet s semaforji, ker mostovi ne prenesejo več normalne prometne obremenitve. Verjetno bi že srednješolci znali izračunati, kako velika gospodarska škoda nastaja zaradi teh zapor in v kolikšnem času bi se vložek v njihovo obnovo lahko povrnil. Slaba in nevzdrževana prometna infrastruktura pa poleg velike gospodarske škode predstavlja tudi neposredno nevarnost za udeležence v cestnem prometu. V okolju, kjer otroci umirajo zaradi nevzdrževanih bankin in kjer hodijo v šolo ob regionalnih cestah brez pločnikov, je prav cinično poslušati izjave, da je za prometno nesrečo na slabo vzdržavani cesti kriv samo voznik, češ da ni prilagodil hitrosti razmeram na vozišču. Skrajni čas je, da začnejo za prometne nesreče odgovarjati tudi tisti, ki so krivi za slabo stanje cestišč.

Se slovenska policija in organi pregona uspešno soočajo s kriminalom vseh vrst?

Za uspešen boj proti kriminalu morajo dobro delovati in sodelovati policija, tožilstvo in pravosodje. Ocenjujem, da je v tem trikotniku policija najmočnejši člen. V številnih, tudi javno znanih primerih je policija korektno opravila svoje delo, odpovedalo pa je tožilstvo ali sodstvo. Verjetno ni treba posebej izpostavljati zavrženih ovadb ali padlih sodb številnim slovenskim tajkunom ali kraljem narkomafije.

Dotakniva se nekoliko še drugih tem. Evropsko sodišče za človekove pravice je objavilo podatek, da je Slovenija med državami prvakinja po kršenju človekovih pravic. Vas to kaj preseneča?

Ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice me ne presenečajo, me pa skrbijo in žalostijo. Vedeti je treba, da so podatki, ki jih je v svojem poročilu uporabilo evropsko sodišče, le vrh ledene gore. Kršitev človekovih pravic v slovenskem pravosodju je bistveno več. Številni »mali ljudje« si namreč zaradi pravnega neznanja in/ali šibkega finančnega stanja niti ne morejo privoščiti postopkov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Razlog za tako porazno stanje v slovenskem pravosodju vidim v dejstvu, da slovensko pravosodje ob prehodu iz totalitarnega sistema v demokratično družbo ni bilo deležno nikakršnih kadrovskih sprememb. Tako danes na slovenskih sodiščih še vedno sodijo številni sodniki, ki so sodili tudi v nekdanjem komunističnem režimu, za katerega je bilo značilno, da so bila sodišča del represivnega aparata. Njihova edina naloga je bila braniti monopol in oblast komunistične partije. Sodišča so tudi s pomočjo montiranih političnih procesov odstranjevala politične nasprotnike partije. Ker ob prehodu iz totalitarnega režima v demokracijo v slovenskem pravosodju ni bila izvedena lustracija sodnikov, ki so v totalitarnem režimu kršili človekove pravice, se ta praksa nadaljuje tudi v obdobju formalne demokracije. Raziskava prof. Šturma je pokazala, da so bile človekove pravice in svoboščine celo v času po osamosvojitvi (med letoma 2004 do vključno leta 2013) kršene na 442 slovenskih sodiščih s strani najmanj 1.200 slovenskih sodnikov. Tipičen primer zlorabe celotnega represivnega aparata z namenom obračuna s političnim nasprotnikom je afera Patria. Podprta z medijskim pompom je afera neposredno vplivala na več volitev in drastično spremenila slovenski politični prostor. Njene politične in gospodarske posledice so velike in nepopravljive, plačujemo jih vsi državljani.

V ponedeljek je bila javnost seznanjena z odločitvijo sodnice, da je zadeva Patria zastarala. Kako komentirate to odločitev?

Odločitev o zastaranju zadeve Patria je bila pričakovana. Potem ko je zadeva »padla« na ustavnem sodišču in bila vrnjena v vnovično odločanje, je bilo takšno ravnanje sodnice pričakovano. Če bi namreč o zadevi odločala vsebinsko, ji tudi v luči odločitve ustavnega sodišča ne bi preostalo drugega, kot da obtožni predlog zavrže. Zastaranje zadeve Patria je bil za režiserje in akterje te politične farse najelegantnejši izhod v sili, hkrati pa bo ta odločitev različnim manipulatorjem tudi v prihodnje ponujala možnost pogrevanja neutemeljenih očitkov.

Glede na to, da ste sekretar poslanske skupine SDS, me zanima, kako ocenjujete delo državnega zbora v tem mandatu?

Danes je jasno, da je zdajšnja sestava državnega zbora posledica nepoštenih volitev. V senci tega se zrcalijo tudi koalicije v njem. Težko bi kot poštene označili volitve, pri katerih s pomočjo zlorabe pravosodja tik pred volitvami zaprejo predsednika največje opozicijske stranke. Kot posledico takega stanja imamo sedaj v državnem zboru nenačelno koalicijo strank, katerih programi so si diametralno različni (npr. odnos do privatizacije). Znova imamo opozicijo A in opozicijo B – opozicijo torej, ki dobro sodeluje s pozicijo. Če si osvežite spomin, boste tudi sami ugotovili, koliko energije je koalicija, ki prisega na pravno državo, porabila samo za to, da bi Janezu Janši nezakonito odvzela poslanski mandat. Potem ko je ustavno sodišče zaradi nezakonitosti ta »izgon« razveljavilo, pa niso zmogli toliko moči, da bi se mu opravičili.

Tedaj naj bi kot poslanec nadomestili Janeza Janšo, vendar ste to zavrnili do tedaj, ko bi se ustavno sodišče opredelilo do odvzema mandata. Tako ste s svojim ravnanjem pokazali, da bolje poznate pravo kot profesorji prava, ki sedijo v državnem zboru, in posebna skupina pravnikov, kije bila ustanovljena le v ta namen.

Res je. Mandata tedaj nisem želel sprejeti zato, ker sem se zavedal, da gre pri vsej zadevi za nezakonito zlorabo glasovalne moči v parlamentu. Se mi je pa že tedaj porajalo vprašanje, ali profesorji prava v parlamentu resnično tako slabo poznajo pravo ali pa gre je v resnici za prefinjeno politično igro, ki bi v primeru potrditve mojega mandata kasneje Janši onemogočila vrnitev med poslance. Podobno torej, kot se je to zgodilo v primeru Kangler.

Kako pa ocenjujete aktivnost in kvaliteto posameznih poslanskih skupin?

O delu in kvaliteti posameznih poslanskih skupin si bodo bralci najlaže ustvarili sliko, če bodo spremljali vsaj eno sejo državnega zbora na TV SLO 3. Osebno priznam, da sem nekoliko razočaran nad retorično in strokovno šibkostjo nekaterih »novih obrazov«. Njihove razprave v praksi so namreč predvsem branje tekstov, ki jih pripravijo njihovi strokovni sodelavci. Ti poslanci običajno preberejo tekst, s čimer izpolnijo »svojo kvoto«, v vsebinsko razpravo pa se potem zaradi slabega poznavanja tematike niti ne spuščajo.

Dvakrat ste bili generalni sekretar vlade. Kako glede na to ocenjujete koordinacijo, učinkovitost in uspešnost oziroma neuspešnost Cerarjeve vlade?

Tudi površnemu opazovalcu ne more ostati skrito, da gre v primeru Cerarjeve vlade za nenačelno koalicijo, v kateri del ministrov podpira neki ukrep (npr.: privatizacijo), drug del pa mu nasprotuje. Potem ko vlada na seji sprejme sklep, ga minister, ki je sodeloval pri njegovem sprejetju, pred novinarji kritizira. Predsednik vlade bi moral obvladovati situacijo in poskrbeti, da vlada deluje enotno in suvereno. Primer krize vodenja v Cerarjevi vladi je tipičen produkt neustreznega volilnega sistema, ki najšibkejšim vladnim strankam omogoča izsiljevanje in posledično prikrito vodenje vlade.

Ste tudi generalni sekretar Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Nedvomno je takšno združenje v času, ko oživlja nostalgija po nekdanjih jugoslovanskih totalitarnih časih, zelo potrebno …

Ocenjujem, da pri vračanju nekdanjih totalitarnih simbolov na slovenske trge in ulice ne gre samo za jugonostalgijo, temveč predvsem za prikrit poskus rehabilitacije nekdanjega totalitarnega režima.

In še za konec. Kakšno Slovenijo si želite v prihodnje?

Želim si Slovenijo vrednot, ki smo jim sledili tedaj, ko smo jo osamosvajali. Slovenci si jo zaslužimo in verjamem, da jo bomo kmalu tudi imeli.