Dr. Anton Velušček: Kolišča in koliščarji na Ljubljanskem barju

Najprej nam je Velušček predstavil termin »kolišče«, ki poimenuje kolibo oz. tip naselij ob obrežjih vodnih virov s podi dvignjenimi od tal, redkeje pa tudi s podi na tleh. Za pionirja na področju koliščarskih naselbin velja Ferdinand Keller, ki je prvi povezal ostanke kolišč najdenih v Züriškem jezeru s koliščarskimi naselji.

Leta 2004 se je tudi Slovenija pridružila delovni skupini, ki je umestila koliščarska najdišča okoli Alp na Unescov seznam. Začetki koliščarskih arheoloških raziskovanj na Slovenskem segajo sicer v konec 19. st., eden pomembnejših slovenskih raziskovalcev na tam področju pa je bil Dragotin Karl Dežman, ki je organiziral izkopavanja na prvem odkritem najdišču ob Ižanski cesti, zahvaljujoč njemu pa je dežela Kranjska postala zanimiva za vse najpomembnejše zgodovinske osebnosti na področju arheologije.

Od takrat je bilo na več kot 150 kvadratnih kilometrih Ljubljanskega barja odkrito 40 prazgodovinskih koliščarskih naselbin, ki so se z vmesnimi prekinitvami pojavljala vse od neolitika pa do pozne bronaste dobe. Mlajša kot so bila kolišča, bolj v notranjosti barja so se nahajala, kar dokazuje, da se je jezero, ki je nekoč obstajalo na tem območju, krčilo skozi različna časovna obdobja.

Velušček poudarja pomen prvih koliščarjev na Ljubljanskem barju, šlo naj bi namreč za prišleke, ki so na ta prostor prinesli osnove kmetovanja in metalurgije. Med pomembnejše primere arheoloških najdb štejemo ostanke vozov, sekir, ogrlic, lokov… Pogosto se je za izdelavo orodij, poleg različnih kamnin in vrst lesa, uporabljalo tudi jelenovo rogovje. Koliščarji so redili različne živali, bili so spretni lovci in ribiči, ki so si pri ribolovu pomagali z harpunami in drevaki. Zaradi podnebja so si morali priskrbeti tudi oblačila, če so bila ta na začetku predvsem v podobi kož in krzna, ostanki iz kasnejših obdobjih kažejo, da so razvili tudi tkalstvo. Na območju Ljubljanskega barja so koliščarji izdelovali dvokolesne vozove, ki so bili običajno narejeni iz jesenovega lesa, pogosto obžgani, saj se jim je tako povečala trdnost.

Dr. Anton Velušček nas je tako popeljal v čas koliščarjev in njihovih domovanj ter nas ponovno prepričal, da je Ljubljansko barje neprecenljiv dokaz o tisočletja stari kulturi jezercev, ki so imeli ogromno znanja in so se znali spopasti s takratnim načinom življenja.