Dr. Andreja Valič Zver: "Žrtev in storilcev ne moremo enačiti! Mnogi od storilcev so še živi in so med nami."

“V borbi za odkritje arhivov se zrcali slika naše resničnosti, kje in kako daleč smo. V normalizacijo  spada tudi, kaj je zlo in kaj prav,” je na posvetu v Državnem svetu dejal teolog dr. Janez Juhant. Društvo Evropska Slovenija je v torek, 3. junija, v Državnem svetu pripravilo posvet o Noveli Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih.Na njem so sodelovali dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, nekdanji direktor Arhiva Slovenije doc. dr. Vladimir Žumer, teolog dr. Janez Juhant in raziskovalec ter publicist mag. Igor Omerza. Gostitelj pogovora je bil mag. Dejan Valentinčič, asistent na FUDŠ Nova Gorica in član Društva Evropska Slovenija. Na začetku je povedal, da je društvo začelo delovati pred dvema letoma, ko se je dvajset mladih odločilo predvzeti odgovornost. Mag. Valentinčič je na začetku dejal, da so posvet organizirali zato, ker menijo, da je arhivska novela prvovorstno vprašanje.Dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, se je najprej se je zahvalila za povabilo k vodenju in moderiranju Društvu Evropska Slovenija in vsem obiskovalcem, ki so prišli, ter še posebej državnemu svetniku Bojanu Kekcu. Ta je povedal, da do zdaj niso imeli razprav, ki jih ne bi organizirala vladna stran, zato je treba o tej temi govoriti.Najprej je prebrala pismo, ki ga je poslala žalostna mati tedanjemu ministru Sergeju Kraigherju v začetku 1950, da bi ji pomagal pri izpustitvi dveh sorodnikov, med njimi sina, vendar tako da je podatke anonimizirala. Njen sin je bill leta 1950 verjetno že štiri leta mrtev. “Zaradi takih mater morajo ostati arhivi odprti. Naloga naše generacije je, da opravimo s to temno preteklostjo, ki nas tako teži.” Spomnila je na disidenta Vaclava Havla, ki je postal češki predsednik. Njihov arhiv je tudi najbolj odprt v Evropi. “Pri nas pa zapiramo ostanke ostankov, ki jih sploh še imamo.” “Od leta 2007 sem članica Arhivske komisije in takrat nisem veliko vedela o teh stvareh. Danes ugotavljam, kako revni smo na tem področju. Moji evropski kolegi ne morejo verjeti, da je stanje glede arhivov v Sloveniji tako porazno.” Omenila je podporo predsednika Evropske platforme spomina in vesti Lindblata, ki izraža stališče, da bi moral vsak imeti dostop do arhivskega gradiva. “Po zakonu iz 2006 bi morala SOVA izročiti gradivo v Arhiv Slovenije, a ga ni. Izročeno je bilo šele v začetku 2013, pa tudi letos marca še nekaj gradiva.” Javno je vprašala: “Ali ima SOVA v svojih depojih še kaj gradiva, ki bi ga morala izroiti AS, da bi postalo javno dostopno? Ne gre za normalno arhivsko gradivo, ampak za tisto, ki je bilo pridobljeno s kršenjem čovekovih pravic v totalitarnem sistemu.” Zato je po besedah dr. Valič Zver nesmiselno primerjati te arhive s tradicionalnimi demokracijami, kot je npr. Velika Britanija. Arhiv Stasija, češki, slovaški arhiv so za narod pomembni, pri nas temu ni tako.Izpostavila je tudi načelo enakosti. “Žrtve in storilci pač niso enako. Mnogi od storilcev so še živi in so med nami. Med nami so tudi ljudje, ki so pomagali pri uničevanju arhivskega gradiva. To je kulturni genocid, ki se je začel v 70. letih.” Minister Grilc je ovadbo vložil proti neznanemu storilcu. To je po njenem neresno in žaljivo. “Kdor ne pozna svoje zgodovine, jo lahko ponavlja. Če arhivi ne bodo odprti zgodovinarjem, da bodo videli imena, poklice, kraje bivanja …, ne bomo imeli celovite slike naše preteklosti. Imeli bomo slepo pego našega spomina!” je svoj uvodni nagovor sklenila dr. Valič Zver.Doc. dr. Tamara Griesser Pečar je začela s tem, kako je prišlo do referenduma. Omenila je koalicijske stranke, ki so preprečile, da bi bilo glasovanje o tej noveli istočasno z evropskimi volitvami. Po njenih besedah gre za “prozorne trditve, da slovenski volivci niso sposobni odločati hkrati o dveh vprašanjih”. Resnično pa jih je skrbel le kvorum, ki bi bil tako nedvomno dosežen. Zdaj taktizirajo, da kvorum 8. junija ne bi bil dosežen. S tem so porabili tudi 2,2, milijona evrov več. “Nikjer v Evropi si ne bi mogli predstavljati, da je referendum na enega od največjih katoliških praznikov, na binkošti.” Pri vsebini jo najbolj moti izenačevanje žrtev in storilcev. “Izenačevanje žrtev in storilcev je nedopustno, predvideva zaščitenje podatkov storilcev iz totalitarnega sistema.” Po njenih besedah so tukaj storilci še bolj zaščiteni od žrtev. “Novela krši načelo o enakosti, odločba novele nasprotuje človekovemu dostojanstvu, pravicam in temeljnim svoboščinam. Novela postavlja pod vprašaj vrednote, na katerih temelji samostojna Slovenija.” Komentirala je tudi nasprotno stran, ki zavaja s podatki. “Ne gre le za udbovski fond, ampak novela zakriva občutljive osebne podatke nosilcev javnih služb. The podatkov ne najdemo v udbovskem fondu, ampak so v partijskem gradivu, SZDL, družbenopolitičnih organizacijah.” Kot je dejala dr. Griesser Pečar, je bilo to gradivo do zdaj dostopno. Po njenih besedah ni potrebovala za dostop do teh fondov nobenega potrdila, zdaj pa bo dovoljenje potrebovala. “Vsi se niti ne zavedajo popolnoma, kaj vse bodo morali delati.” Dr. Griesser Pečar je komentirala tudi anonimizacijo. “Gre za prikrivanje imena in priimka, a ne v Sloveniji. Pri nas pomeni prikrivanje vsebine. Imeli bomo dokumente z imeni, celotna vsebina pa bo prikrita. To je popolnoma neuporabno.” Gre preprosto za tehnično zapiranje arhivskega gradiva. Uporabnik bo moral najprej ugotoviti, ali so v fondu občutljivi podatki, kar traja. “Obremenjujemo arhiviste z delom, ki ni njihovo delo.” Po veljavnem zakonu si naročil pet fasciklov, ki si jih prejel naslednji dan. “Zdaj to ne bo mogoče. Tudi če je določen rok, v katerem morajo to dati na razpolago, dva arhivista tega ne bosta mogla narediti. Če pa bi naročila mikrofilme, teh je 2,4 milijona posnetkov v katastrofalnem stanju, bi to lahko trajalo leta.” Fizično in časovno tega v Arhivu Slovenije ne bodo zmogli. Dr. Griesser Pečar je še povedala: “Arhivska komisija lahko dovoli dostop, ni pa nujno. Poudarek je na lahko. Ker komisijo imenuje Vlada, jo lahko vsak čas tudi odstavi, lahko pričakujemo, da bodo ob ustrezni vladi tudi ustrezni člani komisije, ki bodo arhivsko gradivo zapirali.” Po njenih besedah je možno sprožiti upravni postopek, ki pa spet lahko traja leta in leta. “Uporabnik mora predložiti tudi obsežen elaborate. Marsikomu bo že iz formalnih razlogov onemogočen dostop. Kakovost njegovega dosedanjega dela ne bo imela nobene vloge.” Ker v Sloveniji ni bilo lustracije in ker je bilo uničenega 80 odstotkov gradiva, še vedno pa nekaj ključnih dokumentov ohranjenih, je to morda razlog, zakaj bi nam radi zaprli arhive. “Nekateri se bojijo, da bi gradivo iz Beograda prišlo v Slovenijo, zato je treba že pravočasno poskrbeti, da se arhivi zaprejo. “Danes je npr. dosje Jožeta Pučnika kot žrtve odprt, arhiv Mitje Ribičiča kot storilca pa zaprt.”Dr. Janez Juhant je začel s temeljnim problemom, ki je razlog za novi zakon in vse problem današnje Slovenije. “To je problem resnice in laži.” V razvitih demokracijah bi morali vsi nosilci javnih funkcij govoriti resnico. “Če tega ne počne, je to temeljno lustracijsko načelo. To velja za vse ljudi, ki kakor koli zavajajo glede svoje osebe, ne samo iz totalitarnega sistema.” “Dokler nismo sposobni resničnega diskurza na različnih nivojih – političnem, šolskem, pravnem, psihološkem – je ta sprememba zelo težka,” je povedal dr. Juhant. “Razprava o tem je korak v pravo smer. Ob tem se ne moremo sprenevedati.” Kot je dejal, je pot skozi arhive le eden od elementov demokracije. Sam ima izkušnjo, da z mnogimi ljudmi ne more odkrito govoriti o polpretekli zgodovini. “To kaže, kako globoko je ta laž vsidrana v našo zavest. Arhivska zakonodaja je le del tega procesa.” Stanje je primerjal s stanjem posiljenih otrok, ki so travmatizirani. To je prikaz psihičnega stanje naše družbe. “Otrok, ki je doživel posilstvo, je vedno obremenjen s tem in na vseh nivojih ustrezno reagira.” Dr. Juhant je povedal, da so procesi zahtevni. “Odgovorno pa je, da se tega lotimo in o tem govorimo.” Vprašal se je, kako bi se to dalo narediti hitreje. “To je mogoče le z zavzeto razpravo, izpostavljanjem, žal pa je v vseh družbah vedno manjkalo ljudi, ki bi se bili pripravljeni izpostavljati.” Po njegovem je ključno, da se v družbi postavimo na stališče, da sresnica vodi in določa naše življenje. “Vsak mora lustrirati samega sebe, razčistiti pri sebi, šele potem je operativno sposoben stopiti pred druge in jim omogočiti, da vstopajo v naš svet resnice.” Po Juhantovih besedah je to težko, vendar nujno. “V borbi za odkritje arhivov se zrcali slika naše resničnosti, kje in kako daleč smo. V normalizacijo tudi spada, kaj je zlo in kaj prav. Človek, ki mora vedno znova prevajati svoje občutke in jih potvarjati, ta človek rabi veliko energije, da živi in preživi.” Po njegovem mnenju pa je precej huje, če so to občutki celotne družbe. “Razlikovanje med žrtvami in storilci zahteva veliko truda.” Spomnil je, da je junij mesec, ki je najbolj zaznamoval slovensko družbo, saj je bil poleg maja to mesec, ko so pobili največ ljudi v povojnih pobojih. “Travmatizacija je posiljevanje prihodnjih rodov, zato moramo arhive odpreti,” je povedal dr. Juhant. “Žrtvam moramo dati status, ki jim pripada, jih tudi človeško pokopati, imena pa morajo dobiti obeležje. Toliko bolj nečloveško je, da ne poskrbimo, da bi se to čim prej pospešilo. Očiščenje zahteva pogumne ljudi.” Dr. Juhant je sklenil svojo misel s tem, da bi bilo teh ljudi čim več.Doc. dr. Vladimir Žumer bo glasoval proti slabi noveli. “Pot do resnice je s to novelo prefinjeno otežena, čeprav minister za kulturo izjavlja nasprotno.” Omenil je javni in raziskovalni interes. “Do zdaj ni noben zakon uvajal anonimizacije, novela pa je nenadoma dobila 4. člen, ki uvaja prekrivanje podatkov. Izraz anonimizirana kopija ni to, kar naj bi bila.” Kot je dejal, se prekrijejo podatki, imena in priimki pa ostanejo. “Kako naj si raziskovalec s tem pomaga? Raziskovalec dobi neverodostojen document, ki g anima za kaj uporabljati. S tem ne bomo prišli do resnice,” je bil jasen dr. Žumer. “Novela uvaja tudi elaborate, ki je zame kot doktorat, saj je vsebina tako zapletena in zahtevna, da bo tehnično zaprla arhive.” Povedal je, da je rešitev enostavna. “Arhivi morajo biti odprti, vsak raziskovalec pa se mora zavezati, da bo občutljive podatke varoval. Tako je tudi v tujini. Arhivsko društvo je proti taki noveli. Če referendum pade, bo še vedno veljal star zakon, ki je boljši od tega, v nasprotnem primeru pa se bo boj za resnico nadaljeval,” je jasno sklenil dr. Žumer.Mag. Igor Omerza, raziskovalec in publicist, je začel s podatkom, da je 7. marca 1990 Ivan Eržen ukazal množično uničevanje arhivskega gradiva. Gradivo naj bi se čistilo do leta 1990. “Zadnji dokument datira na 4. maj 1992!” Predstavil je dokumente, ki jih je že sam iskal in objavil. “Uničevalo se je večino iz 80. let,” kar je po njegovem jasno, saj so se tedanji oblastniki bali zase, za svoje predhodnike pa, jasno, precej manj. Spremljali so tudi nekatere revije, npr. Novo revijo in Tribuno. “Za genocid nad uničevanjem ni nihče odgovarjal, minister pa je ovadil neznanega storilca, potem pa je Eva Irgl ovadila tudi znanega storilca.” Ta je seveda jasen, zato je ministrovo dejanje le sprenevedanje. Leta 2006 je vlada Janeza Janše poslala v Državni zbor zakon, ki je arhive popolnoma odpiral, vendar pa je zaščitil žrtve. “Da ne bi bile žrtve šikanirane in da se napravi moralna razlika med žrtvami in krvniki.” Po Omerzovih besedah je bilo to za uporabnike zelo dobro, saj ni povzročal nobenih težav. Vsi raziskovalci so podpisali izjavo, da ne bodo zlorabljali občutljivih podatkov. “Bilo ni niti ene kršitve,” je pojasnil mag. Omerza. “Do leta 2014 ni ene tožbe ne krvnika ne žrtve, ki bi se pritoževal nad našim delom.” Težave pa so se začele z objavo njegove knjige o Kocbeku 2010. “Čutil sem tiho nelagodje. Ko pa sem rekel, da bom pisal o velikovškem bombnem napadu, pa so se arhivi zaprli. Fasciklov mi niso hoteli pripeljati.” Pojasnil je, da je potem sledil prvi referendum, na katerem so vladni predlog ljudje z več kot 71 odstotki zaprli. “Leta 2011 pa je direktor Arhiva Slovenije Dragan Matić zahteval anonimizacijo, a samo udbovsko gradivo.” V letu 2012 se je situacija spet zapletla, saj se je v javnosti razkrilo, da je bil Veno Taufer konfident slovenske Udbe. “Po padcu vlade Janeza Janše v 2013 je nova vlada pohitela s spremembo zakonodaje. Nekaj vsebin so res odprli, a so hkrati z anonimizacijo to zaprli. Meni to ne pomaga, saj je dejansko več vsebine nedostopne,” je pojasnil mag. Omerza. Anonimizacija bo delo arhivistov onemogočila. “To bo šlo zelo pozorno, počasi in skoncentirano bo to teba prebrati. Koliko stvari na dan pa lahko vi preberete? Na tisoče zagotovo ne. Treba je narediti tudi kopije.” Pojasnil je, da je to popolnoma fizično nemogoče. Zaplete se šele pri mikrofilmih, saj en mikrofilmski žepek vsebuje kar 64 fotografij. “Vlada ni namenila niti evra za izvajanje tega zakona, zdaj pa bosta dva arhivista pregledala več milijonov strani. Kakovost pa je tudi izjemno slaba. Imate gradivo v tujih jezikih, videokasete, posnetke v temi. Tega niti CIA ne more pregledati!” je bil ilustrativen mag. Omerza. Znova je omenil tudi pot prej Arhivske komisije, ki mu zna zapreti vse. Minister Grilc mu sicer zagotavlja, da to ne bo problem, a mag. Omerza ga je opomnil, da on osebno ne more odločati, poleg tega pa tudi minister ne bo več. “Zdaj pa naj pišem elaborat o knjigi, za katero sploh ne vem, da bo nastala! Jaz šele pri pregledovanju škatel vidim, kaj me zanima. Jaz ne vem, kaj bom odkril v skritih arhivih.” Dejal je, da je treba že končno razstaviti Udbo na prafaktorje, da bomo lahko zadihali. “Želim se, da se novela na referendumu zavrne. Če tajne policije ne bomo razstavili na prafaktorje, se bomo nekega dne znašli v socializmu!” je sklenil svoj nagovor publicist in raziskovalec mag. Omerza.