Dr. Andreja Valič Zver: "Strašni bič vojne je majhno deželo Slovenijo v prejšnjem stoletju udaril trikrat."

“Ko sprejemamo raznolikost sveta, se moramo obenem zavedati, da obstaja določen skupni kanon vrednot, ki zagotavlja obstoj demokratične države, svobodne družbe, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter človekovega dostojanstva,” je na slovesnosti v Rovtah povedala dr. Valič Zver. V nadaljevanju objavljamo govor dr. Andreje Valič Zver, ki ga je imela v nedeljo, 24. avgusta v Rovtah.Spoštovane krajanke in krajani Rovt,Spoštovani visoki gostje,dragi prijatelji,v čast mi je, da vam lahko spregovorim na današnji slovesnosti na tem posvečenem kraju ob pomembnih obletnicah, ki se jih danes spominjamo. Obeležujemo namreč 70. obletnico postavitve in blagoslovitve kapelice, posvečene padlim vojakom 1. in 2. svetovne vojne ter spominu padlim v osamosvojitveni vojni. Prireditev pa je posvečena tudi 23. avgustu, evropskemu dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov in 100-ti obletnici začetka 1. svetovne vojne.Spoštovani,demokratična Evropa se v teh dneh na različne načine spominja sramotnega pakta, ki sta ga 23. avgusta 1939 sklenila dva morilska totalitarizma: komunizem in nacionalni socializem. Dejstvo je, da sta bila oba radikalno zlo. Komunizem se je predstavljal kot uresničitev sanj, v resnici pa se je spremenil v nočno moro, ki je v ljudeh ubila tudi sanje. Upanje, ki ga je ponujal, se je izkazalo za lažno. Vsa razsežnost te laži se lahko izmeri s trpljenjem milijonov ljudi, ki jih je komunizem zapiral, mučil in ubijal. Zgodovinar Tony Judt je zapisal: “Pot v komunizem naj bi bila tlakovana z dobrimi nameni. Pa kaj potem?… S stališča izgnanih, ponižanih, mučenih ali umorjenih žrtev, je seveda to povsem nepomembno.” Totalitarni eksperimenti so vključevali, pogojevali, prebražali, izkrivljali in uničevali milijone človeških bitij. Svoje sprevrženo početje so utemeljevali s prepričanjem, da so znanilci “nove človečnosti”, graditelji “nove civilizacije”, posredovalci “nove resnice”, odločevalci o dobrem in zlu, in gospodarji usode tistih, ki so bili ujeti v njihovem projektu. Vojna vihra je strašna. Kakor najhujši orkan ruši pred sabo vse, kar ji pride na pot in pušča za seboj grozljivo opustošenje. Ropa, požiga in podira hiše, premika meje, ustrahuje, uničuje narodovo dediščino, najhujše zlo pa naredi človeku samemu. Njegovemu dostojanstvu, spoštovanju, pravicam, življenju. Posledic se ne da popraviti z eno generacijo. Izgube trpi rod za rodom in rane se odpirajo vedno znova.  Strašni bič vojne je majhno deželo Slovenijo v prejšnjem stoletju udaril trikrat. Še posebej jo je tepel  v prvem in v drugem  svetovnem vojnem izbruhu. V ničemer ji ni prizanesel, bil je neizprosen in totalen. Z vso silo je udaril tudi po Rovtah in njenih ljudeh. Zgodba Rovt se bere kot zgodba Slovenije v malem.Rovte so bile že pred prvo svetovno vojno razvit kraj. Zadružni dom s trgovino in dvorano za prireditve, kmečka hranilnica in posojilnica, mlekarna, vodovod, lepo urejene farna in podružnične cerkve, šola, gasilsko društvo, domači glasbeniki združeni v Narodni godbi, tamburaška skupina, Orlovsko in Sokolsko društvo, močno razvito društveno življenje – vse to je kazalo, da bo prihodnost kraja svetla in bogata.  Vrednote dela, poštenja, vztrajnosti in zvestobe so odlikovale tukajšnje domačine. A kolo zgodovine se je zasukalo drugače. 73 prebivalcev župnije Rovte je izgubilo življenje v prvi svetovni vojni. Pretrgane so bile poti, ki so jih desetletja utrjevali in zanje skrbeli domači gospodarji in gospodinje. Ob koncu prve svetovne vojne so Rovte zasedli Italijani. Rovtarji so pod njeno zasedbo ostali dve leti do sklenitve rapalske pogodbe, ki je določala meja med Italijo in Jugoslavijo. Neposredna bližina meje je v te kraje prinesla precej sprememb, predvsem na gospodarskem področju. Nekatere kmetije so dobile status dvolastnika, s tem pa tudi možnost lažjega prehajanja meje. Razvila se je trgovina z lesom, odprle so se nove gostilne, v bližini je potekala gradnja obrambne Rupnikove linije, kar je bil nov vir zaslužka. Razvoj je prinašal boljše materialne pogoje za življenje, a hkrati skrb, da bodo Rovte zaradi svoje obmejne lege v primeru vojnega spopada še posebej na udaru. Strah se je kmalu izkazal za upravičenega.  Aprila 1941, ob začetku druge svetovne vojne na naših tleh, so Italijani brez bojev zasedli Rovte. Obmejne utrdbe Rupnikove linije svoje vloge niso odigrale, vojska se je razbežala, ne da bi branila deželo pred vdorom okupatorja. Kakšne posebne spremembe v Rovtah v začetku zasedbe ni bilo čutiti. Rovtarji Italijanov niso marali in so bili prepričani, da bodo njihove kraje kmalu zapustili. Slovenska ljudska stranka je med možmi in fanti ilegalno organizirala Slovensko legijo, ki je imela skrito orožje za čas, ko se bo potrebno postaviti v bran pred okupatorjem. Prav kmalu pa so se začeli po samotnih kmetijah in zaselkih pojavljati posamezniki, ki so širili idejo o novem in boljšem vsakdanu, o novi Jugoslaviji, ki bo boljša od prejšnje, o novem redu, ki bo izenačil hlapce s kmeti in delavce z gospodo. Za komunistične obljube se domačini, razen nekaj posameznikov  niso ogreli.  Ko je bilo v Rovtah še dokaj mirno, se je po okoliških krajih že pojavilo partizansko nasilje. Maja 1942 je padla prva žrtev tudi v Rovtah.  Partizani so od doma odvedli in nato umorili 24- letno domačinko Frančiško Mravlje, z opazko, da se je družila z Italijani. Od takrat so se poboji vrstili in med ljudmi ustvarjali strah in napetost. Partizani so nekajkrat napadli Italijane, ki pa so na izzivanja odgovorili s požiganjem hiš in izgoni v internacijo. Vedno so bili žrtve nedolžni domačini, ki se niso mogli z ničemer braniti. Strah pred partizani na eni in Italijani na drugi strani se je krepil.Možje si niso več upali spati doma, zbirali so se v skrivališčih in se oskrbovali z orožjem, ki so ga zbrali ob razpadu jugoslovanske vojske. Septembra 1942 je bila v Rovtah ustanovljena samoobrambna vaška straža. Jedro te samoobrambe so bili možje in fantje, ki so že prej pristopili k Slovenski legiji, tajni vojaški organizaciji Slovenske ljudske stranke.Po kapitulaciji Italije, septembra  1943 je vaška straža v Rovtah ostala na svojem mestu. Večina vaških straž na Notranjskem in v Polhograjskem hribovju je tedaj zapustila svoje vasi in se zbrala v Borovnici in na Vrhniki. Rovtarji so kljub povelju ostali na svoji postojanki. Terenci so to izkoristili in Nemcem v Logatcu posredovali lažno sporočilo, da so Rovte zasedli partizani. 6. oktobra 1943 so rovtarsko vaško stražo nenadoma obkolili Nemci. Pri tem so bili štirje stražarji ubiti.Rovtarska posadka je bila nato na pobudo Slovenske legije z vaškimi stražami iz Borovnice, Vrhnike, Šentjošta in Brezovice vključena v 2. bataljon Slovenske domobranske legije. Rovtarska 44. domobranska četa je štela okoli 200 članov posadke. Prav domači domobranci so imeli največjo zaslugo za zidavo spravne kapelice z lepim Marijinim kipom leta 1944. Čas vojne in njen konec je bil za Rovte grozljiv, kar se kaže tudi v številkah umorjenih domačinov:-Med vojno je bilo skupaj 65 žrtev.-Po vojni, maja 1945  je prva skupina Rovtarjev, bilo jih je več kot 200, zapustila svoje domove. Po vrnitvi s Koroške jih je doletela enaka usoda, kot ostale slovenske domobrance. Smrt v breznih, jamah in rudniških rovih.-Druga skupina Rovtarjev, čez 90,  se je šla javit v Logatec, po objavi poziva naj se javijo vsi fantje in možje, stari od 18 do 50 let. V Logatcu je tedaj delovala izpostava OZNE za širše območje. Od tam se jih 64 ni vrnilo nikoli več.-K tem številkam je treba prišteti še skupino 17 povojnih žrtev, ki jih ni mogoče opredeliti oziroma o njihovi usodi ni dovolj podatkov.-Čez 300 do sedaj znanih žrtev vojnega in revolucionarnega viharja je mnogo preveč za tako majhen kraj. Če k  temu dodamo še Rovtarje, ki so po odhodu na Koroško živeli po različnih taboriščih v Italiji in Avstriji , in so se v glavnem po letu 1948 preselili v Argentino ali Ameriko, lahko vidimo, da je bil kraj ob koncu vojne prazen, žalosten in tih.Spoštovani,sprava – o njej se veliko govori in piše. Ali je sploh mogoča po tolikih letih, po ranah, ki so bile zadane slovenskemu narodu, ki so bile zadane Rovtam? Stojimo pred Marijino kapelico, na kateri so skupaj napisana imena vseh žrtev, ne glede na to, ali je bil nekdo vojak avstroogrske vojske, domobranec,  partizan ali civilist. To kapelico so novembra 1944 postavili Rovtarji v spomin na svoje drage. Tiste novembrske nedelje pred 70. leti se je v rovtarski cerkvi sv. Mihaela zbralo toliko ljudi, da je bila cerkev premajhna. Po končanem obredu se je iz cerkve razvila procesija proti novi kapeli. Domobranci so na okrašenih nosilih, med petjem Marijinih pesmi in pritrkavanjem zvonov nesli Marijin kip po poti, ki je bila posuta s cvetjem. Domači župnik Zalokar je nato blagoslovil kapelo in spominske plošče, na katerih so bila vklesana imena vseh žrtev prve in druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani se je kdo boril. Iz grl mož in fantov je v svečani trenutek zadonela pesem »Oj, Doberdob, slovenski fantov grob«. V času, ko je slovensko zemljo zasedal nemški okupator in ko je komunistična revolucija vsak dan terjala več žrtev, je bilo v srcih Rovtarjev dovolj prostora za vse trpeče. Sočutnost in zdrava pamet sta jih gnali po poti, katere veličine se takrat morda niso niti zavedali. A ta pot se jim je zdela edina možna, prava in normalna. Mrtvim dopustiti mir in počitek. Od kod ukaz povojnih oblasti, da se mora kapelica porušiti? Kaj je bilo na njej tako motečega, da je okrajni ljudski odbor od stavbenika Zupanca, ki je med vojno s svojimi delavci kapelico postavljal,  dvakrat zahteval, da mora izvesti rušenje? Morda surovo obdelani kamni, ki simbolizirajo krute roke, ki so v obeh vojnah rovtarskim  družinam ugrabile očete in sinove, morda slovenska zastava z zlatim nageljnom, Marijin kip ali križ obdan s trnjevo krono? Skozi simbolno govorico je načrtovalec kapele, župnik Joža Kapus spregovoril o ljubezni do slovenskega naroda, trpljenju, usmiljenju, mučeništvu, veri in večnem življenju. Kaj je torej motilo nove oblastnike? Izbrisati je bilo potrebno imena in priimke, zapisane na spominskih tablah in tako ljudem preprečiti, da bi se spominjali svojih dragih, kadar bi šli mimo kapelice. Ustaviti je bilo treba pot spominu. Tako je bil po vojni,  z genocidom nad slovenskim narodom za dolga desetletja izbrisan spomin na tisoče in tisoče umorjenih. Potisnjen v rudniške rove, jaške, zasut v kraška brezna, zakrit z zemljo po neznanih krajih naše dežele. Še vedno smo boleče razvrščeni v dva svetova, od katerih vsak govori svoj jezik, pri čemer drug drugega ne moreta razumeti. Saj eden govori o enakosti, spoštovanju, dostojanstvu človeškega bitja, za drugega pa »drugače misleči« človek ne sme obstajati, živeti in se ne sme ohraniti v spominu niti po smrti. Še eno pomembno razliko je opaziti ob  pogledu na preteklost. In sicer razliko, o kateri govorijo preglednice, ki popisujejo rovtarske žrtve prve in druge svetovne vojne? •Od 73 žrtev prve svetovne vojne, katere  stoletnice se spominjamo v teh mesecih je 13 imen in priimkov, pri katerih ni znanega in navedenega datuma smrti. Od 65 žrtev med drugo svetovno vojno je takšnih zopet 13. •Od Rovtarjev, ki so odšli ob koncu vojne na Koroško,  mož in fantov, ki so se javili v Logatcu in drugih rovtarskih žrtev vojne in revolucije – skupaj 231, pa jih je brez datuma smrti kar 282. Kje se je zalomilo tukaj? Kdo je zatajil? Kako si lahko razložimo, da je popis žrtev prve svetovne vojne bolj popoln od popisa žrtev, ki so bile umorjene po tako imenovanem koncu druge svetovne vojne? Ali je lahko ena vojna krutejša od druge tudi v odnosu do mrtvih? Ali je možno, da 70 let po koncu vojne mirno živimo v družbi in državi, ki je ne zanima, kje in kdaj je na krut način umrlo na tisoče njenih državljanov? O tem se sprašujemo 70 let po dnevu, ko so bili prav Rovtarji zmožni postaviti  prvi spravni spomenik v slovenskem prostoru.  Ta edinstveni dogodek nam daje upanje, da se zmore človek dvigniti iz blata sovraštva in si preko sočutja z jasnim pogledom podati roko resnice, odpuščanja in sprave. Zamolčano in težko izgovorjeno mora priti na dan, za spomin in v opomin. Da bo država Slovenija varen in ljubeč dom za vse njene državljane doma in po svetu.Ključno vprašanje za prihodnost se glasi: “Kako naj ravnamo s preteklostjo?” Ko sprejemamo raznolikost sveta, v katerem živimo in nas določa, se moramo obenem zavedati, da obstaja določen skupni kanon vrednot, jedro svetega, ki zagotavlja obstoj demokratične države, svobodne družbe, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter človekovega dostojanstva. Ko so v trenutkih propadanja Hitlerjevega imperija zla povprašali judovskega filozofa in pisatelja Viktorja Klempererja, kako premagati dediščino totalitarnega zla, je odgovoril: “Predvsem se mora mladina spet naučiti desetih zapovedi.” In to nam da misliti.Spoštovani,Na vašem spomeniku je zapisano tudi ime padlega krajana v vojni za Slovenijo, ki nam je prinesla osamosvojitev. Takrat se je zdelo, da je sonce za stalno posijalo na našo domovino. A kmalu se je izkazalo, da slovo od starega totalitarnega komunističnega sistema ni tako enostavno. Zato sta bila vsaj dva razloga: najprej ni prišlo do dejanske spremembe oblasti, npr. v upravi, represivnih organih, sodstvu, šolstvu, gospodarstvu, bančništvu itd, drugi razlog pa je, da smo vse to dopustili. To pa smo dopustili, ker demokratična in pravna kultura nista bili v dovoljšnji meri prisotni v slovenskem narodu. Posledice večdesetletnega pranja možgan so pustile posledice v mentaliteti naroda. Tudi zato na volitvah v Sloveniji lahko zmaga kdorkoli, če ima podporo ustreznih mrež in dominantnih medijev; in to brez programa, brez ekipe, v spletni kampanji pa jih podprejo »virtualne« osebe, ker pač niso našli šest konkretnih podpornikov. Vse to je mogoče samo v krhki demokraciji.In mogoče je – kar se je pred četrt stoletja zdelo nemogoče – da zaprejo brez dokazanega kaznivega dejanja ključnega ustanovitelja te države! In še mnoge druge z njim vred. Janez Janša je žrtev politično montiranega procesa in to vedo vsi. Zdaj je edino vprašanje, kako izstopiti iz tega cirkusa, kot v Bruslju označujejo to sodno farso. Verjamem, da bo slovenski narod zmogel, po mojem mnenju, še to svojo težko preiskušnjo. Brez temeljite moralne (kulturne) prenove in brez reform mu ne bo uspelo. A na dolgi rok zmaga resnica in pravica. In pomembno je biti na njeni strani, in Vi ste vselej bili.Hvala za Vašo pozornost!