Dr. Andreja Valič Zver: Slovenci doživljamo kulturno preobrazbo v nasprotni smeri, proč od demokratičnih vrednot

Na podelitvi diplom letošnjim diplomantom Akademije dr. Jožeta Pučnika v Mestnem parku dr. Jožeta Pučnika v Lenartu v soboto, 10. septembra, je bila slavnostna govornica dr. Andreja Valič Zver.

V nadaljevanju objavljamo njen nagovor, ki ni avtoriziran.

Spoštovani župan Občine Lenart mag. Janez Kramberger, spoštovani predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša, spoštovani Gorazd Pučnik in družina Pučnik, spoštovani gospe in gospodje, dragi kolegice in kolegi!

Počaščena sem, da vas lahko danes tukaj v Lenartu, v osrčju Slovenskih goric nagovorim na Trgu dr. Jožeta Pučnika. Konec letošnjega junija je bil mestni park v Lenartu poimenovan po dr. Jožetu Pučniku, očetu slovenske države. Odkrito je bilo spominsko obeležje v počastitev 25. obletnice samostojnosti. Slovenjegoričani znate oceniti, kdo je kdo v narodovi zgodovini, in kot predsednica Inštituta, ki se imenuje po dr. Jožetu Pučniku, se vam želim zahvaliti za to pomembno dejanje. Sicer je znano, da so se v Slovenskih goricah rodili nekateri veliki sinovi slovenskega naroda, ki se jih v teh krajih dostojno spominjajo in jih častijo. Naj omenim samo Antona Korošca in Frana Miklošiča. Po tem krajih sta hodila, jih občudovala in v njih doživljala svoj navdih tudi Rudolf Maister in Ivan Cankar. Prebivalci Lenarta v Slovenskih goricah so, razen občine Slovenska Bistrica, kjer se po Pučniku imenujeta osnovna šola in ulica, edini, ki so zmogli toliko pokončnosti, zavednosti, trdnosti in poguma, da so se dostojno poklonili očetu samostojne Slovenije. Če ne bi bilo vlade Janeza Janše se tudi brniško letališče ne bi imenovalo po dr. Pučniku. Najbolj pa moti dejstvo, da mestna politika v prestolnici ni poimenovala po dr. Pučniku ne trga, ne ulice, niti mu ni namenila kakšnega drugega spominskega obeležja. Vse tovrstne pobude, prva je bila dana kmalu po Pučnikovi smrti s strani Slovenske demokratske stranke, spomladi leta 2003, so bile vse po vrsti vehementno zavrnjene, istočasno pa se v glavnem mestu Slovenije bohotijo spomeniki zločincem in ljudem, ki s Slovenijo in Slovenci nimajo kaj dosti zveze. Niti slovenske zastave ne premorejo na premorejo na ljubljanskem gradu.

Potiskanje dr. Jožeta Pučnika v pozabo in namerno zamolčevanje njegove odločilne vloge v najbolj prelomnih trenutkih slovenske poti v demokratizacijo in osamosvojitev, kot smo danes slišali, sta le žalosten odraz splošne slike naše države petindvajset let po njenem nastanku. Slovenska zgodba bi lahko bila zgled malim narodom, kako kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam uspešno kljubovati viharjem časa. Pa ni, ker tega tisti, ki imajo moč, nočejo. Saj ustanovitev samostojne države, ki je vendarle vrh razvoja naroda, za njih ni vrednota, niti ni zgodba, s katero bi se intimno povezali. Delajo pa vse, da zmanjšujejo njen pomen. Naredili so vse, da Slovenci v svoji zavesti nimamo »našega Havla« – našega dr. Jožeta Pučnika, nekdanjega političnega zapornika, disidenta, izobraženega, uspešnega, neuklonljivega, načelnega, resnicoljubnega človeka. Na piedestal postavljajo njegove zagrizene nasprotnike in celo pripadnike tajnih političnih policij – Udbe in Kosa. Propagandni stroj, ki ni omejen le na medijsko mašinerijo, pač opravlja svoje. Demokratična in samostojna Slovenija je nedvomno Pučnikov projekt.

Pred četrt stoletja se je zdelo, da je svetla prihodnost pred nami. Zmagala je demokratična opozicija Demos, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. Na njegovo odločilno pobudo je bil izpeljan plebiscit o samostojnosti, sprejeti so bili pravni okviri in praktični ukrepi za zavarovanje samostojnosti. Naše obrambne in policijske sile so zmagale v obrambni vojni proti jugoslovanski armadi, ki je morala oktobra 1991 zapustiti Slovenijo. Obrambna vojna je bila kratka, učinkovita, dobro vodena in zato brez velikega števila žrtev. Kmalu je Slovenija dobila priznanje mednarodne skupnosti in postala članica mnogih mednarodnih organizacij. Nato je uvedla nekatere nujne izboljšave in se začela približevati evro-atlantskim povezavam. Končno je vstopila v Nato in Evropsko unijo.

Ključni dosežki, to je potrebno reči, so bili narejeni v času pomladnih vlad ali pa zaradi pritiska pomladnih političnih sil. Tako je prva vlada Janeza Janše v času od 2004 do 2008 zagotovila Sloveniji vsaj tri velike, neponovljive zgodbe: vstop v Schengen, uvedbo evra in vodenje polmilijardne unije. Takrat se je mala Slovenija dokončno umestila na politični zemljevid. Vsaj zdelo se je tako. Kako varljive so bile tedanje iluzije in kako ranljiva je lahko država ali skupnost, če ni dobro vodena, so pokazala zadnja leta, ko je Slovenija preživljala vsestransko krizo. In šele kriza pokaže, ali je skupnost dovolj imuna za vse izzive; če ni, naplavi vse napake in pomanjkljivosti minulega razvoja.

In Slovenija je danes navznoter neurejena država, navzven pa brez ugleda. Da s tranzicijo nekaj ni vredu, je kmalu spoznal tudi dr. Jože Pučnik. Slovenija je pod taktirko levih vlad hitro začela zaostajati, saj ni izpeljala temeljitih reform. Pučnik je že zgodaj razumel, da t. i. tranzicijo usmerja stara komunistična nomenklatura, ki vodi razna močna omrežja še danes. Slovenijo zapirajo pred tujino, še vedno plenijo državno premoženje in ustvarjajo klimo, ki ni naklonjena demokraciji, ne Evropski uniji, ne zahodnim zavezništvom, ne vrednotam, ki konstituirajo zahodni svet.

Za Pučnika je bil ideal aktiven, kritičen državljan, le na njem lahko utemeljimo demokracijo. A je tudi glede tega doživel razočaranje. Včasih se zdi, ko ocenjujejo domačo »mainstream« klimo, da doživljamo kulturno preobrazbo v nasprotni smeri, torej proč od demokratičnih vrednot. Tisti, ki krmarijo našo barko, nas prepričujejo, da je tako prav. Namesto da bi utrjevali demokratično politično kulturo, nam vsiljujejo ulične vstaje z njihovim nasiljem vred. Namesto da bi utrjevali proevropsko usmeritev, nas vodijo v priklanjanje diktatorjem in vsiljujejo evroskepticizem. Namesto tolerance in sprave nam grozijo s pestmi. Namesto prihodnosti naj bi živeli nedemokratično preteklost z rdečimi zvezdami in pionirčki v šolah. Namesto lustracije nagrajujejo najbolj zveste služabnike iz prejšnjega totalitarnega režima.

Posledica tega je, da so ljudje vse manj ponosni na svojo državo, tudi zato, ker jim ne daje dela. Doživljamo velikanski eksodus, zlasti mladih. Občutek pripadnosti Evropi se zmanjšuje. Strah nas je za našo varnost, za našo prihodnost. In kar je še posebej zaskrbljujoče, vladajoča nomenklatura medtem uporablja vsa sredstva za eliminacijo nasprotnika, vključno s političnimi sodnimi procesi, kakršen je bil Patria.

Slovenija je znova pred prelomnimi časi. Ponovno bi potrebovala pogumnega in pronicljivega Pučnika, saj je bil, kot je enkrat zapisal Janez Janša, »človek velikih odločitev.« Danes ga več ni, a moramo naprej in zmoremo brez njega le tako, da nam bo on, Pučnik, svetilnik v tej strašni temi. zato smo dolžni spoznavati, osmišljati in ohranjati Pučnikovo izročilo, ki je vgrajeno v same temelje slovenske kulture in države.

Hvala za vašo pozornost.