Dr. Andreja Valič Zver: "Pučnikov življenjski credo je, da se je tabujem potrebno upreti."
nedelja, 8. 3. 2015”PUČNIKOV CREDO” – spominski zapis dr. Andreje Valič Zver ob 83. obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika. »Gre za osnovno človeško pravico, da sme vsak državljan, ne glede na socialno poreklo in zavestno sprejeto vero, povedati svoje mnenje jasno in javno, ne da bi ga zaradi tega moralo zazebsti od strahu pred državnimi organi ali neko partijo. Glasno izrečena mnenja ostanejo mnenja, kolikor se ne združijo z drugimi podobnimi, se ob tem spremenijo, oplodijo in postanejo, kolikor to demokratično in brez pritiskov uspe, osnova za volitve različnih organov, ki šele takrat, demokratično izvoljeni, lahko odločajo o ohranitvi ali o reformi dotedanjih načel urejanja družbe. Nihče nima pravice proglašati tabuje. Tabu so lahko samo te osnovne človečanske pravice, da se demokratično, brez pritiskov in brez represalij tabuji skozi čas spreminjajo. To je abeceda vsake demokracije; če tega ni, ne moremo govoriti o demokraciji. Kje imaš kakšno demokratično deželo, kjer bi se ljudje morali bati policije, če izrečejo svoje mnenje – glasno in javno?
Mislim, da se zavedam, o čem govorim. Argumenti, da obstajajo posebne vrste demokracij, kjer takšno javno izražanje mnenj, seveda zaradi objektivnih razlogov, »žal še« ni mogoče, so po mojem mnenju čista kozmetika v prostoru evropske politične kulture. Morda vlečejo takšni argumenti v Aziji ali južni in srednji Ameriki, v Evropi ne moremo, ne smemo in ne bomo nikdar več mislili in čutili drugače. Nihče, prav nihče ne more tega izbrisati za dalj časa, noben poskus legitimiranja me v tem vprašanju ne more prepričati,« je leta 1984 po dolgih letih neprostovoljnega izgnanstva v svojem prvem intervjuju za Novo revijo zapisal politični disident dr. Jože Pučnik. Filozof, sociolog in publicist je po letih, ki jih je zaradi »izražanja svojega mnenja« preživel v brutalnih zaporih jugoslovanskega komunističnega režima, vedel, kaj želi sporočiti svoji domovini.
Gre za kratek, a zelo poveden izsek, iz katerega je moč razbrati Pučnikov odnos do moderne demokracije. Navedeni odlomek je iz sicer dolgega intervjuja za Novo revijo, ki je vreden posebne pozornosti ob obletnici Pučnikovega rojstva. Poleg tega je prav s tem intervjujem nakazal svojo vrnitev v domovino. Vrnitev? Zaustavimo se za trenutek pri vprašanju Pučnikove »vrnitve«. Iz njegove korespondence iz prve polovice 80. let izhaja, da je bil skeptičen do angažmaja na političnem in društvenem polju v Zahodni Nemčiji in na ravni mednarodnih političnih združenj, kamor so ga vabili. Slovenskim izseljeniškim organizacijam ni pripisoval večjega pomena v prizadevanjih za spremembo režima doma – nekje pravi, da tudi zaradi tega, ker so bile pod nadzorom Udbe – zato ni videl smisla in učinka svojega angažmaja in je raje »eskapiral« v znanost. Toda več ko je bilo njegovih kontaktov z domovino (pisna korespondenca, telefonski pogovori, stiki z mnogimi sodelavci, občasno dopustovanja v domačem kraju), bolj je bil »klic domovine« močnejši. In ravno v tem intervjuju ni le napoved njegovega angažmaja, ampak tudi sublimirano sporočilo vsem rojakom, da je režim mogoče spremeniti, a le z državljanskim pogumom.
V zgornjem citatu lahko brez posebno globoke refleksije zaznamo Pučnikov odnos do politične moderne, ki je utemeljena na svobodi posameznika in demokraciji. V osnovi tega modernega sveta (nasproti mu postavlja stalinizem, kamor vključuje tudi slovensko različico »samoupravnega socializma«) je svoboda posameznika, še posebej svoboda misli in javnega izražanja. Nasproti temu postavi strah, na katerem temelji totalitarni režim (državni organi ali partija, ki ima monopol nad resnico). Različnost mnenj (pluralizem) v procesu prostega javnega dialoga in na podlagi svobodnih volitev pripelje do legitimnih odločitev tudi o najbolj vitalnih vprašanjih družbenega razvoja – o načelih urejanja družbe. S tem je Pučnik povedal, da je prav, da se ljudje vprašajo tudi po legitimnosti slovenskega komunističnega sistema, ki so ga preoblačili v »socialistično samoupravno demokracijo« in da ne sme biti nikakršnih tabujev.Pučnikov življenjski credo je, da se je tabujem potrebno upreti. Če kdo, je to on sam nenehno dokazoval. Demokracija je utemeljena s svobodo. Za kozmetiko pa je označil teze, da v tedanjem režimu, neki »posebni vrsti demokracije«, »žal« še ni mogoče, iz objektivnih razlogov, uveljaviti svobode govora. Za Pučnika to v »prostoru evropske politične kulture« ni sprejemljivo in posredno namigne na azijatskost tedanjega režima.Drage bralke in bralci,
za tokratni spominski zapis na rojstni dan očeta slovenskega naroda sem namenoma pripravila drug memoarski žanr. Z njim sem vas želela spomniti, da je imel Pučnik že pred več kot tridesetimi leti dokaj jasne predstave, kaj in kako. In prepričana sem, da če bi več brali dr. Jožeta Pučnika, bi nam marsikatera dilema v našem dokaj neuspešnem prehodu v demokracijo ostala prihranjena. Zato odkrivajmo misel in delo dr. Jožeta Pučnika!
Mislim, da se zavedam, o čem govorim. Argumenti, da obstajajo posebne vrste demokracij, kjer takšno javno izražanje mnenj, seveda zaradi objektivnih razlogov, »žal še« ni mogoče, so po mojem mnenju čista kozmetika v prostoru evropske politične kulture. Morda vlečejo takšni argumenti v Aziji ali južni in srednji Ameriki, v Evropi ne moremo, ne smemo in ne bomo nikdar več mislili in čutili drugače. Nihče, prav nihče ne more tega izbrisati za dalj časa, noben poskus legitimiranja me v tem vprašanju ne more prepričati,« je leta 1984 po dolgih letih neprostovoljnega izgnanstva v svojem prvem intervjuju za Novo revijo zapisal politični disident dr. Jože Pučnik. Filozof, sociolog in publicist je po letih, ki jih je zaradi »izražanja svojega mnenja« preživel v brutalnih zaporih jugoslovanskega komunističnega režima, vedel, kaj želi sporočiti svoji domovini.
Gre za kratek, a zelo poveden izsek, iz katerega je moč razbrati Pučnikov odnos do moderne demokracije. Navedeni odlomek je iz sicer dolgega intervjuja za Novo revijo, ki je vreden posebne pozornosti ob obletnici Pučnikovega rojstva. Poleg tega je prav s tem intervjujem nakazal svojo vrnitev v domovino. Vrnitev? Zaustavimo se za trenutek pri vprašanju Pučnikove »vrnitve«. Iz njegove korespondence iz prve polovice 80. let izhaja, da je bil skeptičen do angažmaja na političnem in društvenem polju v Zahodni Nemčiji in na ravni mednarodnih političnih združenj, kamor so ga vabili. Slovenskim izseljeniškim organizacijam ni pripisoval večjega pomena v prizadevanjih za spremembo režima doma – nekje pravi, da tudi zaradi tega, ker so bile pod nadzorom Udbe – zato ni videl smisla in učinka svojega angažmaja in je raje »eskapiral« v znanost. Toda več ko je bilo njegovih kontaktov z domovino (pisna korespondenca, telefonski pogovori, stiki z mnogimi sodelavci, občasno dopustovanja v domačem kraju), bolj je bil »klic domovine« močnejši. In ravno v tem intervjuju ni le napoved njegovega angažmaja, ampak tudi sublimirano sporočilo vsem rojakom, da je režim mogoče spremeniti, a le z državljanskim pogumom.
V zgornjem citatu lahko brez posebno globoke refleksije zaznamo Pučnikov odnos do politične moderne, ki je utemeljena na svobodi posameznika in demokraciji. V osnovi tega modernega sveta (nasproti mu postavlja stalinizem, kamor vključuje tudi slovensko različico »samoupravnega socializma«) je svoboda posameznika, še posebej svoboda misli in javnega izražanja. Nasproti temu postavi strah, na katerem temelji totalitarni režim (državni organi ali partija, ki ima monopol nad resnico). Različnost mnenj (pluralizem) v procesu prostega javnega dialoga in na podlagi svobodnih volitev pripelje do legitimnih odločitev tudi o najbolj vitalnih vprašanjih družbenega razvoja – o načelih urejanja družbe. S tem je Pučnik povedal, da je prav, da se ljudje vprašajo tudi po legitimnosti slovenskega komunističnega sistema, ki so ga preoblačili v »socialistično samoupravno demokracijo« in da ne sme biti nikakršnih tabujev.Pučnikov življenjski credo je, da se je tabujem potrebno upreti. Če kdo, je to on sam nenehno dokazoval. Demokracija je utemeljena s svobodo. Za kozmetiko pa je označil teze, da v tedanjem režimu, neki »posebni vrsti demokracije«, »žal« še ni mogoče, iz objektivnih razlogov, uveljaviti svobode govora. Za Pučnika to v »prostoru evropske politične kulture« ni sprejemljivo in posredno namigne na azijatskost tedanjega režima.Drage bralke in bralci,
za tokratni spominski zapis na rojstni dan očeta slovenskega naroda sem namenoma pripravila drug memoarski žanr. Z njim sem vas želela spomniti, da je imel Pučnik že pred več kot tridesetimi leti dokaj jasne predstave, kaj in kako. In prepričana sem, da če bi več brali dr. Jožeta Pučnika, bi nam marsikatera dilema v našem dokaj neuspešnem prehodu v demokracijo ostala prihranjena. Zato odkrivajmo misel in delo dr. Jožeta Pučnika!
Dr. Andreja Valič Zver
Predsednica Inštituta dr. Jožeta Pučnika