Dr. Andreja Valič Zver: "O težavah posttotalitarnih družb"

“Na žalost smo Slovenke in Slovenci padli do točke, ko se po petindvajsetih letih moramo vprašati, ali bomo sploh obstali kot nacija,” je v razmišljanju ob mednarodni konferenci o totalitarizmih v Pragi zapisala dr. Andreja Valič Zver. V nadaljevanju objavljamo članek dr. Andreje Valič Zver, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija.

Pred dnevi sem se v senatu češkega parlamenta v Pragi udeležila mednarodne konference z naslovom Dediščina totalitarizma. Konferenca je potekala pod pokroviteljstvom podpredsednice senata Miluše Horské in ministra za kulturo Daniela Hermana.

Povabljeni smo bili predstavniki različnih strokovnih področij, pravnikov, novinarjev, zgodovinarjev, politikov in drugih, ki smo vsak iz svojega zornega kota analizirali dosežke in težave prehoda v demokracijo petindvajset let po padcu komunizma. Konference se je udeležilo tudi nekaj vidnih akterjev demokratičnih prevratov izpred četrt stoletja, med drugim evropski poslanec iz Estonije Tune Kellam in Vytautas Landsbergis, nekdanji predsednik Litve. Prvič je bila podeljena nagrada Platforme evropskega spomina in vesti, ki jo je prejel krimski Tatar Mustafa Džemilev, član ukrajinskega parlamenta, disident in dolgoletni borec za človekove pravice. Džemilev je v sovjetskih zaporih preživel več kot petnajst let. Nagrada ima vsekakor aktualno sporočilno vrednost v kontekstu ustavljanja poskusa »putinizacije« Evrope, o čemer je prav tako tekla poglobljena razprava.

O tranzicijskih temah
Obravnavali smo dokaj širok splet tranzicijskih tem, od kakovosti demokracije, vladavine prava prek pravičnosti v pravosodju, korupcije pa vse do vloge medijev pri razvoju demokracije v nekdanjih komunističnih državah. V tej luči je prevladalo mnenje, da nismo dosegli vseh pričakovanj. Po petindvajsetih letih dediščina totalitarizma še vedno močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

Mediji v prejšnjem režimu
V svojem prispevku sem se dotaknila ustavne pravice do objektivne obveščenosti in opozorila na težave v slovenski medijski krajini. Medijem in novinarjem so v prejšnjem režimu predpisali  »aktivni angažma« pri ohranjanju socialističnega sistema. V osemdesetih letih je peščica alternativnih medijev nakazala novo vlogo medijev v nastajajoči pluralni družbi, ki naj bi služili predvsem demokratični javnosti. Pričakovanja, da bo medijski sistem postal pluralen in uravnovešen, se niso uresničila. Ko je nekoč voditelj Demosa dr. Jože Pučnik predlagal političnemu veljaku Jožetu Smoletu, naj Dnevnik vendarle nameni nekaj prostora tudi opoziciji, mu je le-ta odvrnil, da to ne gre, »saj so mediji v naših rokah«. Skoraj vsi pomembnejši mediji po velikosti nacionalnega pomena so postali kadrovsko in materialno odvisni od različnih monopolov kontinuitete, kakor smo v Sloveniji poimenovali ustroj stare komunistične nomenklature.

Slovenska medijska realnost
Celo politični prostor se je bolj spremenil kot medijski. V primeru, da bi kak dominantni medij preveč podpiral Demos ali kasneje stranke slovenske pomladi, predvsem Slovensko demokratsko stranko, bi bilo zanj konec oglaševanja. Morda bi sledila celo zamenjava urednikov ali pregon novinarjev. Pa se to ni dogajalo le na začetku poti v demokracijo. V Sloveniji je v zadnjih letih veliko primerov, ko oblasti preganjajo novinarje. Zato ni čudno, da je zaupanje ljudi v medije nizko. Strel v koleno se je zgodil »ciril-metodijskemu« društvu novinarjev 571, ki je direktno okrivilo Janšo za slabo stanje medijev v Sloveniji.

Podobno v gospodarstvu
Medijski sistem pravzaprav deli usodo z drugimi nereformiranimi področji. Tudi v gospodarstvu so ostali stari monopoli. Danes jih imenujemo mogočne korporacije – mnoge od teh še v državni lasti, kar pomeni, da so neposredno pod vplivom politike ? ki predstavljajo oglaševalsko infuzijo za medije. Tako je nastala posebna sinergija med obema podsistemoma. Denar za oglaševanje je šel iz tega nadzorovanega dela gospodarstva točno izbranim medijem, ki morajo usluge vračati. V tej luči postane popolnoma jasno, zakaj so se vsi dominantni mediji postavili proti privatizaciji in jo označevali z nacionalnim interesom ali domačo srebrnino, ki se ne razprodaja. Pričakovati bi bilo, da s pošteno privatizacijo ne bi bilo več umetnega vzdrževanja pri življenju nekaterih medijev, ki se niso sposobni ohraniti na prostem trgu.

Neavtonomni mediji
Menim, da tudi v referendumski kampanji ob arhivskem zakonu dominantni mediji niso bili avtonomni. Mediji bi se morali že na samem začetku postaviti v bran demokratični javnosti in zagovarjati datum, ki bi bil afirmativen in ki bi omogočal večjo udeležbo. Če bi mediji opravili svojo nalogo »psa čuvaja« demokracije (The Media as a Wacthdog of Democracy je bil naslov enega od panelov praške konference), bi pozivali ljudi, naj izrazijo svojo voljo. Mediji bi s tem pripomogli k dvigu legitimnosti demokratične odločitve. Nasprotno, nekateri mediji so volivce pozivali skupaj z vlado, naj ostanejo doma. Če bi bila kampanja poštena, bi bila udeležba zadostna in višja tudi na evropskih volitvah, kjer so se dominantni mediji pridružili politični levici pri udrihanju po evropskih institicijah.

Arhivi morajo biti odprti
Menim, da je vsak odmik od odpiranja arhivskega gradiva, četudi je le tehnične narave, korak v nepravo smer. In to je za demokratično senzibilnega državljana znak za poplah, znak, da je treba nekaj storiti. In več kot 46.000 podpisnikov zahteve za referendum in več kot 132.000 državljanov, ki so glasovali proti arhivskemu zakonu, je storilo, kar je bilo treba. Izkazali so demokratično držo in državljanski pogum.

Bomo obstali kot nacija?
Seveda arhivi niso najpomembnejša zgodba aktualnega slovenskega trenutka. Na žalost smo Slovenke in Slovenci padli do točke, ko se po petindvajsetih letih moramo vprašati, ali bomo sploh obstali kot nacija. Pred četrt stoletja je Jože Pučnik zelo jasno zastavil dilemo biti ali ne biti. Povedal je, kaj in kdo ogroža slovensko narodno »substanco«, in pokazal pot rešitve. Danes nam tak odgovor ponuja nova Majniška deklaracija.

Za medijsko pluralnost!
V normalni skupnosti se na pregleden način vzpostavljajo različne vrste moči oziroma oblasti, na primer gospodarska, finančna, upravna, medijska, sodna, kuturnovrednotna in politična. Pri nas prvih pet politično obvladuje nekdo, ki se ne istoveti ne z osrednjimi vrednotami slovenskega naroda niti nima politične večine in legitimnosti, da to počne. Tem »bogovom«, katerih obrazov ne vidimo na političnem odru, bo treba reči »dost’ je!«. Prvi korak za to ponujajo volitve, ki naj dajo pooblastilo tistim, ki imajo voljo in pogum, da premagajo vse te monopole in vzpostavijo stanje, ko bo Slovenija lahko zadihala s polnimi pljuči kot gospodarsko uspešna, pravična in demokratična država. Politika je nujen pogoj za izhod, a ne zadosten. Brez pluralnega in uravnoteženega medijskega sistema poti v normalnost pač ne bo.

Vir: Demokracija